Za intervju se ne odloči kar tako. Vzporedno z glasbo pa ves čas živi tudi njen drugi umetniški jaz, ki se vsake toliko predstavi v fotografiji, videu ali na slikarskih platnih. V njenem življenju pa je še ena velika ljubezen. Zemlja.
Ko je treba reševati stare odpisane rastline ali, recimo, nezaželene ptice, se v njej prebudi aktivistični duh. Izgovor, da se spet dobiva, je bil dvakrat razprodani koncert Mačka Murija v Kinu Šiška. Ob tridesetletnici te kultne mačje zgodbe, ki jo je upesnil Kajetan Kovič in uglasbil Jerko Novak, so se tresla tla v »šišenski katedrali. Pogovarjali sva se v njenem ateljeju, nabitem s slikarskimi platni, v eni od prastarih hiš sredi mesta. Atelje je po potrebi tudi studio, kjer nastajajo zametki novega glasbenega ploščka. Skozi okno pa naju je ves čas gledal golob in opominjal, da je čas za malico.
Kako doživljate ta neverjetni »revival« Mačka Murija? Vaši koncerti so razprodani, razpon generacij, ki vas poslušajo in norijo pod odrom, pa je od 5 do 50 let.
To pravzaprav ni »revival«, saj sta Maček Muri in Muca Maca ves čas delavna in aktivna. Ni pavze, ni praznine za Murija. Koncerti tečejo čez vse leto, ne prav množično, a kontinuirano. Projekt se vseskozi ohranja in živi. Lahko pa rečem, da ga se, recimo po petdesetem (smeh), drugače podoživlja. Muri je stalnica, ki je bila nekako nujna v tem prostoru. Pesmi niso nastale samo za otroke, to je poudaril že Kajetan. Murija je napisal zase, za svojo otroško dušo. Tako so se našle v tej glasbeni zgodbi različne generacije. Koncerte malo prilagodimo, kadar igramo za mlajše občinstvo, če pa gre za mešano publiko, potem mora biti Muri prav takšen, kot je.
»Vedno znova se čudim, da ljudje pri nas ne pridelujejo svojih vrtnin, sočivja in vseh teh dobrin, ki lahko dobro rastejo tukaj.«
Pomeni, da združujete nastopajoči v sebi razpon od rokerjev do glasbenikov za najmlajše. Se je Maček Muri od svojih začetkov pred tridesetimi leti do danes kaj spremenil? Zasedba je bolj ali manj enaka.
Tako je bil Maček Muri narejen in takšen je od vsega začetka, z leti mogoče le še kaj dodamo. Maček Muri in Muca Maca ostajata enaka, konstantna, se pa radi z njima poigravamo. V vseh teh letih, odkar sta se pojavila na sceni, smo vendarle postali drugačni, marsikaj drugače podoživljamo. Še bolj uživamo, bi rekla. Vse je ena velika igra, lepo igranje, s pesmimi in z Jerkovo glasbo. In dokler se bomo tako igrali, bo lepo.
Kaj počnejo »Muriji«, ko niso na odru?
Za Murija ne vem natančno. Zagotovo piše kako dobro mačjo glasbo, pa kako knjigo tudi, medtem ko Muca Maca vedno počne veliko različnih stvari. Zagotovo ne spi do dvanajstih, ampak je ves čas zelo dejavna.
Kaj pa glasbeniki? Vsi, ki ste zraven pri Mačku Muriju, ste tudi sicer močne glasbene osebnosti s svojimi karierami?
Zdaj, ko je leto velikih obletnic, smo si zelo želeli, da bi se spet pojavili v čim bolj prvotni zasedbi, kolikor se le da. Zavedali smo se, da daje to našim nastopom tisti posebni čar. Vsi smo bili veseli, da se je ta obletnica zgodila prav tako, kot se je, z vsemi nami. Sicer vsak od nas deluje na svojem področju. Jerko Novak je klasik, profesor na akademiji, pravkar je izdal izjemno zgoščenko, tudi Miro je ves v glasbi, poučuje na glasbeni šoli. Vsi v zasedbi so aktivni glasbeniki, ki so še naprej zelo prisotni v različnih glasbenih vodah.
In kaj počne Neca te dni? Pred časom ste diplomirali na Akademiji za vizualne umetnosti in zdaj imate atelje na Križevniški ulici v starem mestu?!
