Ali vidite kakšno podobnost med seboj in Žanom, ki ga igrate v seriji?
Ko sem bral opis lika, mi ni bil blizu, ko pa se spustiš v podrobnosti in vidiš razloge za njegovo obnašanje, opaziš tudi neke sorodnosti. Med igranjem daš v lik del sebe, zato je v liku tudi del mene. Če bi ta isti lik igral nekdo drug, bi bil verjetno drugačen. Sicer pa zelo uživam, ko igram nadutega Žana, saj si lahko dovolim kakšne stvari, ki si jih v resničnem življenju ne bi nikoli. Tudi scenaristi pišejo Žanu takšne situacije, ki so čisto odbite, na primer minsko polje, in to je res užitek igrati.
Ali imate tudi vi kdaj trenutek, ko ste prepričani, da ste najboljši?
Zdi se mi, da moj ego prihaja na dan v drugih oblikah in mogoče ne v tako močni postavki. Ampak so seveda dnevi, ko sem bolj zadovoljen sam s sabo, in so dnevi, ko si grem zelo na živce.
Ali se vam kot igralcu ne zdi pomembno, da imate močan ego? Navsezadnje morate verjeti vase, ko stojite pred občinstvom …
Seveda. Ego ti lahko veliko da. Ampak se mi zdi, da moramo tukaj definirati, kaj pomeni – ego. Če ego pomeni, da se zavedaš svojih sposobnosti ter seveda tudi omejitev in ne gledaš le skozi perspektivo sebe, ampak vklopiš nekakšno distanco, ki ti pomaga, da ne zapadeš v območje, kjer se počutiš vedno ogroženega od drugih, kjer vedno misliš, da ti nekaj pripada ali pa da ti nekdo ves čas nekaj jemlje. Takšni občutki se mi zdi, da so prav gojišče ega, ki je v bistvu zelo destruktiven.
Ali ste se morali naučiti ljubljanščine in ste morda veseli, da se vam ni bilo treba učiti primorskega narečja, glede na to, da večina vaših soigralcev igra Primorce?
Že nekaj časa živim v Ljubljani, zato sem govorico le malo modificiral, glasu pa ni bilo treba spreminjati. Če bi imel mesec dni in lektorja, bi se naučil tudi primorsko (vsaj mislim), saj je to za igralca izziv. Če se naučiš nekaj na pol, pa ni dobro ne za igralca ne za gledalca.
Ali imate radi vino? Ali pijete vino tudi na snemanju?
Med snemanjem ne dobimo vina, saj bi potem snemali dolgo v noč. (smeh) Rad imam vino, še posebej cviček, saj imamo doma malo nad Kostanjevico na Krki svoj vinograd, ki ga skupaj z družino obdelujemo. V nadaljevanki pa igram ravno nasprotno – Ljubljančana, ki nima pojma o vinogradu in nič ne zna.
Pred kratkim ste imeli premiero Butnskale. Ste bili morda oboževalec Butnskale? Je bilo naporno uskladiti snemanja in vaje za predstavo?
Ne morem reči, da sem bil oboževalec Butnskale, saj sem malo premlad za to. Ampak vedel sem, da je to bilo nekaj kultnega. Vendar je tekst še kako aktualen in vedno bo, saj je zadel par arhetipskih slovenskih bolečih točk v nulo. Vsi v Mladinskem in Prešernovem gledališču Kranj smo veseli te prve odrske uprizoritve Butnskale. Usklajevanje terminov za gledališče in za snemanje je pa včasih prav nekaj nemogočega. Zagotovo mi je že zrasel kak sivi las zaradi tega. Ampak do zdaj se je vse dalo dogovoriti in uskladiti. Čeprav moram malo pojamrati, da zadnja dva meseca večinoma hodim domov samo spat.
