Predvsem pa domačim in tujim obiskovalcem predstavlja Vrhniko in njene muzejske zbirke iz različnih zornih kotov, in se počuti najbolje med tistimi, pravi, od katerih se tudi sama še kaj nauči.
Deluje tudi na področju kulture; jo raziskuje in soustvarja. Med drugim je že več kot trideset let tudi violinistka v vrhniškem orkestru Simfonika. Vrhnika se ji zdi prijeten kraj, z izredno bogato kulturno in naravno dediščino. »Poselitve na tem območju so poznane že iz pradavnine. Kot posledica pomembne strateške lege je bil v 4. stoletju čez njeno širše ozemlje zgrajen rimski obrambni zid, v času med svetovnima vojnama pa je v bližini potekala meja med Kraljevino Jugoslavijo in Italijo.«
In če so vladarji ločevali, je Ljubljanica združevala.
Ljubljanica – reka sedmih imen
»Za nastanek in razvoj Vrhnike se lahko pravzaprav zahvalimo tej reki. Skozi zgodovino je predstavljala glavno osrednjeslovensko povezavo med vzhodom in zahodom; po njej so tovorili, potovali, vanjo so darovali. V njeni strugi in obrežju so odkrili številne priče nekdanjih dni – od ledenodobne lesene konice do ostankov naselbin, rimskih ladij in deblakov, orožja, orodja in nakita. Del teh dragocenosti si lahko ogledate tudi v našem kraju, v pred kratkim odprtem razstavišču Moja Ljubljanica. Z odprtjem te zbirke so se uresničila desetletja prizadevanj Vrhničanov, predvsem Muzejskega društva, po svojem muzeju. Reka je botrovala tudi antičnemu poimenovanju tukajšnje naselbine – Nauportus (rečno pristanišče).«
Sicer je Ljubljanica kraška ponikalnica. Njene vode se pretakajo po kraških poljih Notranjske že pod imeni Trbuhovica, Obrh, Stržen, Rak, Pivka in Unica.
Na Vrhniškem privre na dan zadnjič. »Najslikovitejši so izviri v Močilniku na Vrhniki ter v Retovju v Verdu, nedaleč stran od naše hiše.« Sicer pa poudari, da je geografija pogojevala povezovalno vlogo Vrhnike med vzhodom in zahodom tudi v sodobnejših časih, ko je bilo čolnarstvo že v zatonu.
»Skozi Vrhniko je bila leta 1806 speljana cesarska cesta Dunaj–Trst, pol stoletja pozneje je bila v bližini kraja trasirana Južna železnica, v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja pa smo dobili prvo avtocesto v Jugoslaviji,« je nadaljevala in se za hip vrnila v otroštvo.
Potovanja – podedovana strast
»Vso srečo na velikem potovanju,« ji je v spominsko knjigo zapisal oče Anton. Poleg je skiciral sebe in mamo Katjo, ko jo vlečeta na vozičku po dolgi poti od doma do Puštalskega gradu v Škofji Loki, ki je bil menda nekoč v lasti njenih prednikov.
»Kmalu zatem sta nas s starejšima sestrama: Tatjano in Natašo, starša popeljala tudi prek meja. Že kot osnovnošolka sem poznala Evropo od norveškega severa do grškega juga, od španskega zahoda do ukrajinskega vzhoda. In še vzhodneje – ja, leta 1984 smo bili menda prvi Jugoslovani, ki smo skupaj z družinskimi prijatelji Frelihi z Rakeka dobili vizum za potovanje z osebnimi avtomobili po takratni Sovjetski zvezi.«
In če v časih »hladne vojne« obiščeš eno stran, moraš seveda še tekmeca – Ameriko. »Starša sta nas naučila razumeti prostranosti sveta in hkrati poiskati najbolj skrite kotičke domačega vrta, se ozirati nazaj in strmeti v prihodnost. Spoštovati in biti kritičen. Biti marljiv in znati uživati. Ceniti, kar imaš in prestopiti, kar ti vržejo pod noge. Sama sem se naučila celo več; poleteti kot Oblak (njen priimek) nad vse, ki te poskušajo sklatiti. Z višine so videti ti pajaci še manjši, kot so sicer.«
Šolanje
In s to doto je zakorakala v svet. Od vrhniške osnovne šole do bežigrajske gimnazije, in dalje do študija biologije. »Po dveh letih sem si omislila še študij geologije. Podvojen kup izpitov, skakanje od ene študijske lokacije do druge, dvojne zabave … ne vem, kje sem našla energijo za vse to, a v študijskih letih sem neizmerno uživala.«
Prvo službo je nastopila leta 1999 kot asistentka in raziskovalka na Naravoslovnotehniški fakulteti (NTF), Oddelku za geologijo.
