Intervju

Mario Galunič: Po domače se ne dela več

Alesh Maatko
10. 8. 2016, 20.15
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 10.00
Deli članek:

Nedeljskih 60, Zoom, Mario, Spet doma in Moja Slovenija je le nekaj oddaj, v katerih je blestel Mario Galunič, ki je že dve leti odgovorni urednik razvedrilnega programa na nacionalni televiziji.

M24.si
Mario Galunič nam je med drugim zaupal, da je najraje na svojem vikendu v naravi, kjer se ukvarja z rožami in se druži s sosedi.

Kot nam je zaupal v prijetnem pogovoru, dela pred televizijskimi kamerami za zdaj ne pogreša, prav tako si ne predstavlja, da bi bil znova vsako nedeljo pred kamero. A da ne bo pomote, to še ne pomeni, da ga delo pred kamerami ne zanima več.

Če se ne motim, ste se ravnokar vrnili z dopusta. Kje ste se tokrat potepali?

Res je, takoj po Melodijah morja in sonca sem odletel v Kanado. Prvič sem bil v tej državi, veliko sem o njej slišal in sem bil prepričan, da je prava destinacija za to poletje. In res je bila. 

Glede na to, da ste ljubitelj potovanj, je še kakšna destinacija, ki si jo želite obiskati, pa je še niste?

Seznam je dolg, vsako leto se podaljša še za kako državo, na žalost ne bom nikoli videl vseh, prav tako se mi zdi, da se prioritete spreminjajo, in bog ve, ali se mi bo čez 10 let še ljubilo na tako naporne poti. Vsekakor si želim še na Japonsko, Filipine, v Rusijo, Avstralijo, Novo Zelandijo. Teh pet sem se najprej spomnil. 

Kam pa zagotovo ne bi šli več?

Tega si ne upam reči. Seveda so destinacije, ki se mi niso zdele nič posebnega, a morda bi bilo ob drugem obisku drugače. Veliko dejavnikov vpliva na to, kakšen občutek ima človek na poti. Pomembni so družba, počutje, vreme, ljudje, ki jih srečaš, hrana in še marsikaj. Zato se izplača kdaj vrniti na »kraj zločina« in dati mestu ali deželi drugo priložnost. A če se že moram odločiti, so me najmanj navduševale arabske države, priznam. 

Žiga Culiberg
Mario Galunič je v našem medijskem prostoru poznan predvsem kot voditelj razvedrilnih oddaj in festivalov na RTV Slovenija.

Vsako leto se radi vračate tudi v Portorož, kjer sta z Lorello v Avditoriju Portorož nepogrešljiv par. Kako ste kot voditelj in seveda kot urednik zadovoljni z letošnjim festivalom MMS?

O svojem delu težko sodim, a takole od daleč menim, da smo iz MMS v zadnjih letih naredili zelo spodoben festival. To ne pomeni, da nimam prav nobene pripombe, vendar bomo težave reševali v naših pisarnah. Si pa ne predstavljam, da bi MMS vodil s kom drugim kot z Lorello, to je prav posebno doživetje in ona je tako izjemen človek in prijateljica, da mi zna narediti prav vsak MMS nepozaben. 

Je zadovoljstvo enako, če potegneva črto pod razvedrilne oddaje, ki smo jih gledali v prvi polovici letošnjega leta?

Žiga Culiberg
Zelo mu je žal, kadar sodelavcem ne more razložiti kakšne svoje odločitve, za katero se skrivajo pravilniki, določila, navodila, sklepi in zakoni.

So plusi in minusi, to je jasno, a se držim pravila, da težave rešujemo med seboj, v medijih pa se raje pohvalimo, saj se imamo s čim. Za vsako oddajo si želim, da bi bila uspešna, da bi prišla do gledalcev, da bi bila dobro narejena, da bi ekipa dobro sodelovala. Ne posreči se zmeraj enako, a smo zagotovo na pravi poti. Obe »prime time« oddaji, Vse je mogoče in Slovenski pozdrav, sta zelo uspešni, Vikend paket in Vem sta bili odlični v prejšnji sezoni, vsi naši posebni projekti, Pesem Evrovizije, DSZG, MMS ..., so narejeni zelo dobro in glede na razmere, v katerih nastajajo, je pravi čudež, da jih spravimo pod streho. Seveda so mi pomembne tudi vse »manjše« oddaje, za vsako se skriva ogromno dela in truda. 

