In ne le molotovke, po hlevih in mehaničnih delavnicah kujejo in spajajo kose železja, da bi naredili ovire, če že ne za tanke, pa vsaj za tovornjake, ki jih oskrbujejo. Podirajo mostove. Gre za vstajo, za splošni ljudski odpor, in car Putin na to ni računal.
Hitler?
V večini poročil, ki jih ta čas s pritajenim dihom gledajo in poslušajo po vsem svetu, saj je napadalec velesila z atomskim arzenalom, se omenja le Putin in ne Rusija. Ker je vsem jasno, da v diktatorski maniri »država, to sem jaz« v tej ogromni državi nima nihče drug nobene besede več. Generali, ki jih gledamo na posnetkih s Putinom, le nemo prikimavajo, na njihovih kamnitih obrazih ni videti nobenih čustev. Zdi se, da se zavedajo, da bodo prej ali slej obtoženi vojnih zločinov. Zunanji minister Lavrov, ki velja za razumnega in uglajenega diplomata, kot papiga ponavlja Putinove besede, da to »ni vojna, ampak specialna vojaška operacija za demilitarizacijo in denacifikacijo Ukrajine«. Ruski mediji druge formulacije ne smejo uporabljati. Tisti, ki so jo, jih že ni več.
Kdo je torej Putin, novodobni Hitler? Primerjava nikakor ni nesmiselna, nepredvidljiv je, muhast, vsi, tudi najbližji sodelavci, se ga bojijo. Če bi si kateri od generalov ali ministrov drznil nasprotovati ali odstopiti, bi bil pri priči razglašen za narodnega izdajalca, za te pa se ve, kako končajo. Tako kot Hitler je nenasiten: spomnimo se, da so Hitlerju dali Sudete, češ da ga bodo s tem ustavili in preprečili vojno. Se ve, kako se je nadaljevalo. Tudi Putinu ni nikoli dovolj – ko bo pospravil Ukrajino in tam nastavil nekaj podobnega Lukašenku, bo šel naprej, to so nedvomno njegovi nameni. Zelo jasno je povedal, da je bil Lenin, ki je sovjetskim narodom obljubljal nacionalno samobitnost in pravico do samoodločbe, bedak, pravzaprav zločinec. Stalin je samo popravljal njegove napake. Razpad Sovjetske zveze je bil po njegovem največja napaka prejšnjega stoletja. In on zdaj to napako popravlja.
Ali car?
Po televiziji sem si ogledala inavguracijo predsednika Putina in zdelo se mi je, da sem sredi hollywoodske predstave. Z Medvedjevim sta takrat zamenjala položaj – Putin je od njega prevzel mesto predsednika države, njemu pa vrnil položaj predsednika vlade. Šlo je za manever, s katerim si je podaljšal mandat, ki pa v prihodnje ne bo več potreben, saj si je z lansko spremembo ustave zagotovil še dva šestletna mandata.
V nekajurnem prenosu smo gledali, kako Putin zapušča vladno palačo, tava po okrašenih kremeljskih hodnikih, vojaki mu salutirajo, uslužbenci pa tudi, muzika, salve, vmes pa kamere prikazujejo množico gostov, ki prihajajo na prireditev. Seveda ves diplomatski zbor, kulturniki, oligarhi, patriarh, prijateljski državniki – vsi so stali ob stenah za vrvico, ki jih je ločila od rdeče preproge, po kateri bo prišel car. Tudi tedanja Putinova žena. Znanka, diplomatka, mi je povedala, da so si predvsem ženske v visokih petah zapomnile to slovesnost – Putin je prispel z dvourno zamudo. Kot zmeraj. Carja zmeraj čakajo, tudi pomembni državniki se morajo sprijazniti s tem, da bo prišel, ko pač bo. Nikoli točno!
Ves svet si je lahko ogledoval njegove junaške fotografije in videe, v katerih je pilotiral, raketiral, jahal gol do pasu in celo prepeval eminentnim gostom Blueberry hill – z roko v žepu. Frajer. Car.
