Videti ste res odlično. Mnogi pričakujemo, da se vrhunski športnik po športni upokojitvi malce zapusti.
To mi reče precej ljudi. Trenutno se res dobro počutim, in to je povezano. V zadnjem letu sem imela težave, ker sem imela dvakrat posedeno vretence. Mislila sem, da bom umrla, ne samo znorela. Potem sem šla na terapijo na slovaško-poljsko mejo in zdaj nimam več težav. Zdaj delam pol leta posebne vaje, in to je to. Ne tečem in ne hodim v fitnes, ampak se ukvarjam z nordijsko hojo, in ko bo sneg, bom tekla na smučeh. To je to. Trideset let živim, dvajset od tega sem tekla na smučeh in telo me mora ubogati. V času športne kariere sem telo gnala do konca, zdaj pa me mora ubogati. Sicer pa ima športnik tako ali tako boljši metabolizem. Točno veš, kaj ješ in kako ješ. Ne dovoliš si prevelikih napak.
To je povezano tudi s samodisciplino, ki jo pridobiš v športu.
Drži, to pa imam. Ugotovila sem, da zdaj v poslih, s katerimi se ukvarjam, lahko sama sebe prisilim, da sem osredotočena na nekaj od jutra do večera, če je treba.
Ukvarjate se s štirimi različnimi posli in še kakšnega si najdete povrhu.
Trenutno sem najbolj osredotočena na trgovino s športno opremo, ki jo imam v Dolu pri Ljubljani in na spletu - One Way shop, kjer prodajamo vse za tek na smučeh. Imam zelo pridne in sposobne strokovne sodelavce, katerim bom v prihodnosti prepustila poslovanje, ampak na začetku sem pač jaz tista čveka, ki odpira vsa vrata. Je pa to posebna trgovina, drugačna od ostalih. Priljudna in pri nas res dobiš vse in vsakemu kupcu se osebno posvetimo. Druga stvar so predavanja motivacije in ciljne usmerjenosti, tretja je organizacija team buildingov, četrta pa so nepremičnine. Poleg tega imam še kakšne večje projekte, povezane s športom, tako kot smo šli lani na OI v London z navijači, letos smo bili na SP v Val di Fiemmeju s poslovnimi partnerji Geoplina in podobno. Vedno se najdejo kakšni projekti, kjer sem zraven.
Sodelovanje v odboru za vrhunski šport na OKS je še poleg tega?
Da, to je še dodatek, ki ga opravim spotoma. Ampak moram reči, da sem zelo zadovoljna. Delam različne stvari in uživam v tem. Spoznavam ljudi, spoznavam delo z ljudmi in še kaj. Dokaj veliko delam tudi z Lekom, ki ima visoke standarde, kar pomeni, da tudi od mene zahtevajo podobno. Vsako delo, ki ga naredim, je zame nov izziv, v katerem vidim tudi moje napake oziroma kaj bi se dalo izboljšati. To je super.
Začela se bo tretja sezona, odkar ste športno upokojeni. Ste že popolnoma »preklopili« na nov življenjski slog? Je bilo prvo leto težko?
Ni mi bilo zelo težko. Od začetka novega življenja sem bila kot riba v vodi. Menim, da ima vsak človek vsaj en talent, nekateri pa jih imajo več. Nisem čisto prepričana, da je bil tek na smučeh moj največji talent. Verjetno je bil, toda glede na to, kako mi zdajšnje življenje in delo ustrezata in sta mi pisana na kožo, bi bila lahko še v čem zelo uspešna.
Kateri od štirih poslov vam najbolj ustreza?
Trenutno trgovina One way. Ostala mi je športna miselnost, ki govori, da ne preneseš poraza. Če ni tako, kot sem si zamislila, potem še toliko več delam, tako kot sem v športu več trenirala, če nisem bila najboljša. Iščem nove poti, da pridem tja, kamor želim. Ne smilim se sama sebi in rečem: res je kriza, pač ne gre. Nam gre v trgovini v redu, vsi pa jadikujejo, kako težko je, pa prodajajo čisto v redu. Kako pa je potem šlo takrat, ko je bilo dobro? Ali so ljudje z vrečkami nosili denar v trgovino in ti ni bilo treba ničesar narediti za to? Tudi team building mi kot delo zelo ustreza. Po duši pa sem še vedno tekačica na smučeh.
Vi ste takoj po končani športni karieri zapluli v poslovne vode.
Lani mi je bilo malce težko, saj se nisem prav odpočila. Poleti ne grem na dopust, samo pozimi in mi pravi počitek res manjka. Pri meni je velika težava, da se ne morem popolnoma 'odklopiti' od poslov. Ves čas razmišljam, ker imam o čem razmišljati, ker imam toliko stvari. To je ena od stvari, ki jo moram v prihodnosti popraviti. Prave krize po športni upokojitvi pa nisem imela, ker sem se tri leta na to pripravljala. Moja upokojitev je bila načrtovana dve ali tri leta.