»Z velikim veseljem sem več kot devet let poučevala študente in raziskovala mikrofosile. Medtem sem magistrirala in doktorirala.«
Ker na oddelku ni bilo čutiti večje raziskovalne vneme, se je začela povezovati s tujino. To se nekako ni ujemalo s takratno »pivsko« doktrino ožjih kolegov in določena je bila za odstrel. »Študentje so se temu postavili po robu in mi s protesti uspeli podaljšati zaposlitev za dve leti. Zdaj tam kadrujejo v precejšnji meri bodisi sorodniki ali generacijski kolegi,« pove brez dlake na jeziku.
Argonavti
Kot Vrhničanka ne more mimo slavnih Argonavtov. »Ti pomorščaki so po zapisu rimskega učenjaka Plinija našli že v davnini plovno pot od Kolhide ob Črnem morju vse do izvirov Ljubljanice pri Vrhniki. Od tu so na ramenih prenesli ladjo čez Kras in se z zlatim runom po Jadranskem morju vrnili v rodno Grčijo.«
Čeprav je to le legenda, ji Vrhničani brez dvoma verjamejo. »Zato smo ladjo Argo zasidrali v vrhniško zastavo in grb. Junaštva Jazona in njegove posadke pa oživljamo v vsakoletni večdnevni junijski prireditvi Argonavtski dnevi.«
Najstarejše kolo na svetu
Vrhničani se lahko ponašajo tudi z okoli 5200 let starim kolesom, ki je bilo najdeno v Starih Gmajnah v bližnjem Verdu, na območju Barja. »Ne le, da gre za najstarejše poznano leseno kolo z osjo na svetu, iz same izdelave lahko sklepamo tudi na skoraj neverjetne veščine takratnega kolarja.«
Trenutno je kolo na ogled »doma«, v vrhniškem razstavišču. Na širšem območju občine so bili v tleh odkriti še mnogi drugi ostanki starodavnih naselbin.
»Vendar Ljubljansko barje ne slovi le po svoji dragoceni koliščarski dediščini. Izjemno je tudi v naravoslovnem pogledu. Nekoč se je tu razprostiralo visoko barje, ki je veljalo za edino nižinsko slovensko in hkrati najjužnejše evropsko visoko barje. Danes so ohranjeni le še fragmenti.«
Sicer pa je po bogati naravni dediščini poznano celotno območje Vrhniškega, saj leži na stiku predalpskega in dinarskega sveta, tu se tudi končuje Ljubljanska kotlina in se začenja kras. Razgiban relief in različna geološka podlaga omogočata razvoj raznolikih ekosistemov, torej pestrega rastlinstva in živalstva.
Usodno srečanje
»Potovanje je bilo tisto, ki mi je zapečatilo tudi družinsko usodo, in sicer sredi Italije, kjer sem se več let udeleževala mednarodnih znanstvenih srečanj.« Tam je v veselo in nasmejano družbo, v kateri je bila tudi Katarina, pristopil Kevin Brown, resen Anglež, ki se je dobro počutil med njimi. To je bilo 14. februarja leta 2005 v Perugii – mestu bačijev, torej na valentinovo v mestu poljubčkov! »Še danes mi Kevin podarja čokoladne 'bačije' za takšne ali drugačne praznike,« nam zaupa.
