Ko se je danes 25-letna Nadiya Bychkova pred desetimi leti zaradi plesa iz rodnega mesteca Lugansk v Ukrajini preselila v Ljubljano, si ni mislila, da si bo v slovenski prestolnici zgradila kariero in doživela nekaj največjih življenjskih prelomnic. Po neštetih plesnih priznanjih, odmevnih nastopih in uspešnih modnih kampanjah pa je postavna plavolaska, ki je ukradla srce že marsikateremu Slovencu, začutila, da je čas za nov izziv.
Odvrgla je oblačila za naslovnico moške revije. Drzno? Morda, a plesalka je prepričana, da se v življenju vse zgodi ob pravem času in z namenom. Tako je bilo tudi s koncem njene ljubezenske zgodbe z ruskim plesalcem Sergejem Konovalcevom, ki se je začela kot pravljica, a se ni tako tudi končala. »Ni šlo,« nam je z otožnostjo v očeh priznala Nadiya, ki je v zadnjih letih tako izpilila svojo slovenščino, da njen ukrajinski izvor izdaja le še ime.
V Slovenjo ste prišli zaradi plesa. Ste si takrat mislili, da boste ostali tako dolgo?
Iskreno, ko sem prišla, niti razmišljala nisem, kako dolgo bom ostala, sem pa zelo vesela, da sem še vedno tukaj. Prija mi vaš način življenja, ker se mi zdi, da je slovenska mentaliteta še vedno precej sproščena. V Sloveniji lahko zares živiš, si vzameš čas za stvari, si privoščiš sproščujoč sprehod v naravi, ki je čudovita. Mislim, da sem se v teh letih dobro prilagodila in sem tudi sama vedno bolj podobna Slovencem. (smeh)
Bi lahko rekli, da je Slovenija zdaj vaš dom?
V Sloveniji živim od petnajstega leta. Tu sem doživela ogromno življenjskih prelomnic in si ustvarila kariero – ja, Slovenija je absolutno moj dom. Tudi če bi imela možnost, se ne bi preselila drugam. Tukaj je moj raj.
Ena najvidnejših stalnic vašega življenja v Sloveniji je Miha Vodičar, vaš soplesalec, nekoč partner, danes pa predvsem prijatelj.
Miha je nedvomno eden najpomembnejših moških v mojem življenju. Toliko, kot sem v zadnjih devetih letih doživela z njim, nisem z nikomer. Poznava se tako dobro, da je včasih že kar strašljivo. Zato je najin odnos še toliko globlji. Zame je zelo poseben človek in prepričana sem, da bo tako tudi ostalo. Včasih nama je tako težko, da tudi živeti ne moreva več, vendar sva za zdaj še dovolj močna, da greva naprej.
Sta izjemno uspešen plesni tandem. Koliko časa pa še nameravata tekmovati?
Velikokrat se pogovarjava o tem, ampak za zdaj se še nisva odločila. Bova videla. Trenirava vsak dan, sama, z glavnim trenerjem v Italiji in od nedavnega tudi s slovenskim trenerjem, s katerim veliko piliva podrobnosti. Sama si, iskreno povem, ne želim še dolgo tekmovati. Želim si nastopati, ostati v plesu in učiti, na tekmovanjih pa se vidim še kako leto, dve, več pa ne. Vse skupaj pa je seveda odvisno tudi od Plesne zveze, rezultatov in financ.
Zakaj vaša želja po tekmovalnem plesu počasi izginja?
Na splošno nisem tekmovalna. V veliko večje veselje mi je nastopati na dogodkih, ker sem tam lahko bolj kreativna in se ne obremenjujem z rezultati, je pa res, da so mi tekme dale disciplino, ki je sicer morda ne bi imela. Če tekmuješ, veš, da moraš vsak dan trenirati in ostati v formi. Načeloma sva vsak konec tedna na tekmah in to me seveda izmuči, predvsem energijsko in čustveno. V tekme veliko vložim, vendar se mi večkrat zdi, da nazaj ne dobim enako oziroma zelo redko. Po tekmovanju po navadi potrebujem dan ali dva, da se poberem, če gre za svetovno ali evropsko prvenstvo, pa tudi teden dni. Na drugi strani pa me druge plesne predstave, ki so lahko fizično še napornejše, vedno napolnijo z energijo.
Kmalu po vašem prihodu v Slovenijo vas je opazila tudi modna industrija. Kaj vam je ljubše, plesni parket ali modna brv?
To sploh ni vprašanje, ker je ples nedvomno moja prva ljubezen, sem pa zelo vesela, da imam možnost združevati oboje, ker drug drugega dopolnjujeta. Ples mi recimo pomaga, da se znam postaviti pred fotografski objektiv, da sem gibčna in imam občutek za svoje telo. Obenem pa mi izkušnje iz modnega sveta pomagajo pri plesu. Trenerji, recimo, večkrat pohvalijo mojo mimiko, ker sem zaradi izkušenj pred kamerami vajena, da ne delam grimas, kot jih lahko vidimo pri nekaterih plesalkah.
V plesu ste kljub mladosti dosegli veliko, pohvalite se lahko z uspešnimi modnimi projekti, kljub temu pa ste se odločili, da se slečete za naslovnico moške revije. Zakaj?