Torej je bil mehak prehod?
Da. Zadnji dve leti sem že imela One way in moj sodelavec je že delal, tako da sem skočila v že vpeljano stvar.
Ampak verjetno je vseeno težko iz vrhunskega športa skočiti v normalno življenje. V športu ti vse organizirajo drugi.
Zame je bilo in ni bilo težko. Tudi jaz sem imela strah. Spraševala sem se, ali mi bo v življenju še v čem uspelo. Ali znam delati še kaj drugega? Pa se kar vržeš v novo življenje. Imela sem tudi krize, jokala sem in včasih ugotovila, da sem popoln analfabet v neki stvari. Zamudila sem 15 let računalniške dobe. Mene tehnologija še vedno ne zanima. Piši mi na roke, če me hočeš dobiti. Ali pa pogovor na facebooku - to me ne zanima. Pridi k meni na obisk, ker moram slišati tvoj glas, moram te videti, moram te oceniti, ali si v redu ali nisi. Če mi nekaj napišeš na facebook, mi nič ne pove o tebi. Potrebujem močan doživljaj. Zato mi je sodobna tehnologija še vedno precej tuja. V tem sem imela precejšen primanjkljaj v primerjavi z drugimi. Morala sem se ogromno učiti. To je bila prva kriza. Težko mi je bilo tudi prilagoditi se drugačnemu urniku. Nisem jutranji človek. Lahko se prilagodim, ampak če bi bilo po moje, potem bi se vse skupaj, tudi sestanki in ostalo, dogajali precej pozneje. Zadnja leta moje športne kariere sem precej delala v ekipi - pogodbe, urnike in ostale stvari. To sem počela na lastno željo in sem bila ob prehodu v drugi del življenja pripravljena na vse to. Zame to ni bil popoln šok. Sem pa deloholik. In imam zdaj malo težave v zasebnem življenju, ker zelo težko potegnem črto med službo in zasebnostjo. Greš iz pisarne ven in konec. Moj partner ali ožja družina me sprašujejo, kje sem. Še vedno v pisarni?
Ali se lahko popolnoma »odklopite«?
Težko, zelo težko. Tudi zato iščem, da bi se preselila nazaj v domači kraj. Vse imam tu, družino, ki jo tako ali tako vsak dan obiščem, in kmetija me pomirja. Zelo pa pogrešam naravo in tišino.
Tako kot ste jo doživljali na treningu teka, gozd in sami s seboj?
Tako je. Po tri ure ni bilo drugih zvokov kot tišina narave. Zdaj pa, kamorkoli prideš, sami zvoki - radio, mesto, ljudje ... Mene pa to moti in res pogrešam tišino.
Vi ste zelo dobro prešli iz športnega v zasebno življenje. Mnogim pa to ne uspe.
Moj nasvet je, ne končaj kariere prepozno. Moj konec je bil načrtovan. Imela sem rezultatsko neomadeževano ime, torej nisem padla v rezultatih in ljudje me še vedno sprejemajo kot zmagovalko. In pa razmišljati o tem, kaj bomo počeli po športni karieri. Vsak mora imeti svoj hobi, po navadi pa si v tem, kar rad počneš, tudi dober. Večina športnikov pa ima rada samo šport. Sploh ne znajo iti iz tega ven. Treba je najti hobi zunaj športa. Mene je to rešilo, ker sem se ves čas zanimala za posel in me je to zanimalo. Že kot mala deklica sem si predstavljala, da bom poslovna ženska in da bom okrog potovala z letalom in poslovnim kovčkom. Drugi razlog pa je tudi to, da večine športnikov nihče ne pripravi na konec kariere. Tu je zelo pomembna vloga trenerja, ki mora biti tudi ali pa predvsem psiholog.
Vloga trenerja je verjetno lažja pri moških kot pri ženskah?
Tudi pri moških ni lahko, trenirati ženske v vrhunskem športu pa je ekstremno naporno. Tu pridejo na plan vse travme in čustva, ki jih drugače še lahko nadzoruješ - jok, stok, veselje, radost ... vse je ekstremno. Pri ženskah pa je še ta težava, da ne znamo pozabiti. To nas tepe v vrhunskem športu. Ti moraš naprej, ne pa se ukvarjati s stvarmi, ki so se zgodile pred dvema dnevoma. V zadnjih letih sem se tega priučila in mi je bilo veliko lažje. Moja sreča je bila, da sem vse življenje delala z moškimi. Veliko raje delam z moškimi. In po športni karieri sem imela tudi težave, ker sem se večkrat odzvala kot moški. Res pa je tudi, da ženska veliko boljše analizira samo sebe kot moški in zna potem tudi povedati, kakšen trening ji ustreza in kakšen ne. Po navadi pa kot športnik izgubiš stik z realnim življenjem in tudi zato potrebuješ psihologa.
In tisti vaš padec na olimpijskih igrah? Je bil »kriv« psiholog, da ste kljub temu tekli in osvojili kolajno?
