Na tisoče tovornjakov s strupenim tovorom …
Preden se posvetimo navedbam Giannija Lannesa, italijanskega raziskovalnega novinarja iz njegove najnovejše knjige, omenimo na videz manj pomemben dogodek. Pred nekaj dnevi je v zaporu v Italiji umrl Carmine Schiavone, mafijski šef, znan po svojih krutih obračunih z neposlušnimi in kasneje po obsežnih mafijskih poslih. Deloval je kot vodja klana s sedežem v razvpitem kraju Casal di Principe. Ko so ga zaprli, je leta 2009 postal skesanec, kot imenujejo tiste redke mafijce, ki so pripravljen spregovoriti o kriminalnih dejanjih.
Spreobrnjeni Schiavone (pobitih ljudi ni več štel) je pred preiskovalci vzel zemljevid Kampanje, regije v zaledju Neaplja. Po spominu, a zelo natančno, je začel zarisovati odlagališča strupenih in radioaktivnih odpadkov. Nekatera so bila pod zemljo in prekrita s komunalnimi odpadki in smetmi, druga kar na površini. Vseh je bilo toliko, da so na koncu obsegala dvajset odstotkov zemljišča regije. Od kod so nevarni odpadki prihajali? Iz vse Evrope: Nemčije, Francije, Belgije in drugih držav. Na stotine, tisoče tovornjakov je tovor vozilo in odlagalo ponoči. V jame, na polja, blizu naselij, v kamnolome. Med odpadki so bili tudi zaboji z radioaktivno skorjo iz jedrskih elektrarn. Še prej so, kajpak po mafijsko, s prisilo ali denarjem, pridobili vsa dovoljenja lokalne oblasti.
Ljudje na tem območju ne bodo več dolgo živeli
Tako je takrat komentiral zdaj že pokojni Schiavone. Ne brez razloga: območje Kampanje velja za najbolj onesnaženo v Evropi, smrtnost otrok, obolelost za rakom in druge težave prebivalcev so prav tako na vrhu črnih lestvic. Danes se ta predel imenuje Zemlja ognjev, saj so ogromno odpadkov kar zažgali, kjer so jih odložili. Strupeni plini so uničevali okolje in zdravje ljudi.
To je ena najbolj tragičnih zgodb sodobne italijanske družbe. Na vprašanje, kako so radioaktivni odpadki prihajali v zaledje Neaplja, je skesanec odgovoril: »Preko Milana.« Tam so delovale na videz legalne, najbrž z državnimi in evropskimi sredstvi podprte in z ekološkimi certifikati opremljene družbe, v resnici pa mafijska podjetja za trgovanje z odpadki. In skozi velemesto z več milijoni prebivalcev so radioaktivni odpadki tudi potovali po cesti in železnici.
Sredozemlje, polno jedrske nevarnosti
Na videz povsem drugačno, v resnici pa zelo podobno je odkritje italijanskega raziskovalnega novinarja Giannija Lannesa. Tudi to se nanaša na zlorabo oblasti, narave in nedolžnih ljudi, ki s svojim življenjem plačujejo davek vsemogočnih sil nad njimi. Konec lanskega leta je Lannes objavil knjigo z naslovom »Italia, Usa e getta«, ki ima v izvirniku dvojni pomen. Beseda »usa« namreč v italijanščini hkrati pomeni »ZDA« in »uporabi«. Torej je mogoče naslov prebrati tudi kot »Italija, uporabi in zavrzi«.
Ugotovitve iz obdobja raziskovanja, dolgega več kot 30 let, iz zbranih dokumentov in informacij na različnih obmorskih predelih Italije, je Lannes strnil v alarmantno sporočilo: »Obala Italije ob Jadranskem in Tirenskem morju je postala nevarno odlagališče jedrskih odpadkov vojaških sil. ZDA in Italija se kot tesna zaveznika pod okriljem zavezništva pakta Nato v tajnih sporazumih že desetletja strinjajo z uporabo nevarnih snovi vseh vrst, izrabljenega jedrskega goriva za podmornice in drugega sodobnega orožja. Nemogoče je natančno ugotoviti, koliko nevarnih odpadkov je doslej končalo v morju. Vsako leto jih je več in vsako leto smo bliže katastrofi, kakršne ne pomnimo.«
Bomba pod avtomobilom.
Lannes je v knjigi razkril, kako daleč od vsake etike in razuma so lahko interesi mafijskih združb, lobijev in tudi skupin znotraj držav. Kapitalski, zasebni ali vojaški. Kako neprijeten kritik je za marsikoga Gianni Lanes, dokazuje cela vrsta dogodkov iz zadnjih let. Večkrat so mu stregli po življenju z mafijskimi metodami, kot so pokvarjene zavore na avtomobilu. Zadnje opozorilo je dobil 24. novembra. Pred njegovo hišo je nekaj pred polnočjo eksplodiral in povsem zgorel avto. Tudi tokrat ni nihče nič videl ali slišal. Lannes je zaradi groženj dve leti, v obdobju Berlusconijeve vlade, živel pod policijsko zaščito, najbrž bolj zato, da bi vedeli, kaj počne, kot da bi ga zares želeli ščititi, dokler mu je niso brez razlage, le z obvestilom uradnika po telefonu 19. julija 2011, ukinili.
