Psihologinja dr. Tjaša M. Kos želi opozoriti, da je življenje v tujini kljub mnogim pozitivnim vidikom tudi velik izziv. Predava o psiholoških vidikih izseljenstva ter opozarja na pomen psihičnega blagostanja in mentalnega zdravja v izseljenstvu. Vedno znova opaža, da tiste notranje rane, s katerimi bi posamezniki v običajnih pogojih še nekako shajali, pod dodatnimi obremenitvami, ki jih prinese življenje v tujini, zazevajo s povečano močjo. Tjaša je tujino izkusila na lastni koži in pravi, da se je tam naučila ceniti življenje v domovini. Danes nudi psihoterapevtsko podporo na daljavo Slovencem po vsem svetu, v angleščini in nemščini pa tudi ekonomskim migrantom pri nas.
Moški migranti se največkrat obračajo nanjo, ko pride do izgorelosti in z njo povezanih stisk – od tesnobe, malodušja do paničnih napadov in depresije. »V tujini so izzivi, s katerimi se srečujemo, mnogo večji,« je prepričana Tjaša. Stvari, ki sicer v domovini spontano tečejo in s katerimi se sploh ne ukvarjamo, je treba v tujini nenadoma na novo urediti. Davki, zavarovanja, birokracija, registracija avtomobila, stanovanje, infrastruktura, obvladovanje okolice … preproste, vsakdanje življenjske situacije nenadoma predstavljajo dodaten izziv. V delovnem okolju so tujci izpostavljeni večjim pritiskom, da se dokažejo – bodisi v objektivnem smislu bodisi zaradi njihovih lastnih prepričanj. »Zelo pogosto slišim od izseljencev, da so v delovnem kolektivu do njih sicer prijazni, vendar imajo sami občutek, da se morajo posebno izkazati, biti konkurenčni domačinom, upravičiti to, da so jih delodajalci zaposlili,« je povedala Tjaša. Življenje in delo v tujem jeziku predstavlja dodaten stres. Tudi če smo jezika relativno vešči, je delovni proces v tujem jeziku, v katerem nismo tako suvereni kot v maternem, dodatno zahteven. Vse te in še druge obremenitve pa se seštevajo.
Podpore, ki bi lahko blažila stres, v tujini nimamo. Ključno je, da z odhodom v tujino izgubimo socialno mrežo. Tam ni prijateljev iz otroštva, s katerimi nas družijo skupne izkušnje, vrednote, ni družine, sorodnikov, ki bi nam kdaj nesebično priskočili na pomoč … Vse te stvari, ki so v domovini nekako samoumevne in predstavljajo pomembno varovalko pri redukciji stresa, v tujini odpadejo. Dodaten problem se pojavi, ker priseljenci zaradi kopice obremenitev in slabšega poznavanja okolja pogosto začenjajo opuščati hobije in šport. »Opažam, da je predvsem opuščanje redne telesne vadbe precej pogost pojav. Velikokrat ljudje kar ne najdejo priložnosti ali možnosti za to. Kar ostaja, so dolgi delovni urniki in življenje v zelo ozkem krogu družine ali partnerja, kar prinaša visoke obremenitve in zelo malo sprostitve in možnosti, da bi si napolnili baterije. To pa je recept za izgorelost,« je poudarila Tjaša.
Opustimo idejo, da moramo vse narediti sami
Kako si lahko migranti pomagajo? V bistvu gre za to, da je treba zniževati obremenitve in povečevati regeneracijo. Nekateri vzorci, katerih izvor pogosto sega v otroštvo, igrajo pri tem posebno pomembno vlogo. Zelo razširjeno je prepričanje, da smo v redu le, če smo močni in da moramo vse narediti sami, za pomoč pa nikakor ne smemo prositi. Človek, ki ima ponotranjeno takšno prepričanje, deluje po principu: »Ne vprašam, kako težko je, pač preprosto primem in nesem,« ne glede na osebno ceno, utrujenost, ali druge neprijetne posledice. Delodajalci imajo te ljudi zelo radi, saj sprejemajo velike odgovornosti in brez pritoževanj prenašajo orjaške obremenitve. »V kolikor prepoznavamo v sebi ta vzorec mišljenja, bo dobro, če bomo razvijali nekoliko bolj sočuten odnos do sebe,« svetuje Tjaša. Razumevanje tega, da izseljenska situacija pomeni veliko dodatnih izzivov, je že velik korak v pravo smer. Veliko uslugo bi si naredili, če bi razmišljali, kje si lahko poiščemo pomoč. Morda obstajajo razne naloge, ki jih lahko predamo drugim, morda si lahko kaj olajšamo s tem, da poiščemo kontakte v kraju, kjer smo, morda lahko navežemo stike s sosedi in prosimo njih za pomoč. Načinov je res veliko, izvedba pa je odvisna od posameznikovih konkretnih možnosti. Bistven moment pa je, da začnemo iskati pomoč in opustimo idejo, da moramo za vsako ceno vse opraviti sami.