To je cela zgodba. V nemški reprezentanci je bil zdravnik Miloš, ki je po rodu Slovak in prijatelj Ivana Hudača. Miloš je en teden prej sanjal, da začnem tekmo in da ne pridem v cilj. In potem me je spraševal, kaj bom naredila na tekmi, če bom zlomila smučko, palico ... Vsak večer sva sedela ure in ure in iskala rešitve. Potem pa je tudi Ivan sanjal, da sem na tekmi in da so me vse prehitele. Na dan tekme sem bila v izjemni formi in povsem mirna. Drugače imam tremo, takrat pa sem bila mirna. Ko se je zgodil padec, šok, sem razmišljala samo o tem, kaj naj vzamem od tistih rešitev, ki sva jih iskala z Milošem. Pogledala sem, ali imam zlomljene roke ali noge, in si rekla, da bo že šlo. Sicer pa, kolikokrat je bolelo na treningu in ni vrag, da ne bi vzdržala na tekmi. Je pa res, ni bilo druge možnosti za kolajno. Nisem imela popravnega izpita. Vedela sem, da moram to storiti zdaj ali pa nikoli. Res pa je, da tega mlajši tekmovalec ne more storiti, ker nima izkušenj. In še nekaj je - vrhunski in izkušen tekmovalec ima v sebi to, da zna stotinko sekunde zadržati v sebi reakcijo in jo potem naredi lažje in boljše. To je znanstveno dokazano. Pri tenisu je to velikokrat odločilno. Toda čakanja ne vzdrži vsak, saj se lahko zalomi. In mlajši, neizkušeni tekmovalci velikokrat reagirajo prezgodaj. V športu ima tudi vrhunski športnik več razočaranj kot veselja in se je naučil potrpljenja.
Če pogledate nazaj, bi se morda namesto za smučarski tek odločili za odbojko?
Bila sem zelo dobra v odbojki in atletiki. Vendar starši niso imeli možnosti, da bi me vozili na treninge v Ljubljano. Od doma pa sem lahko šla s kolesom na trening teka. V življenju sem se do zdaj naučila res veliko, in če bi začela še enkrat z vedenjem, kako težko je teči, verjetno ne bi šla.
Smučarski tek je torej prenaporen?
Sploh ni res. Tek je čista poezija. Tako rekreativno kot vrhunsko. Nočem pa razmišljati, kaj bi bilo, če bi bilo. To je neumnost. Res pa je, da če danes gledam na mojo športno kariero, je že zelo daleč. Zame je pomemben današnji dan in danes se veselim svojih poslovnih uspehov. Doma nimam nobenih kolajn in pokalov, saj vse nosim v sebi. Kolajne in pokali niso pomembni. Preteklost je bila lepa, ampak je samo preteklost. Danes pa je nov dan z novimi izzivi.
Kaj pa otroci v smučarskem teku? So, niso? Je pretežko?
Pogovarjamo se z Alpino, kako bi čim več šolam omogočili, da bi imele opremo za tek na smučeh. Otroka ne smemo pri dveh letih posaditi v alpske čevlje, ampak se mora naučiti gibati in obvladati koordinacijo telesa, kar pa s smučarskim tekom dobi. Sicer pa noben šport ni preveč naporen, saj vse pride postopoma in vse skupaj se prilagaja telesu in letom. Noben trener ne bo otroka izčrpal. Otroci se igrajo. Nihče ni začel na tej ravni, na kateri sem jaz končala. Tega seveda ni sposoben nihče. Vse gre postopoma.
Tek na smučeh je osnovno človeško gibanje na snegu - ampak alpsko smučanje je adrenalin, tek na smučeh pa rekreacija za dušo?
Tek na smučeh je posebna življenjska filozofija. Najprej moraš veliko razmišljati o sebi, poleg tega si veliko v stiku z naravo. Naučiš se biti sam s sabo. To ni najlažje. To je danes velika redkost in mnoge je tega strah. Toda biti sam s sabo in potem razmišljati o sebi je graditev samega sebe. Tekači na smučeh so pravzaprav ljudje, ki se jim ni treba postavljati pred drugimi. To so ljudje, ki so velikokrat v poslu zelo uspešni in ne potrebujejo blišča in hrupa okoli sebe. Je pa tek na smučeh lahko zelo adrenalinski. Spustite se s tekaškimi smučmi po strmini, pa boste videli, kaj je adrenalin. Vedno pa je tek na smučeh raziskovanje samega sebe in svojih meja in namesto psihoterapevta imaš lahko tek na smučeh. Za marsikoga je šok, ko pride v tišino in naravo. Težko so ljudje sami s seboj. Danes v družbi vsi vlečejo iz žepa telefone in se delajo, da nekaj delajo. Redko danes vidiš človeka, ki je sam s seboj v lokalu in pije kavo. In se ne pretvarja. Torej tek na smučeh ... (smeh)