Kakšen je sploh delovni dan odgovornega urednika razvedrilnega programa? Verjetno manj glamurozno, kot bi človek pričakoval, ko govorimo o zabavi, ali pač ne?

Prav nič glamurozen. Kakšnih 10 ur sedim vsak dan v pisarni in na sestankih. Veliko ljudi se srečuje v moji pisarni, v sodelovanju je vsa skrivnost, televizija je povsem timsko delo. Treba je zaupati sodelavcem in ustvarjalcem, s konkretno vsebino se pogosto ne morem ukvarjati, preprosto nimam časa za to. Pogosto je treba zgolj prisluhniti, pazljivo ravnati z ljudmi, biti odločen in nikakor krivičen, treba je spodbujati, razumeti, pomagati. Vse to, a glamurja res ni nič, dokler ne pridemo pred kamere.

Je pri vsem tem delu več zabave ali dela ali pa je vse skupaj prepleteno? 

Mislim, da mora biti pri vsakem delu predvsem veliko veselja, veselje pa je lahko tudi zabava. Nisem take vrste urednik, ki smrtno resno jemlje prav vsako stvar, vendar je uredniško delo tudi odgovorno, pogosto zapleteno, birokratsko. Zelo mi je žal, kadar sodelavcem ne morem razložiti kakšne svoje odločitve, za katero se skrivajo pravilniki, določila, navodila, sklepi in zakoni. Smo v časih, ko se po domače ne dela več, kar je v ustvarjalnem kolektivu težko razumeti. 

Če primerjava razvedrilo na nacionalni televiziji z drugimi evropskimi televizijami, česa imamo pri nas več in česa nam primanjkuje?

Težko bi sodil o vseh evropskih javnih televizijah, vsekakor so položaji precej različni. Pri nas smo kar konzervativni pri produkciji novih žanrov, komercialne televizije so ta prostor sicer odprle, a hkrati sprožile večno dilemo, kaj še »preostane« nacionalki in ali v čem se mora razvedrilo pri nas razlikovati od razvedrila na zasebnih televizijah. Odgovori so zapleteni in jih ne bova načenjala, dejstvo je, da pogrešam nekoliko več žanrske raznovrstnosti in razpršenosti. Imamo pač malo oddaj in z njimi ni mogoče pokriti vseh segmentov in zadovoljiti vseh pričakovanj občinstva. 

Kaj pa voditelji? Zdi se, da ste tukaj na splošno šibki, saj je veliko znanih obrazov – nekoč zaščitnih obrazov nacionalke – na komercialnih televizijah?

Kaj Mario rad obleče, ko se ugasnejo kamere in luči?
Kot pravi nič posebnega. »Saj me vidite in poznate,« pove Galunič in ob tem doda: »Sem zelo 'casual' tip, kavbojke, majica ali srajca in superge. Za pred kamere pa se ve, kako se najbolje počutim. Skoraj nujno obleka in eleganca, za kar skrbi moja stilistka Vesna, ki ji popolnoma zaupam.«

Ne vem, koga imate v mislih, a prav veliko »zaščitnih znakov« naše televizije ne vidim na komercialkah, je pa res, da poteka pretok kadrov večinoma v eno smer. Pri nas se ljudje naredijo in naučijo posla, ko postanejo dobri ali obetavni, pridejo »trgovci z novci« in voditelji se praviloma odločijo za večji zaslužek, čeprav se pogosto ne zavedajo, kaj pomeni delati na komercialni televiziji. Radi pridejo nazaj. Ni skrivnost, da so honorarji pri nas nižji kot drugod. A mislim, da ni vse v denarju, tudi način dela pri nas je drugačen. In stalna naloga vseh televizij je odkrivanje novih obrazov, delanje »zvezd«, kar je danes bistveno težje kot nekoč. Gledalci voditeljem praviloma ne dajo časa, da se naredijo, saj jih precej hitro kupijo ali zavržejo. Priljubljenost voditelja pa je za priljubljenost oddaje zelo pomembna in uredniki do tega ne moremo biti ravnodušni. Seveda pa se pri nas z odstotki gledanosti ne obremenjujemo v taki meri kot na zasebnih kanalih, zato ni nujno, da smo pri izbiri voditeljev narejeni »na prvo žogo«. Strinjam pa se, da je za količino razvedrilnih oddaj, kot jih trenutno producirajo vse slovenske televizije, premalo voditeljev, ki bi jim bili kos, zato pridejo na vrsto tudi tisti, ki jim v žargonu ne rečemo prva liga.

