»Če umrem, mi ne bo žal,« je v solzah povedal Nikin Aleš, ko je izvedel, da ga do finala loči še skok s padalom. Tudi Nika ni čisto verjela, da bo premagal strah, a Alešu je na koncu le uspelo, občutki po tem, ko se je soočil s svojo nočno moro, pa so bili osvobajajoči. Vseeno je priznal, da če ne bi tako močno zaupal inštruktorju, verjetno ne bi skočil.
Kaj se je dogajalo v vaši glavi pred skokom?
V glavi sem imel, da če ne bom zdaj skočil, ne bom nikoli. Jasno je bilo, da strah premagaš tako, da se spopadeš z njim. Želel sem se znebiti tega strahu in uspelo mi je. Zdaj pa se še bolj zavedam, kako velik strah doživljajo ljudje, ki pridejo k meni na delavnice in se soočajo s strahom pred kačami. Morda sem pred tem ta strah malo podcenjeval, a zdaj razumem, kako je to.
Vam je žal, da ste skočili?
Ni mi žal. To je bila ena od mojih osebnih zmag.
Kako ste se počutili po skoku?
Spodaj sem se samo sesul na kolena. Težko je opisati te občutke, saj je bil adrenalin v vsaki celici mojega telesa, prevevali so me občutki zmage. Bilo je noro.
Bi še kdaj skočili?
Ključen element, da sem skočil, je bil inštruktor, s katerim sem skočil. Verjetno bi s podobno osebo še skočil, saj je imel izjemen občutek za sočloveka in bil psihološko na zelo visoki ravni. Razumel je, da me je strah in da takšen skok ni vsem le zabava.