Ko je bilo treba, sem spet postala piflarka. Akademija se je pojavila v mojem življenju kot neko neverjetno naključje, za katerega vem, da je bilo pomembno, da se je zgodilo. Ko človek ustvarja, se pojavljajo vmes tudi neke praznine, neki vmesni prostori, ko začutim, da se mora še nekaj zgoditi, nekaj odvrteti kje drugje. Pri Mii Žnidarič sem videla neki fin kroki, ki ga je naredil Zmago Modic. Zelo mi je bil všeč in zdelo se mi je, da bi se tudi sama rada s tem poigrala. Nekajkrat sem šla na risanje v njegovo šolo in odprl se mi je nov svet. Zmago pa me je potem nagovoril, da se za takšne, ki radi slikajo in rišejo, odpira nova akademija. Mogoče pa bi res poskusila. Izkazalo se je, da gre za kompleten študij, ne samo slikanje in risanje, z vsemi predmeti, od umetnostne zgodovine naprej. Prava šola, ki je zahtevala, da se ji intenzivno posvetim. To je bila zagotovo ena mojih boljših odločitev. Delala sem v odlični družbi, s samimi »otroki«. Izvedela sem ogromno stvari, s katerimi se prej nisem ukvarjala, ker nisem bila v teh vodah. Fotografijo sem dobro poznala že od prej, zdaj pa sem se tudi bolj tehnološko in računalniško izobrazila.
Že prej ste se veliko ukvarjali s fotografijo, kot likovna umetnica pa ste razstavljali tudi v Galeriji Vžigalica.
Fotografija je bila zame dobro izhodišče pri študiju na akademiji. Vse kar smo počeli, vse naloge sem povezala z znanjem, ki sem ga imela iz fotografije. Iz fotografije sem izhajala tudi pri ustvarjanju videa in pri slikanju. Ena tema je oplajala in se prepletala z drugo. Dobro pa se mi zdi, da vsako stvar, s katero se ukvarjaš, na koncu nekako zaokrožiš. Hvaležna sem bila, da so mi ponudili možnost za razstavljanje v Vžigalici. Vse teme so se nekako prelivale, en del s Kastelčevo ulico, drugi del, tudi na videu, z bolj abstraktnimi potmi, ter nato še fotografije in slike. Vse najboljše, kar sem dotlej naredila in se mi je zdelo vredno pokazati. Mislim, da je bila razstava lepa celota, pomembna tudi zato, ker sem z njo zaključila svoj študij.
Ko ste začenjala kot pevka zabavne glasbe v sedemdesetih, je bila slovenska popevka močna »inštitucija« z utečenimi festivali, nagradami in produkcijo. Vi in še nekateri glasbeniki mlajše generacije pa ste začenjali vnašati nov, svež, bolj avtorski pristop.
Slovensko popevko sem ulovila prav za rep, že bolj proti koncu njenih velikih dni. Prvič sem nastopila leta 1972, tako da sem, po moje, ujela njen morda najboljši del. Kadar poslušam »longplejke« iz tega obdobja, se mi zdi, da je bilo leto 1972 eno tistih zelo močnih na Slovenski popevki. Bilo je izjemno bogato obdobje slovenske popevke in sploh festivalov. Potem pa so se začele stvari spreminjati. Vsak glasbenik, ki je želel biti ustvarjalen, se je moral lotiti še česa, ne samo čakati, kdaj pridejo festivali. V tistih letih je radio zelo dobro skrbel za izvajalce, za svojo založbo in radijski arhiv, poskrbeli so, da smo pesmi posneli in da so se shranile. Tako je nastajal in se bogatil ta neverjetni arhiv, ki ga imamo še danes. Bil je res zelo intenziven čas na tem področju. Ko so se stvari začele vedno bolj osamosvajati, sem začela veliko sodelovati z avtorji, glasbeniki, kot sta bila Dečo Žgur in Jani Golob, in pesniki Andrejem Brvarjem, Brankom Šömnom in drugimi. Močna generacija, ki je pomenila tudi odmik od dotedanje zelo festivalske scene.
Uspešnice iz tistega časa pa še kar ostajajo. Vsi ljudje hitijo, Dravski most in druge. Zdi se mi, da današnje uspešnice minejo precej hitreje.