Drug zelo pomemben psihološki moment, ki povzroča težave, je perfekcionizem. To je prepričanje, da smo v redu le, če delamo stvari brezhibno, brez napake, točno do določenega roka in da mora biti čisto vse kot iz škatlice. To je sicer zelo hvalevredna lastnost, ki jo delodajalci seveda tudi cenijo. »Če imamo razvit ta vzorec, smo bili zelo verjetno zaradi njega pogosto pohvaljeni; to je nekaj, kar so nam drugi povedali, da je vredno ceniti. Do tukaj vse lepo in prav,« meni Tjaša, težava pa nastane, ker nam perfekcionizem jemlje resnično ogromno energije. Ljudje nismo ustvarjeni kot popolna bitja, zato preprosto ne moremo narediti vsega popolno. Dejstvo je, da popolno stvari po definiciji niti ni mogoče narediti, saj vedno obstaja prostor za izboljšave. Človek, ki je nagnjen k perfekcionizmu, tako vlaga velikanske količine truda v naloge, hkrati pa je zaradi lastnih visokih standardov, s svojim dosežkom pogosto nezadovoljen.
»V terapevtskem procesu se učimo spremeniti takšen način mišljenja in razumeti, zakaj je oseba razvila te miselne in vedenjske vzorce ter kje so ji pomagali preživeti. Potem se učimo oblikovati bolj funkcionalne mehanizme na tem področju. Treniramo se v postavljanju prioritet, preverjanju in razlikovanju, kje so visoki standardi zares pomembni in kje so povsem zadovoljivi tudi nižji standardi,« je povedala sogovornica. V terapevtskem procesu je zelo pomembno, da človek doživi podporo in (samo)sprejemanje tudi, ko stvari ne naredi popolno. »Prav ta izkušnja, da se doživimo kot sprejeto, zadovoljno, izpopolnjeno in vredno bitje – tudi, če naredimo kaj nepopolno, je ključna pri premoščanju duševnih ovir,« je še prepričana Tjaša.
Stres povečuje tudi prepričanje, da smo dobri, osebnostno ustrezni le, če poskrbimo, da bodo vsi okoli nas ves čas srečni, zadovoljni z nami in s svetom … To je seveda nemogoče in vendar se ljudje, ki so odrasli s takšnimi prepričanji, brezkompromisno trudijo doseči prav to. Najbolj značilno se to kaže tako, da ne znajo reči ne. Ne znajo funkcionalno postavljati mej, temveč so vedno nasmejani, prijazni, ustrežljivi, sprejemajo naloge, pomagajo drugim, pomivajo skodelice tudi drugim in hodijo po sendviče v trgovino. Vse to počnejo z nasmeškom na obrazu. Dodatna ironija je, da žal prav ti ljudje naposled žanjejo nezadovoljstvo bližnjih. Bili so vedno uslužni, njihova okolica se je navadila na njihovo ustrežljivost, ko enkrat tega ne zmorejo več in končno rečejo ne, pa so njihovi bližnji presenečeni in ogorčeni ter jezni. Pri osvobajanju tega nezdravega psihološkega vzorca se v terapevtskem procesu učimo postavljanja mej na pozitiven, socialno sprejemljiv način. To pomeni, da izrazimo sebe in svoje meje ter hkrati upoštevamo tudi meje drugega.
Za začetek lahko naredimo veliko že s tem, da ozavestimo psihične mehanizme, ki nas obremenjujejo, v izseljenstvu pa predstavljajo dodaten vir tveganja za težave na duševnem področju. V naslednjem koraku oblikujemo bolj funkcionalne miselne in vedenjske vzorce, na primer, naučimo se prositi za pomoč, treniramo postavljanje prioritet in odločanje, katere stvari bomo naredili prej in zelo dobro, za katere pa zadostuje, da jih naredimo dovolj dobro in ne odlično. Pomembno je tudi, da se učimo prepoznavati naše lastne potrebe in možnosti, ter da zmoremo reči drugim »ne« in s tem »ja« samim sebi.
Poiščimo možnosti za sprostite v in dobro družbo ter po potrebi tudi po moč
Za opisano pogosto potrebujemo strokovno podporo. Sami pa lahko veliko storimo zase že s tem, da povečujemo možnosti za sprostitev, razbremenitev in psihofizično regeneracijo. Zelo pomembno je, da dejavno usmerimo pozornost tudi v te vidike svojega življenja, saj sprostitev v hitrem tempu vsakdana ne pride vedno spontano. Pomemben korak lahko naredimo sami, če si v okolju poiščemo možnosti za telesno gibanje. Vemo, da se s telesno dejavnostjo, še posebno z aerobno vadbo na svežem zraku, pozitivno spreminjajo nevrokemični procesi v možganih, kar se povezuje z zmanjšanjem stresa, z dobrim počutjem, večjo miselno sposobnostjo in boljšim reševanjem težav.