Kakšno razvedrilo bi si želeli, če bi imeli na voljo nekaj več cekinov, kot jih imate?

O denarju nima smisla govoriti. Vsi vedo, da ga je premalo, vsi moramo delati z manj, kot bi hoteli. To dejstvo je treba sprejeti in ustvarjati v okviru mogočega. Kot sem že omenil, želel bi, da bi lahko producirali več oddaj, več različnih žanrov, da bi morda imeli na voljo vse termine, kot smo jih imeli v zlatih časih. Razvedrilo in šport sta uredništvi, ki zmoreta privabiti pred ekrane največ gledalcev tudi na nacionalki, in mislim, da bi to dejstvo lahko še bolje izkoristili. Počasi se stvari premikajo v to smer, zelo sem zadovoljen, da smo lani uvedli termin za tako imenovani game show, kar se je pokazalo kot odlična poteza. Vem, da je presegel vsa pričakovanja. Seveda bi bilo fino delati velike in odmevne projekte, a ne bom blodil, ker se zavedam, da jih pač ne bomo. Pa ni denar edina ovira. V Sloveniji se spopadamo z resno težavo, ki izhaja iz majhnosti trga in prostora. Za vse oddaje, ki bi jih lahko delali, preprosto ni dovolj talentiranih ljudi, nastopajočih, ustvarjalcev, avtorjev. Na to ne smemo pozabiti.

Letos ste presenetljivo hitro pohiteli z razpisom za Emo 2017. Kakšna sploh bo Ema, govori se namreč, da naj bi se spogledovali s švedskim izborom oziroma s šovom Misija Evrovizija?

Ne, mislim, da ne bomo delali šova talentov, zato smo tudi objavili razpis. Ko bomo videli, kakšen bo izkupiček, se bomo odločili, kako bomo izbrali zmagovalno skladbo. Vsako leto smo brez potrebe v strašni časovni stiski, kar na koncu vpliva na končni rezultat, letos smo hoteli temu ubežati in upam, da nam bo uspelo.

Glasbeniki pravijo, da se ne morejo predstaviti v razvedrilnem programu, češ da ni oddaj. Festival Dnevi slovenske zabavne glasbe prihodnje leto bo? Morda še kakšna domača glasbena poslastica?

Ne vem, ali to povsem drži, oddaj, v katerih se lahko predstavijo, je vendarle kar nekaj. Od Vikend paketa do Slovenskega pozdrava, Aritmije, Točke, snemamo koncerte, prireditve in tukaj so še oddaje, ki jih delajo druga uredništva. Vem pa, kaj muči naše izvajalce, da trenutno ni nobene večerne oddaje, v kateri bi se lahko predstavili v vsem blišču, da bi lahko kaj povedali, se potrudili z nastopom. Morda se bo to spremenilo, a zgolj glasba ni dovolj, ob njej mora biti močna vsebina, ki privabi gledalce. Če se kdo spomni kaj takega, zagrabim z veseljem. Naj povem, da bomo od oktobra za našo pop glasbo uvedli zabavno in informativno oddajo, v kateri se bodo glasbeniki lahko predstavili z novostmi, spoti, napovedali koncerte in podobno.

Kaj lahko sicer pričakujemo glede razvedrila to jesen in prihodnje leto? Čeprav Programsko-poslovni načrt – PPN 2017 še ni bil sprejet, se gotovo že ozirate v bližnjo prihodnost ...

Seveda, saj bo kmalu treba oddati predlog programskega načrta, a o letu 2017 bom kaj več povedal, ko bo sprejet PPN, za zdaj je prezgodaj in nima smisla. Gotovo bosta za nas velika projekta v letu 2017 Ema in Pesem Evrovizije, prav tako Dnevi slovenske zabavne glasbe, ki bi jih radi še razširili in naredili bolj ambiciozne. Predstavili bi radi vsaj eno novo »prime time« oddajo, ki je zmeraj največji izziv in tudi tveganje. Pred tem moramo narediti še letošnji silvestrski program, kar tudi ni majhen zalogaj. In celotno jesensko sezono, ki je pred vrati.

