Kar šestdeset let je bil vpet v smučarski šport, a mu tekmovanja in treningi niso dopuščali prav veliko časa za sproščeno smučanje. Zdaj se pogosto udeležuje različnih smučarskih tekmovanj, kamor ga vabijo organizatorji. Tudi na olimpijske igre v Soči je šel. Toda tja ga niso povabili Slovenci, ampak Hrvatje, ki se mu želijo tako zahvaliti za pomoč in korektno sodelovanje pri razvoju smučarskega športa.
Skoraj 72-letnega Toneta Vogrinca sem ujela, ko se je ravno vrnil s tridnevnega smučanja v Schladmingu. »Ogledal sem si nočno tekmo v svetovnem pokalu in zelo sem bil ponosen, da sem Slovenec, ko je voditelj ob Valenčičevi vožnji dejal, da se mnogi še spomnijo časov Bojana Križaja, Borisa Strela, Jureta Frank, Roka Petroviča in Jureta Koširja.« Je pa Tone svoj obisk izkoristil tudi za smučanje in pri tem, kot mi je dejal, nadvse užival. »Zdaj imam končno čas za sproščeno smučanje za dušo.«
Tudi povabilo na olimpijske igre v Soči ste dobili, kajne?
Res je. To je bilo veliko presenečenje. Vendar ne sámo povabilo, ampak to, kdo me je povabil. Bil sem na desetih olimpijskih igrah, 40 let s srcem in dušo vpet v slovensko smučanje, pa se ne pri Smučarski zvezi Slovenije ne pri Olimpijskem komiteju Slovenije nihče ni niti spomnil, da bi me povabil v kvoto gostov, ki si bodo ogledali ta športni spektakel. So me pa povabili Hrvatje, njihova smučarska zveza, in priznati moram, da me je to ganilo do solz. Povedali so mi, da se mi želijo tako zahvaliti za vso pomoč pri razvoju njihovega smučanja. Nič ne skrivam, da sem izjemno vesel, saj bi si sicer ogled olimpijskih iger v lastni režiji finančno težko privoščil. Vesel sem, da me še vedno cenijo in da imam
