Juan Carlos je v Sloveniji že dobrih deset mesecev, a njegov čas tu se počasi izteka. V Sloveniji je bil na študijski izmenjavi, na fakulteti za elektrotehniko je opravljal desetmesečno izobraževanje. V Laško se je odpravil minuli petek z vlakom. »To je bil moj zadnji vikend v Sloveniji in priložnost, da obiščem dom najljubšega slovenskega piva, kjer je v tem času potekal tradicionalni festival, je bil zame privilegij,« pove Juan Carlos. »Odločil sem se, da festival doživim karseda pristno in prespim v kampu, ki je odprt v času festivala. Kupil sem šotor, si izposodil opremo za kampiranje in si priskrbel še vstopnico za festival. Odlična in hkrati najcenejša izbira. Kamp je bil le nekaj minut oddaljen od središča mesta in po pregledu spletnih strani, ki ponujajo nočitve, najcenejša izbira,« razlaga. Pravi, da se je prvič peljal s slovenskimi vlaki in bil več kot zadovoljen. Med potjo, ki je trajala slabi dve uri, je užival v čudoviti naravi in pokrajini, ki je spreminjala svojo podobo.
V Ticu so mu posodili tudi telefon
V Laško je prispel okoli 13. ure. Oceni, da je železniška postaja moderno urejena in od tam hitro najdeš pot do središča mesta. Pomagal si je z zemljevidom, ki ga je našel na spletni strani festivala. »Z mostu, ki ga krasijo cvetlični aranžmaji, se odpira čudovit razgled. Takoj ob mostu je park, ki daje vtis domačnosti. Namenil sem se proti turističnoinformacijskemu centru (Tic), a me je na poti ustavil kip kralja piva Gambrinusa. Posnel sem nekaj fotografij, nato pa nadaljeval pot.
Pisarno Tica sem hitro našel, a ker sem bil precej otovorjen s prtljago za taborjenje, sem prosil le za nekaj brošur, nato pa se odpravil do kampa. Hoja ob reki mi je prijala, saj je bilo prijetno hladno. Navdušili sta me vodna fontana sredi reke in urejena ograja ob reki, ki jo krasijo korita z rožami,« pripoveduje Juan Carlos. Za seboj je pustil manjši trg, most, nekaj hiš, lesen mostiček in gozd, ki je metal senco na stezo, ki je vodila do kampa. Ko je prispel, je postavil šotor, se odpočil, nato pa se je odpravil sončnemu dnevu naproti. »Odločil sem se, da se vrnem v Tic in povprašam, kaj si lahko ogledam.
Prijazna informatorka mi je priporočala ogled pivovarne. Prijavil sem se na ogled, si ogledal še ponudbo spominkov in prosil za brošure. O dogajanju sem želel obvestiti prijatelja, ki se mi je naslednji dan pridružil v Laškem, a ko sem iz žepa izvlekel telefon, sam ugotovil, da je baterija prazna. Informatorko sem povprašal, kje so javne govorilnice ali kibernetske kavarne, pa mi je odgovorila, da tega v mestu žal nimajo. Takoj zatem mi je ponudila svoj telefon. Poklical sem prijatelja, se informatorki prijazno zahvalil, nato pa se odpravil na raziskovanje.«
Ogled pivovarne
V pivovarni so Juana Carlosa poučili, da se je ta razvijala skupaj z mestom, zato je sožitje in pripadnost občutiti na vsakem koraku. Vodička je razložila, da so pivovarno v mestu selili trikrat, v tem času je vse bolj rasla, kvaliteta piva pa se je izboljševala in posledično je prodiralo na vse več tržišč. Po ogledu proizvodne linije so obiskovalci pivo tudi pokusili. Potem se je Juan Carlos odpravil do festivalskih prizorišč, si za osvežitev privoščil kozarček piva in se sprehodil po ozkih mestnih uličicah. »Postal sem lačen, zato sem se odločil, da si privoščim večerjo. Vrnil sem se do festivalskih odrov in naročil pleskavico z lepinjo ter seveda pivo. Odlično je bilo. V ozadju pa so se že slišali prvi akordi bendov, ki so odprli festivalsko dogajanje,« opisuje Juan Carlos.
