Kdaj ste se začeli ukvarjati z glasbo?
Glede na to, da sem rojen v glasbeni družini, sem bil od nekdaj v sožitju z glasbo in načinom življenja, ki ga ta prinese s seboj. Že kot zelo majhen sem spremljal očeta po nastopih in pri štirih letih v poznih urah za odrom spal na improvizirani postelji, sestavljeni iz miz in prtov. Moj prvi glasbeni nastop, za katerega sem dobil tudi plačilo, pa se je zgodil, ko sem obiskoval 3. razred osnovne šole. Takrat sva v duetu z očetom nastopila na prednovoletni zabavi v menzi poslovne stavbe Lesnine.
Kateri je bil vaš prvi inštrument?
Prvi inštrument, ki sem ga prijel v roke, je bil diatonična harmonika, na katero me je dedek naučil zaigrati pesem z repertoarja njegove mladosti. Kmalu za tem mi je oče kupil prvi sintetizator in klavirsko harmoniko in vse do danes ostajam zvest črno-belim tipkam, razen na družinskih srečanjih, kjer po navadi ni nikogar, da bi igral bas kitaro in zato ta funkcija pripade meni.
Kakšna je vaša glasbena izobrazba?
Najprej sem se na nižji in srednji glasbeni šoli učil klavirsko harmoniko, pozneje pa na smeri pop-jazz klavir nadaljeval šolanje na glasbeni akademiji v Linzu (Avstrija). V šolah se vsekakor naučiš veliko uporabnega, ampak na žalost študentje vse prepogosto pozabljajo, kaj je tisto, kar je pri glasbi najpomembnejše – in to je vsekakor kemija. Kemija se zgodi le takrat, ko odpreš svoje srce in ga skozi glasbo nudiš publiki.
Se še spomnite, prvega koncerta, ki ste ga videli?
Se! Z očetom sva šla v Halo Tivoli na koncert skupine ZZ TOP.
Oba z bratom igrata. Sta kdaj pomislila, da bi imela duet ali skupino?
V bistvu na neki način naša družinska skupina že obstaja, ampak deluje izključno ob posebnih priložnostih. Osnovno zasedbo sestavljamo moj brat Jani Gačnik na diatonični harmoniki, oče Andrej Gačnik na kitari in jaz na bas kitari. Občasno pa se nam pridružita tudi stric Roman Gačnik na trobenti in njegov sin Jan Gačnik na klarinetu.
S katerimi slovenskimi glasbeniki ste igrali?
Skorajda ni glasbenika, ki bi bil prisoten na slovenski sceni, da ne bi na takšen ali drugačen način sodeloval z njim. Nuša Derenda, Jan Plestenjak, Nina Pušlar, Orkester Slovenske filharmonije, Andraž Hribar, Andrej Šifrer, Gal Gjurin, Kristina Oberžan, Samuel Lucas, Vlado Pilja in mnogi drugi ... Izpostavil bi mogoče to, da sem imel čast nastopati tudi s Christopherjem Crossom, dobitnikom oskarja in petih grammyjev.
Kaj pa vaša prva pesem?
Moj prvi singel se imenuje Trilogija in govori o treh zgodbah … Tako glasbo kot tudi besedilo sem napisal sam. Pesem je sicer v ruskem jeziku, ampak smo zanjo posneli zelo nazoren video, ki ga je režirala Tina Istenič, in mu dodali slovenske podnapise. S to pesmijo sem se leta 2013 javnosti prvič predstavil v vlogi pevca ob spremljavi nacionalnega beloruskega orkestra na festivalu Slavjanskij Bazar v Belorusiji, ki velja za najbolj prestižnega izmed festivalov na področju bivše Sovjetske zveze. Februarja 2014 pa je pesem zmagala na lestvici ene izmed ruskih radijskih postaj, ki ima 1.500.000 poslušalcev dnevno.
Kako da vas je pot odpeljala prav v Ukrajino?
Od nekdaj zelo rad potujem v zanimive in zaradi zahodne propagande nam ne preveč poznane kraje. Pred leti sva si s prijateljem privoščila enomesečni izlet z avtom iz Ljubljane do Azerbajdžana in nazaj. Ukrajina pa je vsekakor ena izmed destinacij, kjer sem doživel veliko zanimivih in lepih trenutkov ter si nabral ogromno prijateljev, zato se zelo pogosto vračam tja. In glede na to, da moj drugi ruski singel nosi naslov Moja, moja Ukrajinka, sem se odločil, da tam poiščem vplivno založbo, ki bo pesem izdala. Tako sem stopil v kontakt z lastnikom založbe Moon Records, ki v Ukrajini velja za največjo, in se z njim dogovoril za izid singla, ki je nato pri njih izšel aprila lani in je bil julija celo vključen na kompilacijo Vroči hiti poletja 2014.
Kaj vam je v Ukrajini najbolj in kaj najmanj všeč?
Najbolj me je zagotovo prevzel ukrajinski boršč, ki je zame najboljša enolončnica na svetu. To, kar pa mi ni všeč, je trenutno stanje tam, ki zelo spominja na jugoslovanski scenarij. Hudo mi je gledati, kako se bratje bijejo med sabo in ne dojamejo, da so le orodje v rokah vedno bolj požrešnega kapitalizma, ki pritiska z zahoda.
Kakšne so Ukrajinke?
Lepe in ženstvene. Veliko dajo na svojo zunanjo podobo.
Razmišljate, da bi se kdaj izselili iz Slovenije?
Da bi se izselil, ne, ker je Slovenija neverjetno lepa dežela in rad živim tukaj. Je pa res, da se v prihodnosti vidim še bolj razpetega med Slovenijo in rusko govorečim prostranstvom, ki zame predstavlja nove izzive. Nasploh sem mnenja, da bi morala Slovenija tesneje sodelovati s tamkajšnjim tržiščem, saj je zelo veliko, bogato in perspektivno. In ne nazadnje … Veliko bolj nas spoštujejo kot pa zahodni svet.
Kaj pa Šank Rock pravljica? Kako se je začela?
Šank Rock pravljica se je začela predvsem zelo skrivnostno. Poklical me je Cveto Polak, ki je bil na začetku zelo zadržan z informacijami, in me povabil na spoznavno vajo, češ da se sestavlja ekipa, ki bo na koncertu v Laškem spremljala svetovno kitarsko zvezdo Steva Stevensa. Seveda me je ponudba zelo zanimala, deloma tudi zato, ker mi je naštel, kdo bodo ostali člani zasedbe. Resnično je že prva vaja v meni opravičila vsa pričakovanja in glede na to, da so bili v zasedbi Bor, Matjaž in Cveto, mi je bilo dokaj hitro jasno, da je to praktično Šank Rock, ki bo v Laškem na odru skupaj s Stevom Stevensom. Kakšen bi lahko bil še lepši začetek pravljice?
Kaj pa solo kariera v Sloveniji?
Za zdaj imam zunaj dva singla v slovenskem jeziku. Prvi nosi naslov Nekej ti morm povedat, drugi pa V Portorožu na postaji in sem ga izdal pri založbi Dallas Records. Sicer pa delam in kopljem naprej, tako da bom zelo kmalu predstavil kaj novega tudi slovenskemu občinstvu.
Kakšni so vaši dolgoročni cilji?
Definitivno sta glavna cilja velika, uspešna solo kariera na rusko govorečem trgu in pa seveda nadaljnje pisanje pravljice s skupino Šank Rock.
