Ko je 26. februarja granata odnesla streho hiše družine Titenko v mestu Borodjanka, ki leži 60 kilometrov severozahodno od ukrajinske prestolnice, sta se Petro Titenko in njegova žena Julija odločila za selitev na obrobje mesta, v prazno hiško sorodnikov. V naselju Družnija pa se je prava groza šele začela. O trpljenju je Petro spregovoril za Guardian.
V prvih dneh so se Petro, Julija, njun 21-letni sin in 15-letna hčerka, ponoči zatekli v klet, saj so zunaj potekali boji, previdni pa so bili tudi čez dan. Petro je 18. marca tvegal. V zgodnjih večernih urah je prekršil policijsko uro in se napotil do brata, ki je živel približno pet kilometrov stran. Na pol poti so ga ustavili ruski vojaki. Očitali so mu, da želi izdati njihove pozicije ukrajinski vojski. Prijeli so ga in ga zvezali, na glavo so mu nataknili vrečo. Odpeljali so ga v gozd, ga privezali na tank, tako da je moral pol ure vdihavati izpušne pline. Na pol omotičnega so ga ob temperaturah blizu ledišča pustili na prostem.
Njena.si
Maksimalna energetska neodvisnost s paketom Pametna samooskrba
Naslednje jutro so ga odpeljali s kamionom. Slišal je pogovor med dvema ruskima vojakoma, ki sta potožila, da sta naveličana sežiganja trupel zajetih ukrajinskih vojakov. Ustavili so se v gozdu, Titenka so potisnili v blatno jamo, slišal je repetiranje puške in si mislil: »Zdaj me bodo ubili. Žena in otroka ne bosta vedela, kje sem umrl,« je opisal svoje takratne misli za Guardian. Prosil je Boga, naj ga reši iz te zagate.
Tri ure so ga pustili, da je klečal v jami, nato pa naložili nazaj na tovornjak in odpeljali do neke koče, kjer je bilo že več ujetnikov. Tam so ga več ur zasliševali, pretepali in mučili na različne načine. Titenko pravi, da so bili ujetniki povsem izčrpani, ko so jim zvečer dali nekakšno kašo in jih strpali v sobo, kjer naj bi spali na lesenih tleh. Tretji dan so jih spet spravili na kamion in jih odpeljali do vasi Ozera, kjer so jih brez obrazložitve izpustili. Čakala ga je 20 kilometrov dolga pot domov, polna negotovosti, saj je moral brez dokumentov mimo ruskih kontrolnih točk. To mu je nekako uspelo. Z ženo Julijo nista oklevala. Hitro sta se odločila, da vsa družina pobegne na Zahod, kar jim je tudi uspelo.