Te pesmi so nastale že nekoliko pozneje, konec sedemdesetih. Vsi ljudje hitijo sploh ni bila festivalska pesem, posebej zame jo je napisal Andrej Šifrer in je primer izrazite kantavtorske glasbe, pesmi. V tem duhu sem delala tudi naprej. Plošča, ki je izšla leta 1979, je bila zelo kantavtorsko obarvana. Na njej so bile, se mi zdi, imenitne pesmi, glasba in besedila. Pa še ta privilegij in veselje smo imeli, da smo vse skupaj posneli v Londonu, kar je bila tudi zelo lepa izkušnja.
»Pri nas bi lahko v celoti živeli samo s tem, kar sami pridelamo, res pa je, da ne smeš biti požrešen. Obvladovati in se veseliti da nastaja, raste, a brez tiste želje po strašnih zaslužkih.«
Pozneje ste se oddaljili od popevke in šla vedno bolj v glasbeno poezijo. Lirika in dobri pesniki so nekako zelo povezani z vašo glasbo.
Še ko so me kot mlado smrkljo spraševali, kako nastaja moja glasba, sem s tankim glaskom odgovorila: Najprej mora biti dobra pesem, šele potem jo lahko zapojem! In to drži zame ves čas. Ne morem in ne znam, ne želim peti, če ne najdem besedila, ki mi je blizu in mi nekaj pove. Tudi če je pesem abstraktna do konca, če mi nekaj govori, jo lahko zapojem. Vse pesmi so bolj ali manj nastale tako. Seveda je vmes nastalo tudi nekaj veseličnih in živahnih, ampak načeloma je bila večina mojih narejenih na tej dobri osnovi.
Živite v Ljubljani, korenine imate v Mariboru. Se še vračate v Maribor? Maribor je danes drugačno mesto kot v časih Dravskega mostu?
Maribor je moje mesto. V tistih časih, ko sem se začela ukvarjati z glasbo in vstopati v glasbene vode, si preprosto moral priti v Ljubljano, drugače ni bilo mogoče. Tu so bili ljudje, s katerimi si delal, tu se je snemalo in tako je tedaj potekala redna in običajna linija: Maribor–Ljubljana in nazaj. Radio Maribor nam je takrat ves čas stal ob strani, pomagal z opremo in s presnemavanjem stvari, saj takrat seveda nismo bili tako dobro opremljeni kot dandanes. Drug drugemu smo si veliko pomagali, če je le kdo premogel boljši kasetofon, magnetofon itd. Danes delam in živim v Ljubljani, a v Maribor še vedno hodim pogosto. Žal ni več mame, zaradi katere sem lahko rekla, da grem domov. Zdaj grem domov bolj na obisk, k sestri, bratu. Maribor je srčno mesto. Štajerci smo bolj čustveni, malo odstopamo. Tam sem doma.
Že dolgo, preden se je pojavilo gibanje urbanih vrtičkarjev v svetu in tudi pri nas, ste bili znani kot ozaveščena vrtnarka, ki rešuje in ohranja stare sorte, prideluje svojo zelenjavo, pa tudi kakega prijatelja oziroma prijateljico ste že spreobrnili v zavednega »kmetovalca«.
Zavedla sem jih v to. (smeh) Izhajam iz hiše, ki je imela velik vrt. Babica Vilhemina je imela v Mariboru zelo urejen vrt in znotraj njega tudi majhen sadovnjak. To je bil nekakšen poznosecesijski slog, ko se je še vse oblikovalo v rondoje in špalirje. Babica je imela vrsto starih rastlin, od hermelik do host. Vrtnice takrat še niso bile tako priljubljene in razširjene po vrtovih, imeti vrtnico je bila bolj stvar prestiža, razkošja. Vse te stare babičine rastline sem potem negovala leta in leta, skrbela zanje, da niso propadle. Če se je na vrtu kaj prekopavalo ali spreminjalo, sem jih preprosto vzela s seboj v Ljubljano in posadila na balkonu, kjer je tako kmalu zrastel divji vrt. Ko sem se nekoč veliko vozila v Maribor in nazaj, sem na poti opazovala veliko starih hišk, ki so postopoma izginjale. Vsaka je imel svoj vrtiček, garten, in sem si rekla: Tako ali tako bo vse zravnano z zemljo. V avtu imam vedno motiko ali pa štiharico in tako sem marsikaj rešila, presadila. Najhujše na teh vožnjah je bilo gledati te stare hiške z lepimi vrtovi, za katere si vedel, da zanje skrbi neka stara omica. Potem pa, ko sem se čez čas spet peljala mimo, sem videla le še zelo zarasel vrt. Še malo pozneje in tam ni bilo ničesar več. To je pomenilo, da je stara mamica zaspala, za njo pa tudi vrt. In tako vidiš, kako z ljudmi odhajajo tudi rastline, če zanje nihče več ne skrbi, jih neguje. Veliko sem jih reševala na takšen način. Kadar se je le dalo.
