»Resnejše srečanje s pajkom pa sem imela v predmestju Sydneyja, ko smo pripravljali raženj. Ko sem dvignila ponjavo z žara, je ven padel majhen črn pajek. Videti je bil zelo nevaren, črn kot oglje, le njegov zadek je imel krvavo rdečo črto. Ko je pobegnil, sem od domačinov izvedela, da je bila to najbolj strupena vrsta črne vdove, ki ji pravijo redback spider. Po piku mora priti rešitev v dveh urah, sicer je smrten. Ampak domačini so nadlog vajeni in se ne bojijo, res pa je, da imajo vsa okna gosto mrežo proti mrčesu, ljudje pa za seboj vedno zapirajo vrata na verandi.«
Manca se tudi srečanju s kačami ni izognila. »Ko smo potovali na sever, smo se ustavili na obali. Valovi so mi zmočili hlače in ob cesti sem začela iskati palico, da bi jih obesila nanjo. Naenkrat se je, kot iz nič, ob meni pojavila rjava kača, brown snake, ena najbolj strupenih kač na planetu. Hitro, skoraj panično sem jo ucvrla stan, ker sem vedela, da bi me, če bi se počutila ogroženo, napadla.«
Avstralija se ji zdi čudovita dežela.
Morski psi so v Avstraliji tako rekoč povsod, vendar so najbolj napadalni na zahodni obali, razlaga Manca. »V Perthu so na neki znani plaži stalno obešene rdeče zastave, ki opozarjajo na morske pse, vendar se ljudje kljub temu namakajo v vodi. Na takšno nevarnost so navajeni, in tudi če dvakrat ali trikrat na leto ti 'kužki' koga pohrustajo, gredo v vodo z nasmeškom. No, sama sem šla le do pasu, misleč, da sem na varnem, pa so mi hitro razložili, da varnosti v morju ni, saj se pogosto zgodi, da morski pes napade plavalca v komaj pol metra globoki vodi in si s stegna ali meč 'odtrga spominek'«.
Kaj pa bolj ljubke živali? »Večjim kengurujem sem se izognila, saj hitro napadejo; takrat ti trda prede, ker ti z enim udarcem z obema nogama polomijo vse kosti. Tudi koala ni nedolžna, saj se je že zgodilo, da je napadla in tudi raztrgala manjše otroke. Okrog hiše v Perthu pa, recimo, ni bilo pametno hoditi v sandalih, ker so imeli za pol mezinca velike strupene mravlje.«