M24.si
Mario ve, kaj mu ustreza, v čem je dober in kje lahko še kaj pokaže. Pravi, da bo sledil svoji intuiciji, če mu bo dano in dovoljeno.

Ali pogrešate nedeljske večere, ko ste kraljevali na malih ekranih? Kaj sicer danes počnete ob nedeljah zvečer? Perete, likate, kuhate in gledate šport, kot to počne večina Slovencev?

Nič od naštetega, po navadi preživljam čas s prijatelji ali družino, hodim na izlete kot običajni ljudje, preberem kakšno knjigo, pogosto pa delam za službo, saj so vikendi bolj mirni in ostane nekaj časa za mirno delo v pisarni. Dela pred kamerami ne pogrešam, naj se sliši še tako čudno, ampak res si ne predstavljam, da bi bil znova vsako nedeljo pred kamero. To pa ne pomeni, da me ne zanima še kaj narediti pred kamerami, a v drugačnem ritmu, pride čas tudi za to.

Kakšni so vaši prosti trenutki, kaj najraje počnete? Pokemoni vas verjetno (še) niso zasvojili?

Ne, o pokemonih vem samo iz časopisov, da se nekaj dogaja, me pa sploh ne zanima, da bi igral kakšno računalniško igrico. Najraje sem na svojem vikendu v naravi, se ukvarjam z rožami in se družim s sosedi. Rad gledam serije in berem knjige, za oboje mi praviloma zmanjkuje časa.

Kuhati pred kamero vas menda tudi še nismo videli, s čim se najraje – ko govoriva o hrani – razvajate doma? Saj Mario tudi verjetno kdaj kaj skuha?

Mario zelo redko kuha, zgolj za preživetje, to zaupam drugim, ki so v tem mojstri. In zato pred kamerami gotovo ne bom nikoli kuhal, si ne drznem. Zelo dobro pa ločim vrhunsko, dobro ali povprečno hrano, saj sem zelo izkušen jedec. Rad obiskujem restavracije, na dobro kosilo se odpeljem tudi na drugi konec Slovenije in najbolj me razjezi, če mi kdo postreže slabo hrano, kar se včasih zgodi, ko si na neznanem terenu. Včasih sem se spuščal v debate s kuharji, pa se mi ne da več, ker nihče ne sprejme rad kritike in je težko živeti z resnico. Podobno je na televiziji, tako da sem na to navajen.

Katera zgoščenka vas trenutno glasbeno razvaja oziroma pomirja v avtu?

Glasbe že nekaj časa ne poslušam veliko, imam kar prižgan radio. Z veseljem poslušam, kaj uredniki servirajo ljudem. Mislim predvsem na slovensko zabavno glasbo, za katero se kar malo bojim.

In za konec še ... Ko se boste vrnili pred ekrane, kakšno oddajo bi si želeli voditi? Bo to klepet ob čaju ali kaj bolj drznega?

Najbrž ne bo klepet ob čaju, zdi pa se mi, da je vsaka oddaja drzna po svoje. Razen če ste imeli v mislih kakšno res predrzno stvar, h katerim nisem ravno nagnjen. Ko se bom vrnil na ekran, bo to morda kakšen drug žanr, a prav daleč od razvedrila, ki ga poznam najbolje, verjetno ne bom zajadral. Vem, kaj mi ustreza, v čem sem dober, kje lahko še kaj pokažem. In sledil bom svoji intuiciji, če mi bo dano in dovoljeno. Lahko da se bodo stvari zasukale drugače. Ne pozabite, sem v službi v javnem zavodu, zavedam se, kaj to pomeni, in sprejemam tudi slabosti tega sistema. Nisem »freelancer«, da bi delal samo to, kar bi mi padlo na pamet, in ne želim si domišljati, da mi pripada nekaj, kar mi v bistvu ne. Novi izzivi so mi vedno dali krila in vem, da bo tako tudi v prihodnje.