Pravzaprav je bil postopek dolgotrajen, ker me je fotograf Aleš Bravničar snubil zadnjih osem let, pa sem ga vztrajno zavračala. (smeh) Potem sva z Miho lansko evropsko prvenstvo končala na drugem mestu. To me je zelo prizadelo, predvsem ker sva z vseh strani poslušala, da se nama je zgodila krivica. Mislim, da je bila to ena od prelomnic, ko sem začela razmišljati, da bo ples vedno del mojega življenja in me bodo nanj še čez vrsto let spominjali številni videoposnetki, medtem ko profesionalnih fotografij, na katere bi me vezali prav posebni spomini, nimam. In zato sem se odločila, da sprejmem fotografovo ponudbo, se odpravim z njim na Kubo, ki jo je vsa ta leta hranil zame, in ustvarim nekaj, kar bo ostalo, tudi ko me več ne bo. (smeh)
Kako je bilo?
Vedela sem, da bo to zelo posebna izkušnja, ne le zaradi Aleša, ki je izvrsten fotograf, ampak tudi zaradi samega »prizorišča zločina«. Kuba je naravnost fantastična! Ko so bile moje ideje za fotografije upoštevane, sem bila navdušena in mislim, da je rezultat izjemen. Odločila sem se, da bom na fotografijah gola, brez najlonk in posebnih kosov spodnjega perila. Moj edini okras je bil le nakit znamke Michael Kors, katere ambasadorka sem po izboru SloWatcha. Združili smo prijetno s koristnim in z omenjenimi modnimi dodatki sem se počutila samozavestno in udobno, kot da so izdelani le zame.
Ste tudi sicer zelo sproščeni glede golote?
Na fotografijah definitivno, saj je tam golota z mero dobrega okusa zelo estetska, da bi hodila na nudistične plaže, to pa ne. Ne sončim se zgoraj brez na javnih plažah, morda včasih sama, na domačem balkonu. Tudi v savni sem v brisači in se ne sprehajam naokrog gola.
Ste vsaj za trenutek pomislili na to, da bi vas lahko vaša golota na naslovnici poklicno diskreditirala?
Ne. Ko sem se še odločala, sem za mnenje vprašala svoje bližnje in večina mi je fotografiranje odsvetovala. Menili so, da se mi ni treba sleči, da bi pritegnila pozornost. Jaz sem to videla drugače. Nisem se slekla za prepoznavnost ali slavo, to sem naredila zase. Ljudem sem želela pokazati, kako doživljam sebe in svoje telo, želela sem jim pokazati Kubo skozi svoje oči. Zadovoljna sem bila z izkušnjo in zdaj so tudi tisti, ki so bili morda prej proti, priznali, da je izdelek vrhunski. V življenju sem že nekaj dosegla in sem si to lahko privoščila.
Kako pa se je na to odzvala vaša družina?
Večina fotografij še ni videla, poslala sem jih le mami. Ne bom rekla, da me je v tej odločitvi brezpogojno podpirala, saj je bila kot vsaka mama najprej malce skeptična, ko pa je videla rezultat, je bila zadovoljna. Drugi sorodniki v Ukrajini fotografij še niso videli, saj zaradi vojne trenutno nimajo niti interneta, ko pa jim jih bom pokazala, mislim, da bodo ponosni. (smeh) Vesela sem, da se je vse tako lepo ujelo. Zgodilo se je ob pravem času, zelo spontano.
Imate tudi sicer v življenju občutek, da se stvari zgodijo, ko pride čas zanje?
Čedalje bolj. Če se nekaj mora zgoditi, se zgodi. Včasih sem se, ko stvari niso šle po načrtih, spraševala, zakaj. Vzgojena sem bila v duhu reka z glavo skozi zid, kar je po eni strani dobro, saj smo bili že kot otroci navajeni stisniti zobe in iti čez vse, ne glede na ovire, zdaj pa vem, da ne smeš nič delati na silo. Pomembno je, da uživaš v tem, kar počneš, si v tem stanoviten in discipliniran ter verjameš v uspeh. Toda pomembno je tudi, da se zavedaš meje, čez katero ne greš. Če je nekaj namenjeno, se bo zgodilo ob pravem času.
Tudi konec vašega zakona z ruskim plesalcem Sergejem? Glede tega se zadnje čase pojavlja veliko govoric.
Nerada govorim o tem, ker s Sergejem trenutno nisva veliko v stikih, lahko povem le, da se ločujem. Žal se ni zgodila pravljična zgodba, kakršno sem si predstavljala oziroma si jo želela na začetku. Ni šlo, a očitno je tako že moralo biti. Trenutno morda še ne vidim, za kaj je bila ta izkušnja dobra, prepričana pa sem, da nekoč bom.
Kako take in podobne govorice vplivajo na vaše zasebno življenje?
Govorice in izmišljeni trači se me dotaknejo le, kadar prizadenejo ljudi, ki jih imam rada. Sicer se z njimi ne obremenjujem toliko, se mi pa včasih zdi bizarno, kaj vse si nekateri izmislijo in objavijo, ne da bi za trenutek pomislili, da bi informacijo preverili pri meni. Navadila sem se na to, si pa včasih želim, da bi znala jasneje postaviti meje in dati ljudem vedeti, da je moja zasebnost le moja in da se nima nihče pravice vtikati vanjo. A sem še mlada in se še učim ...
