Obiskovala je ljubljansko gimnazijo pedagoške smeri in ob šoli vsak dan pomagala tudi na domači kmetiji. Pa je nekega dne prišel k njim postavni Janez Janša z Lesnega Brda kupit telička. Bila je ljubezen na prvi pogled. »Namesto, da bi šla jeseni po maturi v Ljubljano študirat, sem se poročila na kmetijo,« je začela in posebej poudarila, da je zelo rada kmetica.
»Kmet je gospodar na svoji zemlji. Če bi država razumela, da smo kmetje in kmetice pomemben člen pri samooskrbi, bi vsi živeli veliko boljše, pa tudi več mladih bi se odločalo za kmetovanje. Zato bi bilo tudi manj kmetijskih zemljišč zapuščenih. « Vedno jo namreč boli srce, ko vidi neobdelane njive in zarasle travnike.
»Jezna sem na politike, ki hočejo na najbolj plodni zemlji zidati tovarne. Le kje imajo pamet, « se sprašuje.
Namigne še na reklo, ki pravi, da je nekdo neumen kot kmet. »Toda kmet sploh ne sme in ne more biti neumen. Goji rastline, živali, prodaja sadje in zelenjavo, dela pa tudi klobase, maslo, sir, peče kruh itd. Vse, kar naredi, mora tudi prodati. Torej je vsak kmet neposredni proizvajalec, hkrati pa še šef proizvodnje in tudi prodaje. In končno: če ne bi bilo kmetov in predvsem kmetic, ki še vedno vzdržujemo tri vogale vsakega doma, tudi kmetije na deželi, bi bili mnogi lačni.«
Otroci
Zakonca Janša imata štiri odrasle otroke. Prvorojenka Tjaša je vzgojiteljica v vrtcu Horjul, a po službi pomaga tudi doma. Drugorojena Katja je že poročena in ima dva otroka, Mojčina prva vnuka. Žan ima štiri leta, Nace pa malo manj kot šest mesecev. »Na srečo stanuje v isti vasi, zato se pogosto videvamo.« Dvojčka Petra in Tomaž sta še doma. Petra končuje višjo vzgojiteljsko šolo in je tudi zaposlena v horjulskem vrtcu, Tomaž, ki je končal srednjo kmetijsko šolo in ga kmetovanje zelo veseli, pa dela v podjetju Metrel v Horjulu. »On bo najin naslednik,« reče Mojca v imenu zakoncev Janša.
Sadjarstvo
Janševi, ki so na horjulskem koncu bolj poznani kot B'kcovi, imajo 30 hektarov zemljišča, kar je desetkrat več od povprečne slovenske kmetije. Polovica njihovega zemljišča je gozd, druga polovica pa obdelovalna zemlja.
Njihova kmetija se ukvarja predvsem s sadjarstvom vse od leta 1996, ko je Mojčin mož Janez po zaslugi svojega strica Janka, ki ga je za sadjarjenje navdušil, prvi hektar koruze zamenjal z nasadom jablan.
»Našel je dobro tržno nišo, saj imajo Slovenci čedalje rajši sadje, ki raste na domačih tleh. Poleg tega zagotovo veste, da eno jabolko na dan odžene zdravnika stran,« nadaljuje Mojca. Na treh hektarih imajo zasajena jabolka. »Več kot 15 tisoč jablan sva z možem zasadila že leta 1996.« Tedaj je Janez po petnajstih letih zapustil redno službo, saj je bilo nemogoče osem ur delati v tovarni ter biti še velik sadjar in živinorejec.
»Vsa jabolka pridelujeva v skladu s pravili kontrolirane integrirane pridelave, ki je naravi prijazna. « Njihovo pridelavo ves čas nadzorujejo mnoge institucije in inšpekcije.
Ker dobro prodajata jabolka, sta lani obnovila stari sadovnjak in posadila še 5 tisoč jablan, ki jih bosta gojila na starodaven, ekološki način, brez vsake kemije. »Prve nove jablane bodo polno rodile šele čez tri leta.«
Sicer pa že zdaj v najboljših letih, ko ni niti zmrzali niti toče ali prevelike vročine, pridelata tudi do sto ton jabolk različnih sort. »Imava veliko vrst jablan. Najbolj so priljubljena: elstar, jonagold, ajdared, zlati delišes itd., pa tudi nekaj starih sort.«
Zaradi velike količine jabolk imata ob kmetiji tudi hladilnico za 70 ton jabolk. »Jabolka navadno prodamo bližnjim šolam in vrtcem, sicer pa kupci prihajajo po jabolka kar k nam na dom. So se navadili na direktno prodajo. Zato mora biti vedno kdo doma. Kupec, ki naleti na zaprta vrata, se pač ne vrača,« se zaveda.