Zvečer je Laško zaživelo
Večer je mestu dal povsem novo podobo. Mesto, ki je bilo čez dan mirno, urejeno, svetlo in tiho, je zvečer zapolnila bučna glasba, ki se je mešala med seboj s štirih prizorišč. Na prej praznih ulicah je tedaj mrgolelo ljudi, v zraku je bilo čutiti živahnost in razigranost. »Glasba je bila povsod. Na štirih ulicah so odzvanjali štirje povsem različni slogi glasbe. Vse to v eni noči … Bilo je res noro in zabavno, a bil sem precej utrujen, zato sem žuranje precej zgodaj prekinil in se odločil, da se vrnem v kamp, kjer sem si nameraval nabrati moči za sobotno odkrivanje mesta. A kamp je bil svet zase, prostor, kjer so si 'kamperji' priredili vsak svojo zabavo.« Kljub živahnemu dogajanju je bil naš popotnik preveč utrujen in je po nekaj minutah zaspal.
Pot na Hum
Naslednje jutro ga je prebudilo sonce. Oprhal se je in se odpravil raziskovat mesto. Še enkrat je obiskal Tic, kjer se je pozanimal o aktivnostih, ki jih je mesto ponujalo v sobotnem dnevu. Navdušil se je za ogled turistične kmetije, ki ga je omenjala ena izmed brošur, a hitro ugotovil, da je preveč oddaljena. Jutro ni ponujalo drugih zanimivih ogledov, zato se je odločil, da se izgubi med ulicami. »Naletel sem na znak za pot na Hum in krenil po njej. Pot je bila lepo označena in ne preveč strma. Nisem si mislil, da bom na poti srečal toliko ljudi. Lepo je bilo.
Na razglednih točkah so tudi klopce, kjer si lahko pohodniki odpočijejo ter uživajo v miru in razgledu. Tik pod vrhom stoji tudi križ, razgled z vrha pa je čudovit,« razlaga. Nekaj časa je užival v razgledu, nato pa se je vrnil v kamp. Tja je prišel povsem premočen, zato se je hitro oprhal, nato pa se je spet podal v središče mesta, kjer je bil dogovorjen za kosilo. S prijateljem sta se sestala kar na festivalskem mestu, kjer sta skupaj izbrala stojnico s hrano in si privoščila tudi kozarec piva. Pozno popoldne sta se odpravila do Tica. »Želel sem nekaj spominkov iz Laškega. Očarali so me vrčki za pivo, domač med in lectovo srce.«
Zbirka vrčkov
»Naslednja stvar, ki sva si jo ogledala, je bila spet povezana s pivom. V osrednjem delu je bila zbirka steklenic piva Laško. Prav tako je bila podrobno opisana zgodovina mesta, na ogled je bilo veliko zanimivih fotografij in izkopanin. V nadaljevanju sva si ogledala tudi fosile, ki so jih našli na območju Laškega. Zanimivo je bilo,« izpostavi. Po ogledu muzeja sta se odpravila do kampa, se nekoliko odpočila in se pripravila na večerno dogajanje.
Vrtiljak za več adrenalina
Na poti do festivalskega prostora sta si ogledala razstavo cvetja na nasprotni strani mostu. Ta je bila bogata s številnimi šopki, cvetličnimi lonci, lučmi, ogledali in okvirji za slike. A prevelikega zanimanja ni bilo. Sprehodila sta se tudi mimo zabaviščnega parka in se odločila, da poženeta nekaj adrenalina po žilah. Izbrala sva vrtiljak in prosti pad. Slednji je ponujal pogled na dogajanje, ki je bilo še bolj živo kot večer prej.
Nepozabno doživetje
Okoli 22. ure se je začela velika predstava na reki, ki je vključevala fontane, laserje in projektorje. »Naredili so holografsko predstavo, zatem pa so začele igrati skupine. Bilo je vse – glasba, voda, luči, projekcije, laserski šov, ognjemet, bruhalci ognja …« slikovito opisuje dogajanje Juan Carlos. »Festival je bil več kot odlično doživetje, a nastopil je čas, da se s prijateljem vrneva v kamp. Naslednje jutro sva obiskala še grad Tabor v Laškem, nato pa se vrnila v Ljubljano. Lahko povem, da je bil to lep vikend, ki ga ne bom nikoli pozabil, in odlična priložnost za poslavljanje.«
