Vendar se nismo ustavili le pri tem. Brigita Bukovec, Jure Košir, Tadeja Brankovič Likozar in Sebastjan Cimirotič so nam zaupali, kaj se je takrat dogajalo v njihovih glavah in kako so, ne nazadnje, poskrbeli za svojo eksistenco.
Športnikovo telo, ki je deset, petnajst ali več let vpeto v ritem napornih treningov in tekmovanj, se razlikuje od telesa navadnih ljudi, pojasnjuje Andrej Stare. »Športniki imajo čvrsto vezivno tkivo, ki obsega kar 25 odstotkov telesne mase, zato je priporočljivo, da treniranje opuščajo postopoma, tako da znižujejo intenzivnost treningov.
Na nov način življenja pa se morajo prilagoditi tudi srčno-žilni sistem, dihala in prebavila, saj se lahko telo, če ne dobi odmerka tistega, kar je leta in leta dobivalo s pospešeno športno dejavnostjo, sreča s hudimi zdravstvenimi težavami. Prav zato je priporočljivo, da športniki ostanejo aktivni na ravni rekreativne vadbe in v navadno življenje prehajajo počasi, to pa lahko traja od sedem do deset let.
Z vadbo ohranjajo tudi lepo oblikovano telo, čeprav se veliko športnic po karieri odloči za materinstvo. Z resnimi zdravstveni težavami pa se spoprijemajo tisti športniki, ki so podlegli dopingu. V obdobju 'čiščenja' se mnogi zatečejo h kajenju, posegajo po alkoholu in drugih substancah, ki jim pomagajo premagovati odvisnost,« razlaga Andrej Stare, ki za to, da bi telo nekdanjega vrhunskega športnika še naprej ostalo v dobri kondiciji, svetuje rekreativno gibanje od dvakrat do trikrat na teden – najbolj priporočljiv je tek – in izogibanje pretiranim količinam ogljikovih hidratov in sladkorja. Kako pa so v navadno življenje prešli naši sogovorniki?
Ni šlo brez športa
»Če nekaj počneš 20 let v enakem in precej intenzivnem ritmu, je prehod težak, vendar je obenem izziv. Najprej sta miselnost in seveda odločitev, kako bo potekalo tvoje nadaljnje življenje in kaj boš počel, to pa zahteva nekaj načrtovanja. Že v prvi fazi moraš poskrbeti za to, da ostaneš zmerno fizično aktiven, vendar pogrešaš tisti adrenalin, strast, željo po dobri uvrstitvi in ne nazadnje tudi nemir, ki se je porajal, preden si se pognal med vratca. Po drugi strani pa se, vsaj na začetku, srečaš z lagodnejšim življenjem. Kar naenkrat imaš več časa, ni napornih treningov, dolgih potovanj ... Prav tako ni več tistega psihičnega pritiska in nenehne želje po dokazovanju. Telesu prija to ugodje, ko ga ne mučiš več tako in ga ne izčrpavaš, kar se po sili razmer dogaja v vrhunskem športu.
Sam sem v navadno življenje prešel takoj, vendar se tri leta nisem ukvarjal s športom. Ugotovil sem, da tako ne bo šlo, in sem zdaj dejaven na rekreativni ravni, so se pa začele oglašati poškodbe, s katerimi sem se srečeval med aktivnim treniranjem. Prilagodil sem jim vadbo, saj je telo prilagojeno na gibanje. Prej ko to spoznaš, boljše je. Tisti, ki meni, da si ne more dvakrat na teden vzeti ure za gibanje, laže sam sebi. Če je v časovni stiski, naj denimo eno uro manj gleda televizijo,« razmišlja Jure Košir, za katerega prepoznavnost ni ovira za normalno življenje. »Priznam, da me ljudje še vedno prepoznavajo, vendar ne samo zaradi športne kariere, temveč tudi zato, ker sem na različnih področjih veliko navzoč v javnosti.
Slovenija je tako majhna, da zame to nikoli ni bila težava. Nikoli nisem imel negativnih izkušenj, nihče ni nikoli preveč posegal v mojo intimo. Na tem področju smo v primerjavi s tujino precej obzirni. Vem, da me včasih še opazujejo, ker pa sem odprt človek, lahko tisti, ki želi z menoj navezati stik, mirno pristopi in me ogovori.«
Jure spada med tiste športnike, ki so si že med kariero ustvarili družino. »Ja, imel sem tri otroke, in prav zato mi včasih ni bilo prav lahko biti daleč in ločen od družine. Vsa zahvala gre moji ženi Alenki. Ona je ves ta čas skrbela zanje, zato sem po končani karieri še toliko bolj pozoren na to, da se jim posvečam, kolikor je le mogoče. Hitro rastejo, zato je vsak dan pomemben. Z ženo jim vseskozi privzgajava zdrav način življenja in udejstvovanje v športu, nikakor pa jih ne siliva v neko zvrst niti nimava ambicij, da bi morali nujno postati vrhunski športniki.
Hčerki trenirata umetnostno drsanje, sin je star šest let in se bo šele začel spogledovati s športom, res pa je, da vsa družina smuča. Včasih se smučat odpravim s prijatelji, lahko pa tudi povsem sam. Takrat si dam duška in se pomerim sam s sabo. Sicer pa sem ter tja nastopim tudi na kakšni veteranski tekmi.« Jure Košir pa je tudi uspešen poslovnež. »Z agentom sva že več let pred koncem moje kariere iskala možnost, kaj bi lahko počel, ko bom šport obesil na klin. Mislim, da sva uspešno našla pravo nišo. Še vedno je povezana s športom, to pa mi daje energijo in moč, da sem zadovoljen s seboj in z delom, ki ga opravljam.«