Tam sta se srečala tudi naslednje leto. Potem se je zgodil hurikan »Katrina« in Kevinovo kratko vprašanje po elektronski pošti v Slovenijo – »Zakaj divja po New Orleansu?« – je hitro napredovalo v internetno romanopisje. »Po tem me je povabil na karneval Fasnacht v Basel v Švico, kjer je končeval doktorat, nato še k svoji družini v Anglijo. Podoktorski študij je nadaljeval v Kielu na severu Nemčije in moja potovanja z vlakom k njemu so postala prava rutina.«
»Postopoma mi je začel razkrivati svojo zgodovino, kako je vrsto let kot podmorničar služil v Britanski kraljevi mornarici, vse do zalivske vojne, v kateri je bil kot medicinski tehnik poslan na kuvajtska bojišča. Vsakodnevno soočanje z ranjenimi in mrtvimi je botrovalo, da je čez vojaško službovanje potegnil črto in začel povsem novo – znanstveno kariero. Seveda s področja oceanov, ki jih je v času vojaštva prekrižaril po dolgem in počez.«
Posebej poudari, da ga je Slovenija navdušila že ob prvem obisku. »Prav tako moja glasna družina, in nobenega dvoma ni bilo več, da bova živela pri meni v Verdu. Danes sta poročena in imata petletna dvojčka, ki sta menda neverjetno pridna in disciplinirana …
»Tako trdijo drugi. Jaz pa ju poznam bolj po njuni glasnosti in norenju, a priznavam, da se z njima neizmerno zabavam.« Pravi, da ima sinček Nikolaj za seboj že težke zdravstvene preizkušnje in verjetno ga je prav borba za obstanek izoblikovala v izrednega optimista in veseljaka. Neprestano riše ali se šemi, zdaj v Spidermana, zdaj v netopirja, pa v surikato, lemurja, trenutno koleba med Elzo in kentavrom. Ko bo velik, bo 'šivilj'. Timotej pa se pretvarja, da je bolj resen. Je velik ljubitelj živali, zanima ga mehanika, motorji in podmornice. Ko bo velik, bo bobnar ali trobentač, imel bo karavana, jahto in džipa …
Ivan Cankar
Zaupa nam, da ji je žal, da Ivana Cankarja ne more osebno spoznati. Misli, da bi se imela kaj pomeniti. »Bil je zelo talentiran – večina jih ve, da je pisal knjige, manj, da je bil tudi pesnik, in skoraj nihče, da je bil še prevajalec in ilustrator.«
Njegovi literarni liki razkrivajo odlično poznavanje človeške psihe. »Bil je velik domoljub, ki je v politični borbi za Slovenstvo večkrat tvegal celo zapor. Njegove politične analize so zaradi iskrenosti aktualne za vse različice oblasti.«
Vrhniko je sicer označil za »prečudno«, kar si veliko krajanov upajoče razlaga kot »prečudovito « … »Kljub temu je bil na domači kraj zelo navezan in mu je s svojimi deli postavil velik spomenik. Vrhničani mu hvaležno vračamo – s skrbjo za njegovo spominsko hišo in obeležje, s poimenovanjem Cankarjevega trga, Osnovne šole Ivana Cankarja, Cankarjeve knjižnice Vrhnika, Zavoda Ivana Cankarja, Cankarjevega doma, prireditve Cankarjevi dnevi, s poimenovanjem nekaterih društev ter celo gostišč in jedi.«
Prihodnje leto bo »Cankarjevo leto« (100. obletnica smrti), kar pomeni, da bo Vrhnika živela še bolj v njegovem duhu.
»Čeprav najbolj poznan, Cankar še zdaleč ni edini predstavnik kulture našega kraja. Vrhnika je poznana tudi kot mesto slikarjev, mesto glasbenikov in drugih kulturnikov. V občini je registriranih kar 36 kulturnih društev in drugih ljubiteljskih združenj.«
Kaj bi , če bi …
In čisto na koncu jo »presenetim« z vprašanjem, kaj bi storila, če bi bila županja ali predsednica države. »Ja, tudi županja ali predsednica države bi bila, če bi bilo potrebno. Tako kot krmarim v pogosto razburkanih valovih svoje življenje, bi si po podobnih načelih upala krmariti tudi v prostranejših morjih. Dosledno in verjetno ne brez uspeha. Pa mislim, da me usoda ni postavila v vrsto čakajočih na te pozicije …«
