Osupel sem bil, ko sem pred kratkim zasledil novico, da so na Hrvaškem odprli prvo kliniko, kjer zdravijo odvisnike od računalniških iger in družbenih omrežij. In nekako vzporedno sem poslušal zanimiv pogovor o tem, kaj je sploh zasvojenost z družbenimi omrežji in kako tanka je ta meja, ko še govorimo o (koristni) uporabi in ko ta enkrat preraste v zasvojenost.
Kaj je sploh zasvojenost? Na kratko in ne preveč strokovno je to zdravstveno stanje človeka, ki se deli na fizično in psihično, kaže pa se kot poseben način vedenja oziroma kot bolezenska potreba po določeni snovi (ali stvari) ali početju. Odrasli so (lahko) zasvojeni z alkoholom, drogami, igrami na srečo, sladkarijami, družbenimi omrežji, spolnostjo, s kakšno aktivnostjo ali početjem in jim je skupno to, da se svoje zasvojenosti največkrat ne zavedo pravočasno in potrebujejo strokovno pomoč. Še nekaj pa je skupno vsem, ki so zasvojeni ali so na poti v zasvojenost, in tistim, ki so okoli njih – zanikanje. Torej stavki »Jaz? Jaz pa že ne! Kako si sploh drzneš pomisliti na kaj takšnega?!« in »Naš otrok, da bi bil zasvojen? Se vam je zmešalo? Naš pa že ne, nikoli! Saj smo ga vzgajali in ve, kaj sme in česa ne.« Verjemite, v trenutku, ko je vsa okolica opazila spremembo, vi pa ne – naj gre za vas, vašega partnerja ali otroka –, je nekaj že pošteno narobe in čas je za hitro ukrepanje. Ne zanikajte, ampak se spoprimite z dejstvi.
Kaj je pripeljalo do zasvojenosti?
Najprej se je treba za trenutek ustaviti in pogledati, se dogaja. Kako je do tega stanja prišlo in zakaj niste tega opazili prej? Vsakodnevna naglica, preveliko opravkov, pomanjkanje druženja in pogovora, morebitne (zamolčane) težave v šoli, družbi, na delovnem mestu, utrujenost in iskanje izhoda. Morda se vse zdi kot prazen izgovor, a tudi iskanje tolažbe na napačen način je pač izgovor. Dandanes so časi žal takšni, da hitimo zjutraj in hitimo v službi, iz službe hitimo domov, saj imajo otroci popoldanske aktivnosti, mogoče nam uspe kaj na hitro skuhati ali pospraviti, potem je treba spet po otroke in ura je večer, ko je treba iti spat. In mimo je šel še en dan, en teden, en mesec in nenadoma se zaveste, da ne poznate več otrok, partnerja, še sami sebe ne, in da je vaša edina komunikacija mobilni telefon.
Zasvojen z …
Potreben je odziv. Kako se boste odzvali, je seveda odvisno od tega, kako huda je zasvojenost in s čim je oseba zasvojena. Znano je recimo, da so slovenski otroci splošno gledano predebeli, da zaužijejo preveč sladkorjev, ki jih v telo vnašajo s sladkimi in sladkanimi napitki ter nezdravo hrano. Pomanjkanje gibanja seveda pri vsem skupaj izdatno pomaga. In ja, za mnoge bi lahko rekli, da so »zasvojeni « s sladkorjem. Zakaj v narekovajih? Zato ker v večini to še ni čisto prava zasvojenost, boste pa vsekakor videli spremembo, če boste otroku omejili vnos sladkorja. Spremembo predvsem v otrokovem obnašanju – sprva bo razdražljiv, občutljiv, morda bo celo bruhal in zavračal vso drugo pijačo in hrano, a treba je vztrajati.
Dandanes je, žal in sploh žalostno, tudi med najmlajšimi največ mehke zasvojenosti z računalniškimi igrami, družbenimi omrežji in sodobnimi igračami (govorimo o tablicah, pametnih telefonih, igralnih konzolah). Kako to opaziti? Otroci izgubijo občutek za čas, telesno so vse bolj nedejavni, nedružabni, najrajši se prehranjujejo za računalnikom ali s telefonom v roki, njihovo razpoloženje zelo niha, ne upoštevajo dogovorov s starši, zanemarjajo šolske obveznosti, imajo težave s spanjem (nemiren spanec, jutranja razdraženost in utrujenost), sporazumevajo se s kratkimi in odrezanimi stavki, njihov besedni zaklad je vse bolj siromašen, poleg tega jih ne zanima nič več.
Ne zanikajte!
Starejši ko je otrok, težje bo vse skupaj prekiniti in življenje spraviti v normalne tirnice. Zjutraj je vajen še v kopalnico vzeti pametni telefon in ob pregledovanju vseh objav in dogodkov pozabiti na higieno. Med obroki se mu nemalokrat zgodi, da po pomoti skoraj ugrizne v telefon, v šoli ali na igrišču se s prijatelji ne pogovarja ali igra, ampak vse poteka prek telefona.
In komunikacija še ni tako težavna, kot so lahko težavne druge stvari: nadlegovanja, ustrahovanja, zasmehovanja, nenadzorovana poraba denarja oziroma finančne mikrotransakcije znotraj programov in iger. Vsi vemo, da obstaja res temačni del svetovnega spleta, za katerega otroci morda sploh ne vedo oziroma ga dojemajo kot še eno igro, v kateri pa število življenj ni neomejeno in so prijatelji vse prej kot to.
In nikar ne mislite, da so z vso to sodobno tehnologijo zasvojeni samo najstniki. Najbrž imate tudi sami izkušnjo, da je vaš predšolski malček prej usvojil kakšno funkcijo na pametnem telefonu ali televizorju kot vi. Zasloni so za otroke magnet, risanke in (izobraževalne) igre so ustvarjene z vso psihološko in marketinško preračunljivostjo, da bodo vaše otroke na zaslone prikovale za čim dlje časa. In ko boste vi rekli, da je dovolj …
Postavite meje in bodite zgled
Ne glede na to, za kakšno zasvojenost gre, vi kot starši morate postaviti mejo. Mejo, ki jo boste v prvi vrsti zgledno upoštevali vi, šele potem lahko enako pričakujete od otrok.
Nekaj pravil:
- brez telefonov za mizo in med obroki,
- natančno odmerjena uporaba televizije, igralnih konzol in telefona dnevno,
- zvečer (pred spanjem) telefoni ostanejo v kuhinji, saj ob postelji nimajo kaj iskati,
- za vsak kozarec soka je treba popiti dva kozarca vode,
- odmerite dnevno/tedensko količino zaužitih sladkih priboljškov,
- omejite vnos hitre hrane in obiskov restavracij s hitro prehrano,
- vsa družina naj vsak dan petnajst minut skupaj telovadi (pa še zabavno bo),
- vsak dan naj vsaj ena oseba kaj prebere ali pove, kaj zanimivega se je naučila in izvedela.
Otroku morate postaviti mejo in mu privzgojiti neke zdrave vzorce že dovolj zgodaj. Bolj ko bo otrok samostojen, torej kmalu po vstopu v osnovno šolo, bolj bo vpliv okolice vse močnejši, njihova samovolja vse bolj izrazita in težave se bodo kopičile in kopičile, tako njihove kot vaše.
