Zato nas je zanimalo, kako v teh kriznih časih živijo oni, ko je skoraj 400.000 prebivalcev naše državice na pragu revščine. O tem, ali imajo morda kaj slabo vest, ko poslušajo žalostne zgodbe ljudi brez dela in denarja, smo se pogovarjali z Igorjem Lukšičem, Lojzetom Peterletom, Gregorjem Virantom in Milanom Zverom.
Gregor Virant
Za srečo ne potrebujem jahte
Vsak dan lahko v medijih poslušamo žalostne izpovedi ljudi, ki so ostali brez dela, nato še brez strehe nad glavo, otrokom nimajo kaj dati jesti. Imate kot politik ob poslušanju teh pretresljivih zgodb kdaj občutek krivde?
Seveda mi te zgodbe sežejo do srca. Mislim, da je poleg izgube zdravja za človeka najhujše, če izgubi delo. Človek brez službe se ne more realizirati, ostane brez dohodkov za normalno življenje in izgubi dostojanstvo. Občutka krivde za današnje stanje nimam, saj je moja stranka stara komaj dobri dve leti, vzroki za današnje stanje pa so mnogo starejši. Imam pa občutek velikega bremena odgovornosti, da se moramo maksimalno truditi za izboljšanje stanja. Celotna politika bi morala stopiti skupaj, in namesto da se prereka o komunistih in domobrancih, delati za blaginjo ljudi.
Se vam ne zdi, da že predolgo iščemo izhod iz krize? Slovenija je navsezadnje majhna država, manjša od marsikaterega večjega mesta v Evropi. Jo je res tako težko voditi in ljudem zagotoviti normalno življenje?
Z malo dobre volje in racionalnimi odločitvami v politiki bi se to dalo. Vlada Alenke Bratušek je marsikaj premaknila na bolje. Spomnite se, da smo pred dobrim letom imeli na ulicah deset tisoče ogorčenih ljudi, da smo bili v globoki recesiji, da smo bili tik pred tem, da nam evropska komisija spiše krut program in nam pošlje trojko. Danes smo v drugačnem položaju. Takega ogorčenja med ljudmi, kot je bilo pred enim letom, ni več. Podatki kažejo, da se prebuja gospodarska rast, da se je prižgala lučka na koncu predora. Grožnje evropske trojke smo se rešili. Če bomo tako nadaljevali, se lahko vrnemo na pravo pot.
Več vas čaka v najnovejših Obrazih!