Drug pomemben element pa je, da si poiščemo družbo. Socialna izolacija veliko pripomore k razvoju depresivnih občutij. Tako ima povezovanje, stopanje v socialne stike lahko tukaj izjemno pozitivne učinke. Možnosti za to je dandanes res veliko od različnih skupin, prijateljev, ki so dostopni prek telekomunikacij, virtualnega sveta. Veliko uslugo si bomo naredili, če bomo izkoristili te komunikacijske možnosti. Še posebno v inozemstvu, ko živimo v okolju, ki ne govori našega jezika, so stiki s prijatelji prek različnih elektronskih medijev lahko še toliko bolj dragoceni in koristni. Seveda je živi stik boljši, a vendar v izseljeništvu ni vedno dostopen. Dobrodošlo je tudi, če se skušamo vključiti v novo skupnost. Včasih so dobra vstopna točka razne humanitarne, karitativne organizacije, kjer se lahko vključimo, ponudimo pomoč in s tem lažje navežemo stike v novem okolju. A kot rečeno, so te zgodbe zelo individualne. Smiselno je pogledati in raziskovati posameznikove lastne možnosti, pa tudi njegove notranje ovire, ki mu preprečujejo, da bi te možnosti udejanjil.
Kdaj in kako ukrepati ?
Če opazimo dolgotrajnejše slabo razpoloženje in pretirano vzkipljivost, malodušnost ali celo jokavost, veliko čustveno občutljivost, izgubo zanimanja za stvari, ki so osebo prej veselile, je čas za pogovor. Pomembni signali, ob katerih se velja zamisliti, so med drugim: nespečnost, nesposobnost, da bi se umirili, ali zelo zgodnje zbujanje ter konstantna utrujenost. Pozornost tudi ne bo odveč, če opažamo znake, kot so nihanja v telesni teži, daljše nepojasnjene odsotnosti ali izginjanje večjih finančnih zneskov, saj le to lahko nakazuje na disfunkcionalno reševanje duševnih napetosti z raznovrstnimi (ne)kemičnimi odvisnostmi. Takrat je modro najti pravi trenutek in na primeren način odkrito spregovoriti o teh stvareh. Komunikacija o tovrstnih vsebinah pa je zahtevna. Hitro bomo lahko naleteli na obrambo. V pomoč nam bo, če bomo govorili o nas samih; uporabljajmo tako imenovane 'jaz stavke', govorimo o naših opažanjih, o naših hipotezah, predvidevanjih, o naši skrbi glede njegovega/njenega počutja. Na ta način vzpostavljamo bližino in s tem bomo za korak bližje drug drugemu, kot če silimo človeka v pojasnila, ki nam jih v nekem trenutki pač ni pripravljen dati. »Veliko dobrega bomo naredili, če bomo skušali vzpostaviti razumevajoč, neobsojajoč odnos do osebe, pri kateri prepoznamo te znake. Poskušajmo zares razumeti, kaj se z njim ali njo dogaja; pokažimo interes za njegovo ali njeno osebno zgodbo, namesto da bi obsojali in zasipali človeka v stiski z množico nasvetov in sodb, kaj je prav in kaj narobe,« poudari Tjaša.
Kadar pa se stiske stopnjujejo, priporoča, da si vendarle poiščemo še strokovno pomoč. Pri psihičnih težavah je v tem smislu v tujini zelo pogosta ovira jezik. Psihoterapevtska podpora je namreč daleč najbolj učinkovita v materinem jeziku. Žal se psihične težave pri izseljencih najpogosteje rešujejo s farmakoterapijo, torej z zdravili, kar pa ni vedno optimalno. Pogosto bi lahko z ustreznimi psihoterapevtskimi intervencijami rešili stiske na drugačen način. Danes sodobna tehnologija omogoča dostopnost psihoterapevtskih storitev v materinem jeziku tudi na daljavo. Tjaša se na ta način uspešno ukvarja s pomočjo Slovencem po vsem svetu in dela tudi s priseljenci v Sloveniji. Opaža, da se življenje v izseljenstvu povezuje s specifičnimi stiskami, ki jih moramo prepoznavati, govoriti o njih, jih destigmatizirati. Iskanje pomoči ne pomeni šibkosti, temveč je funkcionalen odgovor na resnično zahtevno situacijo. Želi si, da bi se ljudje bolj zavedali pritiskov, ki jih življenje v tujini prinaša, da bi bili bolj sočutni do samih sebe in bi si lažje dovolili poiskati pomoč, da bo njihovo življenje v tujini kakovostnejše, tako kot so si ga želeli oziroma predstavljali pred selitvijo tja.
