Doug Seegers se je boril 61 let – da je pristal na vrhu. Brezposelni brezdomec, ulični muzikant, odvisen od alkohola in drog, je postal glasbena senzacija.
Za svoj prvi glasbeni prvenec imaš čas vse življenje, je staro vodilo, ki velja v glasbeni industriji. Pri Dougu Seegersu je trajalo celih 61 let! In še to se je zgodilo precej po naključju: ekipa dokumentarnih snemalcev je odkrila brezposelnega brezdomca, uličnega muzikanta, odvisnega od alkohola in drog, in njegovo glasbo iz Nashvilla popeljala na Švedsko, tam pa so navdušeni poslušalci njegove globoke pesmi izstrelili na prvo mesto lestvic. Resničnost je napisala moderno pravljico, s protagonistom, ki ni nikoli pozabil, kako krut utegne biti vsakdan na robu preživetja.
Ker življenje vsak dan postreže z novimi presenečenji, je pomembno, da ne izgubimo upanja. Doug Seegers je zelo veren mož, in prav to mu je menda pomagalo in se bogato obrestovalo. Vera, da se bo obrnilo na bolje, da je treba le dovolj dolgo vztrajati, in njegova kitara – to ga je dolgo leta držalo pri življenju. Četudi na robu prepada.
Ko se ti nasmehne sreča
Že kot mladostnik je Doug postal odvisen od drog in alkohola, kar ga je pripeljalo celo v zapor. Izguba službe pa ga je vodila v depresije in nazaj k drogam. Iz začaranega kroga ni mogel izstopiti, tako da je na koncu pristal na ulici. Hrano je iskal v koših za smeti ali zbiral ostanke iz restavracij. Živel je življenje, ki je tako daleč od povprečnega, da si ga je kar težko predstavljati. Lahko pa je verjeti, da je bil v takšnih okoliščinah Bog pogosto njegov edini prijatelj. »Prav on me je rešil,« danes zatrjuje Doug, čigar življenje se je čez noč spremenilo kot v pravljici. »Molil sem in molil, in nekega jutra sem se prebudil, potreba po omamljanju pa je izginila. Korak za korakom sem začel spreminjati svoje življenje,« pripoveduje. S tem njegov vsakdan sicer ni postalo preprostejši, le manj duhamoren. Potem pa je sledila še velika porcija sreče.
Skoraj ga je kap
Ekipa dokumentarnih snemalcev iz Švedske je dobila namig, da se v Nashvillu potika mož z zelo posebnim glasom: Doug Seegers. Fotografirali so ga in bili v hipu očarani. Novinarka Jill Johnson, ki je tudi sama pevka, je posnela nekaj traku z ostarelim pevcem country glasbe in na Švedskem ji je z njegovim petjem uspelo navdušiti glasbeno založbo. Vse preostalo je opravilo predvajanje v priljubljeni televizijski oddaji, v kateri je pesem Going Down to the River postala znana, potem pa se je kot požar razširila po Youtubu in slednjič pristala na prvem mestu lestvic priljubljenosti na Švedskem.
A vsega tega Doug sprva sploh ni vedel. »Neznanec me je na ulici v Nashvillu prepoznal in mi rekel: 'Ti si številka ena na Švedskem.' Gledal sem ga, kot da je padel z neba. Potem ko mi je vse razložil, kar nisem mogel verjeti. Nato sem na javnem računalniku v knjižnici poiskal dostop do interneta, in ko sem videl, da je vse res, sem mislil, da me bo zadela kap!« simpatični možakar pripoveduje svojo neverjetno zgodbo.
Nepopisna energija in navdih
Kmalu zatem je stal v studiu in posnel svoj prvi album. Njegove iskrene pesmi o ljubezni, veri, obupu in upanju so v hipu našle širok krog poslušalcev, ki so v njih prepoznali nepopisno energijo in navdih. Dougova edinstvena glasba je zakoreninjena v tradiciji ameriškega juga, kjer so meje med countryjem, soulom, rockom in bluesom zabrisane. Lahko si predstavljamo, da bi njegove pesmi navdihnile Aretho Franklin in Elvisa Presleyja, da bi si imel za pultom bara ogromno povedati z Waylonom Jenningsom in Williejem Nelsonom. Prav zaradi svoje iskrenosti je Doug priljubljen tudi med kolegi glasbeniki, in prava poslastica so zato njegovi dueti, za katere zelo skrbno izbira partnerje. Na primer Buddyja Millerja, ki velja za velikana ameriškega countryja in ga pozna še iz mladih let, Emmylou Harris pa je z njim zapela že na debitantskem albumu. »Ko me je takrat poklicala in mi povedala, da obožuje mojo glasbo in da se neizmerno veseli najinega dueta, sem se zlomil in se zjokal kot otrok,« se spominja. Edinstven pa je tudi album, ki ga je posnel z Jill Johnson, žensko, ki ga je odkrila in ki odtlej velja za njegovega angela varuha. In kar je zanj najdragocenejše: Dougova glasba, njegove pesmi in njegova življenjska zgodba dajejo nov zagon ljudem po vsem svetu. Mnogi ga vidijo kot simbol za to, da je v življenju resnično vse mogoče – če le ne obupaš. Nikoli ni sentimentalen, nikoli ne sodi, nikoli ne pomiluje samega sebe. Njegove pesmi izžarevajo iskrenost, ljubezen, empatijo.
Za golo preživetje
Seveda se človek vpraša, kako je sploh pristal tako nizko. Tudi pri tem je Doug iskren in razkrije, da je v sedemdesetih letih živel v New Yorku in imel svojo skupino, s katero je posnel svoj prvi singel. Potem se je preselil v Austin v Teksasu in srečal Buddyja Millerja, a se mu na glasbenem prizorišču nikakor ni uspelo prebiti iz anonimnosti. Vrnil se je v New York in opustil svoje sanje. Delal je kot tesar in si ustvaril družino, a ni zmogel živeti klasičnega življenja, brez glasbe. Še sam natančno ne ve, kdaj se je vse sesulo in je šlo samo še navzdol – seveda tudi zaradi drog in alkohola. Ločil se je in se sprva prebijal s priložnostnimi deli ter se začel potikati po ulicah, dokler ni kot brezdomec pristal na cesti v Nashvillu.
Če le ne obupaš
Kruta preteklost ga je danes naredila za takega, kakršen je. Absolutno avtentičen glasbenik, ki kot malokdo drug pozna in v svoji glasbi opisuje sladkosti, pa tudi grenkobo življenja. In daje upanje drugim. »Zaradi tebe sem nehal piti, dal si mi moč, da sem v svojem življenju našel nov smisel,« mu danes pišejo hvaležni oboževalci, ki jih ni malo. »Takrat vem, da nečesa le nisem naredil tako narobe,« je iskren in hvaležen pevec, ki s svojimi nastopi neutrudno polni dvorane (imel je že več kot dvesto koncertov) ter dokazuje, da ni le muha enodnevnica, temveč prekaljeni glasbenik, na katerega je treba računati tudi v prihodnje. Danes na stenah njegovega apartmaja v Music Cityju visijo zlate in platinaste plošče, in ko ga človek sreča, si kar težko predstavlja, da je prav ta mož še pred tremi leti spal na klopcah in pod mostovi ter svoje pesmi pel na ulici za golo preživetje.
