"Nisem hotela stati v prvi vrsti!"
Kakšni ste bili kot otrok?
O, dobro vprašanje! Bila sem sramežljiva, preplašena deklica. Sploh nisem bila ambiciozna. Pravzaprav sem bila neizpolnjena ambicija svoje sestre, ki je zelo rada pela, a se je zelo zgodaj poročila, zanosila ... in potem za roko vodila mene. Nisem hotela stati v prvi vrsti. Odpela bi pesem in se vrnila v zadnjo, ona pa me je kar potiskala naprej. Sama je zelo lepo pela, vendar je svoje sanje verjetno opustila zaradi poroke in otroka, je pa dojela, da sem nadarjena tudi jaz. Če bi bila prepuščena sama sebi, ne verjamem, da bi mi tako uspelo. Imela sem srečo, da me je peljala v kulturno-umetniško društvo Mozaik, ki ga je vodila Lepa Smoje. Ona me je vzela v roke in mi dala prvo gledališko vlogo.
Koliko je sestra starejša od vas?
Deset let. To je kar velika razlika.
Torej je bila ona vaš prvi menedžer?
Ja, peljala me je tudi k »teti Lepi«, pri kateri so otroci razkrivali svoje talente. Zaljubila sem se v gledališče. Ustvarili smo predstavo in pri dvanajstih letih sem imela glavno vlogo. Premiero smo imeli v HNK v Splitu. Takrat je režiser predstave vprašal mojo mamo, ali bi me vpisala na igralsko akademijo, vendar me je bolj zanimala glasba. Začela sem hoditi v glasbeno šolo, v predstavi pa sem igrala samo zato, ker se je v njej tudi pelo. Ko so mi leta 2001 ponudili vlogi v Karolini Reški in Glembajevih, je bilo to zame nekaj čisto normalnega. (smeh)
Vam je tudi gledališče pomagalo, da ste se otresli sramežljivosti?
Sramežljiva sem še danes.
Ampak se ne opazi! (smeh)
Ja, z leti se izpopolniš in se ne vidi več, čeprav mislim, da je sramežljivost ena najlepših človekovih lastnosti. Kdor jo je zadržal, je obdržal otroka v sebi. To sramežljivost sem opazila pri Tomažu (Pandurju, op. p.), pri Dorijanu Kalunžiji, ki je delal video za predstavo, kostumografu Marku Mitanovskem ... Sramežljivost v okoliščinah, ko človek zardi. Mislim, da ni lepšega, kot če človek v zrelih letih zardi! Zaradi česar koli.
Torej se nam ni treba sramovati zardevanja?
Ne, to je lepo. Čustva so lepa stvar. V nekaterih okoliščinah moraš biti samozavesten, v trenutkih, ko ti je nekdo všeč, pa ni lepšega, kot če zardiš, če te je malo sram. V tem je čar. To kaže, da zate ni vse kar normalno, da ne jemlješ vsega kot nekaj samoumevnega. In to je krasno. Seveda pa ni dobro, če je te sramežljivosti preveč. Spomnim se kolegice iz srednje šole, ki je trikrat ponavljala prvi letnik, pa ne zato, ker ne bi znala, ampak ker jo je napadla takšna trema, da sploh ni mogla govoriti. Jaz tega nisem izkusila, imela pa sem srečo, da sem se s tremo spopadla že kot deklica. Trema je pravzaprav to, da veliko pričakuješ od samega sebe. In jaz sem kar veliko zahtevala od sebe. Mogoče drugi niti niso, sama od sebe pa sem zahtevala talent in znanje.
Več si preberite v najnovejših Obrazih!
