V zadnjih 30 letih je Franko četrt stoletja preživel v tujini, v ZDA in predvsem na Japonskem, in zgradil pot uspešnega poslovneža. "Nisem se veliko pojavljal v javnosti niti, ko sem bil v Sloveniji, ker sem si na tem majhnem ozemlju želel nekaj potrebnega miru. Sedaj, ob okrogli obletnici, pa je čas za obujanje spominov," je dejal Franko.
Franko je veljal za dobrega študenta, kariero pa je končal že pri 23 letih.
Srebrna medalja je bila tudi popotnica po koncu športne poti. "Olimpijska medalja je zaznamovala moje življenje v celoti. Prijateljem sem pred 30 leti dejal, da se ne bo nič spremenilo. Pa se je vse razen tega, da smo ostali prijatelji. Srebrna medalja z OI je bila odlična vizitka v poslu za začetek pogovorov. V ZDA in na Japonskem je že v osnovi večje zaupanje do športnikov, ki so v svoji karieri nekaj dosegli, ker se dosežek nemudoma povezuje s predanostjo neki stvari. S tem si tudi že zaželen za sodelovanje, tudi poslovno. Pogovarjam se tudi z Matjažem Kopitarjem, ki pride v ZDA, da ga tam poslušajo, ker sami teh izkušenj nimajo, torej uspešno trenersko pot in tudi zelo uspešne sinove športnike na čelu z Anžetom. Žal mi je, da tega Slovenija ne izkorišča. Ko se neka vladajoča garnitura zamenja, se zamenja tudi vse stare, kar pa pomeni, da se meče stran leta in desetletja izkušenj. Kot sedaj beg možganov, ko se otroci tu izobražujejo, ne dobijo dela, odidejo in so jih v tujini, jasno, zelo veseli," je dejal.
Franko je veljal za dobrega študenta, kariero pa je končal že pri 23 letih. "Zaradi okvare kolkov sem končal športno pot po koncu sezone 1984/85. Nisem vedel, kaj bom delal, a vleklo me je v ZDA. Tja sem odšel s popotnico srebrne medalje in veliko željo po napredku. Takoj sem se lotil drugih stvari, ki so me izpolnjevale ... Nisem šel na sprejem v Beograd ob dnevu mladosti. Pa ne, da bi proti čemerkoli protestiral, ampak zato, ker je bil to edini čas, ko sem imel možnost, da sem dokončal letnik na fakulteti za šport. Veljal sem za dobrega študenta, poleg tega pa smo bili tako vzgojeni. Vedeli smo, da bom moral po končani smučarski karieri delati in da zato potrebujemo izobrazbo," se spominja Franko.
"V Sarajevu se je že od Bojana Križaja pričakovalo zlato medaljo, tudi na veleslalomu je bilo nogometno navijanje, kjer so žvižgali tekmecem. Drugače je bilo slišati le kravje zvonce in navijanje za vse. Nova vrsta navijanja je dala novo dimenzijo smučanju, malo nam je bilo sicer nerodno, ko smo se pogovarjali s tekmeci, ampak sam sem se v tem vzdušju zelo dobro znašel," je povedal.
"Olimpijske igre v Sarajevu so bile potem izjemne. Dobro pripravljene, če pa kaj ni šlo, je bila pa vedno pot, da se stvari uredi z 'nema problema'. Bosansko srce je dalo svoj velik prispevek. Obenem je sedaj vzdušje na olimpijskih tekmah povsem drugačno, veliko bolj posel kot tekmovanje, saj je obdobje športne romantike že davno minilo. Na žalost. Olimpijske igre so postale velika komercialna dejavnost, prave olimpijke ideale pa je čutiti med potovanjem olimpijskega ognja, kar sem sam nekajkrat kot ganljivo doživetje za ljudi, ki ga spremljajo, doživel po svetu," je dejal šampion.
"Moje srce je v mnogočem ostalo v Sarajevu, sem dejal, da sem bil tam drugič rojen. Ker se je tam zame zelo veliko spremenilo. Od daleč sem spremljal vojno po koncu prejšnjega stoletja, ker sem leta 1985 odšel v ZDA in potem na Japonsko. Smučarska zveza Slovenije je začela z akcijami pomoči športnikom, tudi sam sem se vključil in vse skupaj je bilo tedaj na Japonskem zelo odmevno. Mnogi so dali svoje izdelke, ki so šli za dobrodelne namene. Vsi, ki smo tekmovali v ZDA, smo bili zelo prizadeti in smo iz različnih koncev sveta pomagali po svojih močeh. Organizirali smo celo posebno organizacijo, ki je zbirala denar in sredstva za oblegano Sarajevo. Američanka Christin Elizabeth Cooper, tudi srebrna veleslalomistka v Sarajevu, je potovala v to mesto in bila bistveno pogumnejša od mene, saj je bila tam v najhujših vojnih razmerah in potem dobila precej ameriških donacij," se še spominja Franko.