Pravico imamo vedeti, kaj nam grozi
Lannes je kritičen predvsem do Združenih držav Amerike, ki si v okviru zavezništva lastijo sredozemski prostor. Morje je postalo odlagališče jedrskega in kemičnega orožja. V njem je na stotine kosov z nevarnimi snovmi. Po oceni, ki jo je mogoče razbrati iz uradnih poročil, je na vojaških ladjah v obeh morjih več kot milijon izstrelkov in bomb, napolnjenih s strupenimi in škodljivimi snovmi. Če bi prišlo do sabotaže, nesreče ali vojnega spopada, bi bilo z Italijo konec, opozarja avtor in dodaja: »Jadransko in Tirensko morje sta bili s tajnimi sporazumi anglo-ameriških vojaških sil spremenjeni v odlagališče orožja, ki ga prepovedujeta celo Ženevska in Pariška konvencija.« Radioaktivno sevanje je nevidno, a človeški organizem ga zaznava, zato ljudje zbolevajo in umirajo, navaja Lannes. »Pravico imamo vedeti, kaj nam grozi. Posledice so lahko katastrofalne.« Avtor poudarja, da je vsak stavek in vsaka navedba v njegovi knjigi preverjena in utemeljena ter podprta z dokumenti.
Oboleli otroci v bližini vojaških baz
Raziskovanje, ki se ga je v zadnjih letih loteval kot samostojni novinar, je bilo že doslej tako ali drugače povezano z nevarnostjo za prebivalce in okolje zaradi prisotnosti vojaških sil. V krajih v bližini baz je opozarjal na povečanje obolelosti za rakom, kar je mogoče pripisati škodljivemu sevanju in odpadkom v morju. Obenem je razkrival razmerja med vladami in lobiji, ki ščitijo interese velesil. Orjaška flota ameriških vojnih ladij pluje po Sredozemlju zaradi obrambe pred nevidnim sovražnikom, tako kot je bilo to med hladno vojno. Zdaj so grožnje Iran, Sirija in druga žarišča, utemeljujejo Natovi strategi. Pri tem pa pozabljajo, kakšna nevarnost grozi prebivalcem v obmorskih državah in tudi globoko v zaledju. Vojaške baze z jedrskim orožjem na italijanskem jugu so tudi v bližini dveh vulkanov, Etne in Vezuva, ki lahko presenetita z izbruhom, kot se je v zgodovini že zgodilo.
Ribiška ladja žrtev vojaške vaje?
Lannesov je med drugim raziskoval skrivnostno smrt petih ribičev, od katere je minilo že dvajset let, usoda žrtev pa ni bila nikoli pojasnjena. Zadeva je bila neverjetno hitro arhivirana in končana, brez odgovora o razlogih za potopitev ladje. Lannes v knjigi o tej tragediji trdi, da so ribiško ladjo potopili izstrelki Natovih ladij, ki so imele takrat vaje na tistem območju, a vojaške sile za tragedijo niso želele prevzeti odgovornosti. Pozneje so potapljači v potopljenih ostankih barke opazili luknje, ki bi jih lahko povzročili le izstrelki, a preiskave niso nikoli obnovili. Še več, ribiče so celo razglasili za potencialne tihotapce orožja med Italijo in Črno goro, zato so družinam odrekli pravico do odškodnine.
Slabše kot Fukušima ali Černobil
V italijanskih vodah je vsaj šest ali sedem plavajočih Černobilov, pri čemer Lannes misli na zastarele vojaške ladje, ki imajo pristanišča v dvanajstih obalnih mestih. Med njimi so Trst in Benetke v naši neposredni bližini. Predstavljajte si, pravi, da se pol ducata jedrskih central stare generacije, kot sta bili tisti na Otoku treh milj in v Černobilu, kjer sta se zgodili katastrofalni nesreči, ves čas giblje po morju, se udeležuje vojaških vaj, pri čemer so ladje polne izstrelkov in raket z jedrskimi konicami. Lannes ob tem navaja enake ugotovitve organizacije Greenpeace.
Nevarnost blizu naših meja
Vzbujanje panike bi bila zadnja stvar, ki bi komur koli koristila, a nevarnost, na katero opozarja Lannes, se dogaja le nekaj sto ali celo deset kilometrov od naših meja. Nihče nima zagotovila, da na kateri od takšnih ladij ne more priti do požara ali nesreče. Kaj bi bilo, če bi se zgodila v Tržaškem zalivu? Jadransko morje in tokovi v njem ne bi prizanesli nikomur. Katastrofe se ne ozirajo na meje.