Imate še svojo njivo zunaj Ljubljane?
To ni njiva, ampak travnik. Travnik leži na prelepi legi in do tja je le skok. Postaviš si ležalnik, se uležeš in, razen žgolenja ptic, ne slišiš ničesar. Če imaš rastline, moraš biti z njimi vsak dan. Se pogovarjati z njimi, tudi opravičiti, če je treba, recimo, če nekaj uničiš, čeprav tega nisi hotel. So pa tudi rastline, s katerimi se ne ujamemo, ki nas ne marajo in potem je boljše, da so drugje. Treba je samo opazovati. Ta bitja so zagotovo boljši del nas. Če si povezan z naravo, dobiš vse takoj nazaj. Vedno znova se čudim, da ljudje pri nas ne pridelujejo svojih vrtnin, sočivja in vseh teh dobrin, ki lahko dobro rastejo tukaj. Zakaj ne bi rajši prodajali in kupovali naših pridelkov. Mogoče se zdi ljudem to početje zaman, lažje jim je teči v hipermarket in tam dobiti vse. Toda pri nas bi lahko v celoti živeli samo s tem, kar sami pridelamo. Res pa je, da ne smeš biti požrešen. Obvladovati in se veseliti da nastaja, raste, a brez tiste želje po strašnih zaslužkih. Tu ni velikih dobičkov. Vrtnarjenje je ustvarjanje, vzpostavljanje osebnega odnosa z rastlinami, z živimi bitji, tu ne gre za masovno, industrijsko proizvodnjo.
Mislite, da je prihodnost življenja v mestih prav v takšnem načinu zdravega preživetja, da se bomo vedno bolj vračali k zemlji in bili bolj neodvisni od potrošniške ponudbe? Nas je kriza tudi kaj naučila?
Mislim, da narava že sporoča: ali boste kaj ukrenili ali samo še naprej uničevali. Otroci imajo radi zemljo, jo poznajo, čutijo, posebej če jih učiš, da zemlja ni nekaj umazanega. V nasprotju s tem, ko rečejo otroku: Ne prijemaj tega, boš imel umazane roke. Tako se že zgodi prvi odmik. A zdi se mi, da so ljudje tudi pri nas spoznali, da gre za nekaj, kar si želijo in potrebujejo in se zato stvari vedno bolj odpirajo v tej smeri. Ni potrebno, da ti čez čelo piše BIO ali pa kakšne druge trgovske finte, kjer vitamini kar skačejo iz korenja. Saj lahko sam vidiš, kaj je naravno ali pa iz rastlinjaka, kjer ni zemlje. Moraš na vrt, izpuliti korenček iz zemlje, si ga obrisati v hlače in pojesti.
Čemu pa se trenutno najbolj posvečate?
Neca je šla iz Mačjega mesta malo ven, na sprehod. Povezala sem se z Boštjanom Naratom iz Katalene, ker sem želela v svoji glasbi narediti nekaj novega. Že dve leti se dobivava, vadiva v mojem ateljeju, in naši zasedbi, ki še nima imena, sta se pridružila tudi Boštjan Gombač in Žiga Golob. Imam ta privilegij, da spet delam z najboljšimi v glasbi. Konec marca gremo v studio in pošteno in fer do vseh udeleženih bi bilo, da bi letos naredili novo zgoščenko. Tega se zelo veselim. Nova zgodba, ki zna biti zanimiva in bo prinesla tudi nove koncerte. Tako se človek tudi nenehno preizkuša, širi svoje obzorje in se najde v stvareh, ki jih morda doslej ni nikoli počel. Zraven pa lahko vložim tudi vse tisto, kar se je leta in leta nalagalo.
In kako vzdržujete kondicijo za vse to?
Imam rolerje. Nekaj časa nisem migala, a prav včeraj, ko je bil lep dan, sem se spet zapeljala z njimi naokrog. Sploh nisem vedela, da ima človek toliko kosti in mišic. (smeh) Zdaj, ko prihaja lepše vreme, bom šla spet na rolerje. Imam svoj kotiček, kjer se lahko svobodno izpostavljam rolarskim izzivom. Če spiješ še liter in pol vode, se vsaj malo razstrupiš. Upam, da bo delovalo. (smeh)