Janševi imajo tudi hlev, v katerem je 25 glav goveje živine. »Kupujemo teleta, naše krave dojilje jih dobro hranijo. Lepe in zdrave bikce in bike pa prodamo.« Zato imajo tudi veliko travnikov, da pridelajo dovolj hrane za svojo živino.
Mojca pusti službo
Leta 2005 je zaradi povečane domače proizvodnje pustila delo v pisarni tudi Mojca. To je bilo takrat, ko moževa mama ni mogla več delati na kmetiji in gospodinjiti. »Zelo sem ji hvaležna, saj je varovala vse najine otroke, da jim ni bilo treba v vrtec. Bila je zlata tašča, čila in zdrava skoraj do zadnjega.« Zelo so jo imeli radi, jo spoštovali in jo zelo pogrešajo.
Kot rečeno, je Mojčin mož Janez kmet od leta 1990 dalje, Mojca pa od leta 2005 dalje. Prispevki za oba znašajo 350 evrov mesečno. »Zavarovanja za sadovnjak ne plačujemo, ker se ne izplača. Zavarovalnice veliko poberejo, če pa te zadene nesreča, denimo zmrzal, skoraj nič ne dobiš. Na žalost. Zavarovalnice bolj mislijo nase kot na tiste, ki so pri njih zavarovani. «
Ker je njen mož, tako kot predsednik SDS, Janez Janša, pravi, da so jih včasih pogosto klicali po telefonu. Nekateri so moža strašno hvalili, drugi grajali. »Še preden smo jim povedali, da naš Janez Janša nima nič skupnega s predsednikom SDS, so že odložili slušalko.«
Živeti od kmetijstva
Mojca Janša še poudari: »Lahko rečem, da se da od kmetovanja kar dobro živeti, obogateti pa nikakor ne! Pravi bogataši so le tajkuni in preprodajalci,« je prepričana.
Janševi imajo tudi velik vrt in njivo, kjer pridelajo vse, kar potrebujejo. Kupijo le sol, sladkor, olje, moko in seveda oblačila ter obutev. »Kruh vedno spečem sama, tudi jabolčni zavitek je pogosto na naši mizi.«
Mojca še posebej poudari, da sta z možem uigran par. Drug drugega spoštujeta in se podpirata. »Mislim, da smo tudi kmetice postale bolj enakopravne, kot smo včasih bile. To se vidi tudi navzven, saj domala vse vozimo avtomobile, traktorje in znamo uporabljati računalnik,« našteva in nam še zaupa, da gresta z možem vsakih nekaj mesecev za nekaj dni v toplice in tudi na morje. »Otroci znajo voditi kmetijo tako dobro kot midva,« je zadovoljna.
Sicer pa z možem vsak dan, ob petkih in svetkih, vstajata ob pol šestih zjutraj. »Najprej greva v hlev, kjer se zadrživa kakšno uro.« Ko se vrneta, se umijeta, nato zajtrkujeta. Potem gre mož k jablanam. »Vsako leto vse sam obreže. Obrezovati jih začne že februarja. Vsa drevesa so obrezana v dveh mesecih.«
Pa tudi pozneje imajo vsi veliko dela z jablanami. Za obrezovanjem pridejo namreč na vrsto: škropljenje, upogibanje vej, letni junijski rez, vseskozi pa morajo bdeti še nad sadovnjakom in odganjati številne škodljivce. Ko jablane naredijo plodove, jih redčijo, če hočejo, da jablane vsako leto dobro rodijo.
»Vsak plod mora imeti petdeset listov. Če je jablana preveč polna, mečemo stran manjše plodove,« poudari. Poleg tega morajo pozimi paziti še na zajce in srne, ki iščejo hrano in jim še posebej teknejo mlada drevesa.
»Podnevi jih sami odganjamo, če jih vidimo, ponoči pa domači pes, ki jih takoj zavoha in začne grozeče lajati, da zbežijo.« Težave jim delajo tudi voluharji, zato so tudi mačke dobrodošle.
»Ko pride jesen, pa imamo vsi polne roke dela.« Obiranje poteka od svita do mraka in to od začetka septembra do konca oktobra, ko se obirajo še zadnje pozne sorte. Takrat vsi delajo, na pomoč jim priskočijo tudi sosedje in prijatelji. »Jabolka preberemo in jih razvrstimo po kakovosti ter jih pospravimo v hladilnico.« Iz slabših jabolk kuhajo žganje, delajo mošt in kis.
Ko jo na koncu vprašam, kaj meni o Sloveniji, izstreli, da bi bili lahko druga Švica, če bi politiki in gospodarstveniki uporabljali kmečko in gospodinjsko pamet, ki ve, da več kot imaš ne moreš zapraviti.
