In zagotovo med najboljše slovenske nogometaše vseh časov. Novinarji so to že znali nagraditi, 29-letni Handanović se v letošnji izbor podaja kot trikratni zmagovalec ter tudi branilec prestižnega naziva. Toda ali je tudi v letu 2013 pokazal dovolj za zmago?
Za Handanovićem so razburkani meseci, v letu, ki se končuje, je doživel marsikaj, tudi nekaj takšnih stvari, ki jih ni pričakoval. Ko je iz Udineseja prestopil v Inter, so mu dejali, da se bo moral navaditi na novo vlogo. Nekako v smislu, da je zdaj postal vratar kluba, pri katerem ne bo imel toliko dela, kot ga je imel v Vidmu. Resnica je bila ravno nasprotna, Sarma je stopil v gol velikana z napako. Sezona 2012/13 je bila za Inter katastrofalna, predvsem v prvi polovici letošnjega leta so bili nerazzurri kot razbita vojska. A kljub temu je bil Handanović zelo dober. Celo tako, da ga je The Guardian pred kratkim uvrstil na 82. mesto lestvice stotih najboljših nogometašev na svetu. In dejstvo je, da bi Inter končal še precej nižje na lestvici serie A, če v golu ne bi imel visokoraslega Ljubljančana. Handanović je nato poleti, ko je Inter doživel številne spremembe, iskreno priznal, da je bila pretekla sezona naravnost katastrofalna in da česa takšnega ne želi več doživeti. A kljub temu je ostal, čeprav ga že nekaj mesecev tuji mediji povezujejo s številnimi klubi. Začelo se je z Barcelono, ki išče zamenjavo za Victorja Valdesa, nadaljevalo s Paris Saint Germainom in vsaj začasno zaključilo z Manchester Cityjem, pri katerem naj bi bil trener Manuel Pellegrini nezadovoljen s tem, kako svoje delo opravlja Joe Hart. Pri Interju ves čas vztrajajo, da Handanović ni naprodaj, čeprav se marsikdo boji, da bodo Milančani vseeno popustili, če se bo oglasil nekdo, ki bo pripravljen plačati veliko, zares veliko.
Dvig in vstajanje
Tudi z vidika reprezentance je za Handanovićem zelo pestro leto. Leto 2013 bi moralo biti leto njegovega slovesa od dresa z državnim grbom; spomnimo, pred časom je napovedal, da se bo poslovil, če se Slovenija ne bo uvrstila na svetovno prvenstvo v Braziliji. A zdaj je že jasno, da je snedel besedo, čeprav mu tega kakopak nihče ne očita. Treba je pač razumeti, da so bili časi, ko je dejal, kar je, drugačni. Tedaj je bil selektor Slaviša Stojanović, v reprezentanci je vladala svojevrstna anarhija, rezultati so bili pod vsem povprečjem, navijači so obrnili hrbte svoji izbrani vrsti. Ko je prišel Srečko Katanec, je zavel nov veter, za Handanovića ni bil prevelik udarec, ko se je novi selektor odločil, da mu bo vzel kapetanski trak in ga zaupal Boštjanu Cesarju. Še več, zdi se, da je pod Katančevim vodstvom na novo zaživel tudi Sarma. Fant iz Fužin je v letu 2013 z obrambami na reprezentančnem odru vsekakor spomnil na stare dobre čase. Na tekmi z Albanijo je bil neverjeten, na Cipru je bil dovolj zbran, ko so domači zapretili, mrežo je ohranil nedotaknjeno tudi ob veličastni zmagi nad Norveško. V Bernu, kjer je Slovenija igrala za biti ali ne biti, je sicer klonil, toda kako dobro je tedaj branil proti švicarski reprezentanci ... Domači so se tedaj prijemali za glave, nekatera Handanovićeva posredovanja so bila na meji neverjetnega. Dvig reprezentance je bil vsekakor povezan tudi z njegovim vstajanjem, postalo je jasno, da si je težko zamisliti dobro Slovenijo brez dobrega Handanovića. Če bi odšel, bi bil greh prevelik ... V letu 2014, v katerem bo praznoval svoj 30. rojstni dan, bo Handanović zagotovo želel doseči več, kot je v zadnjih dvanajstih mesecih. A tudi ti so bili dovolj dobri, da se jih ne bi branil nihče v slovenskem nogometu.
