Enainštiridesetletni Japonec je s tretjim mestom v Neustadtu postal najstarejši skakalec v zgodovini, ki se mu je uspelo prebiti na stopničke svetovnega pokala. To je dosegel prvič po januarju 2010, ko je bil drugi na tekmi v Saporu. Skakalec, ki je skakal še s Primožem Ulago in Miranom Tepešem, stik s svetovnim vrhom drži že neverjetnih 23 let in je živ dokaz za to, da v športu za vrhunske rezultate ni nikoli prepozno.
Če bi hoteli našteti vse uspehe večnega mladeniča iz japonskega otoka Hokaido, bi nam za to na eni strani zmanjkalo prostora. Na članskih tekmovanjih se je javnosti prvič predstavil že na SP 1989 v Lahtiju in tam še z vzporedno poravnanimi smučmi zasedel 54. in 57. mesto.
Že v naslednji sezoni je začel nastopati v svetovnem pokalu in se že na prvih tekmah takoj začel uvrščati med dobitnike točk; že na začetku sezone je bil sedmi in deveti v Lake Placidu. Prehod na škarjasto držo smuči mu je očitno pomagal. Leta 1992 je kot dvajsetletnik presenetljivo postal svetovni prvak v smučarskih poletih na SP v Harrachovu; zmagal je pred Avstrijcem Andreasom Goldbergerjem in Italijanom Robertom Ceconom. Nastopil je že na šestih OI in leta 1994 v Lillehammerju osvojil srebro z japonsko ekipo, še danes pa obžaluje, da ga niso uvrstili v postavo za ekipno tekmo na domačih OI leta 1998 v Naganu, kjer so Japonci zmagali.
Na svetovnih prvenstvih se lahko pohvali s 34 nastopi in šestimi kolajnami - dvema posamičnima (dvakrat tretji 2003 v Predazzu) in štirimi z ekipo. V svetovnem pokalu je na 433 posamičnih tekmah 45-krat stal na zmagovalnem odru in petnajstkrat zmagal, zadnjič sicer že leta 2004. Potem ko mu je septembra uspelo zmagati na domači tekmi za poletno veliko nagrado v Hakubi, kjer si je prvo mesto razdelil z Jernejem Damjanom, je zadnji konec tedna v Neustadtu s četrtim in tretjim mestom dokazal, da še kakšna zmaga zanj nikakor ni nemogoča. Ob tem seveda ne gre spregledati, da se je v času njegove kariere spreminjala tehnika skakanja, materiali in pravila, »samuraja« pa prav nobena sprememba ni vrgla iz tira.
Stava z Okabejem
In kako je mogoče, da človek pri teh letih tako dolgo drži stik s svetovnim vrhom? Naš glavni trener Goran Janus to povezuje z dvema dejavnikoma - dodatno motivacijo zaradi olimpijske sezone in urejenim socialnim statusom japonskih skakalcev. »Zaposleni so v podjetjih, ki jih zelo dobro plačujejo, čeprav ne hodijo v službo. Tako jim ni treba skrbeti za nič drugega kot za skoke. Noriaki je res že dolgo zraven, letos je spet še nekoliko boljši kot zadnja leta. Gotovo so k temu nekaj pripomogle še OI v Sočiju. Morda imata tudi kakšno stavo z Takanobujem Okabejem, ki je še dve leti starejši, a še vedno skače in je poleti v Hakubi osvojil nekaj točk. Seveda pa ne gre spregledati dejstva, da vsa ta leta skoke jemlje enako resno in v treningih prav nič ne popušča,« je na vprašanje, kako je Noriaki lahko še vedno tako dober, kot je, odgovoril Janus, ki je od njega le dve leti starejši, skakalno kariero pa je v Planici z državnim rekordom 205,5 metra zaključil že pred šestnajstimi leti.
Japonec, ki ima visokošolsko izobrazbo in je še vedno samski ter kot hobije navaja ribolov in golf, je pred prejšnjo sezono dejal, da je najbrž njegova zadnja, zdaj pa že razmišlja drugače. Že ob lanskem finalu svetovnega pokala v Planici je v enem od pogovorov v šali dejal, da bo, če bo šlo, aktiven še deset let. »Še vedno se počutim mladega. Obožujem skoke. Sem dovolj samozavesten, da se lahko merim z vsemi mladeniči. Jaz nikoli ne odneham in se ne predam,« je takrat dejal, podobno pa je razmišljal tudi ob zadnjem uspehu v Neustadtu.
Konec tedna v Engelbergu Noriakija sicer ne bo na startu. Japonski strateg Tomoharu Jokokava se je odločil, da bo svoje varovance po tekmi v Neustadtu odpeljal domov, kjer se bodo v miru pripravljali na novoletno turnejo. Letos so v svetovnem pokalu konkurenčni precej bolj kot prejšnja leta, kar ne nazadnje dokazuje njihovo drugo mesto v pokalu narodov. Prav zato na prvem vrhuncu sezone lahko na njih še kako resno računamo, seveda tudi na Noriakija Kasaija, ki je na turneji štirih skakalnic nazadnje stal na odru pred sedmimi leti v Garmisch-Partenkirchnu, prav tam pa nazadnje tekmo turneje dobil pred trinajstimi leti. Prav nič nenavadnega ne bo, če bo na letošnji turneji padel tudi kateri od teh mejnikov.