Odveč je ponavljati zgodbo o Putinovi mladosti, je pač bila takšna kot pri mnogih fantih njegovih let. Črni pas pri judu je pridobil, da ga ne bi vrstniki pretepali, je pojasnjeval, kar mu je prišlo prav tudi po študiju prava – takoj se je zaposlil pri KGB, ki je še zmeraj njegov trdni prijateljsko-poslovni krog, čeprav ga je zapustil pred 30 leti. Mladostni znanci pa pravijo, da je bil že v otroštvu grobijan. In da se ni nič spremenil, le svojo pravo naravo se je naučil prikrivati.
Medicinski strokovnjaki opozarjajo, da je zbolel za Parkinsonovo boleznijo in da se duševne motnje začnejo približno deset let prej, preden se pokažejo bolezenski znaki tudi na zunaj. Značilno tresenje je mogoče ukrotiti z zdravili, in prav zaradi njih naj bi bil Putinov obraz čedalje bolj zabuhel. Naj bo res ali ne, nikar ne pozabimo, da je začel Putin takoj po tistem, ko je dobil prvi predsedniški mandat, genocid nad Čečeni – umrlo je več kot 200.000 civilistov, Grozni pa je obveljal za najbolj uničeno mesto na svetu. Odtlej je minilo več kot dvajset let. Strokovnjaki bi rekli, da torej ne gre (le) za duševno, ampak predvsem za osebnostno motnjo.
Samo vojne ne!
Ne pozabimo, Sovjetska zveza je pred tridesetimi leti razpadla brez prelivanja krvi, kar se je zdelo neverjetno. Ves svet je trepetal, kaj bo, če se bodo narodi spopadli med seboj in se bo v Evropo zlilo na milijone beguncev – kot se dogaja zdaj. Ni šlo samo za spretno vodenje predsednika Jelcina, ampak za odnos Rusov do vojne. V obeh svetovnih vojnah ter v mnogih vojnah prej in potem so nepopisno nastradali tako vojaki kot civilno prebivalstvo. Gorbačov je večkrat, včasih tudi na robu solz, razlagal, kako so mu kmetje v ruski glubinki (na podeželju) prisegali, da bodo vse preživeli, golod i holod, vse bodo naredili, da se izvlečejo iz hude gospodarske krize, samo vojne nikar!
Po eni strani je za ruske fante nepredstavljivo, da bi se vojski izogibali, služenje vojaškega roka je sestavni del odraščanja, brez tega ne postaneš mož. Štiri leta sem lahko v Moskvi opazovala posamične rodove vojske, ko so vsako leto veseljačili v bližnjem Parku kulture, oblečeni v značilne črtaste majice in kape. Starejši so s seboj pripeljali svoje otroke.
Nekaj čisto drugega pa je prava vojna, poznavalci pravijo, da so vse od carističnih časov naprej Rusi dobivali bitke na gorah trupel svojih vojakov. Ni bilo pomembno, koliko jih pade, ker jih je bilo v ozadju še zmeraj dovolj. Strašni spomini na vojne so ostali, Kremelj je pred svojim ljudstvom tudi v sodobnem času prikrival, kolikor je mogel, kakšne so žrtve med ruskimi vojaki.
Med Putinovo vladavino so sprejeli zakon, da je število padlih v mirnem času vojaška skrivnost – v mirnem času za Rusijo. Ni pa bil miren za Čečenijo ali Afganistan, kjer je ruska vojska »posredovala«. Tudi zdaj imamo na voljo dve številki o žrtvah med vojaki – Ukrajinci trdijo, da jih je padlo več kot 6.000, Rusi jih priznavajo 500. Mame, hčere in žene, ki dobivajo svoje junake domov v krstah, pač nimajo možnosti, da bi se v čedalje hujši informacijski blokadi dokopale do pravega števila žrtev.
»Zeleni« Zelenski.
Napetosti med Ukrajino in Rusko federacijo bi morali rešiti takoj po razpadu SZ, skratka, Ukrajino bi morali federalizirati in zagotoviti območjem z ruskim prebivalstvom avtonomijo. Tega niso storili, za kar nosita krivdo obe stani. Rusi so uspešno podpirali nezadovoljstvo v svojih enklavah in bolj ali manj uspešno sodelovali z ukrajinskim vodstvom, kadar je bilo prorusko. Nekdanji predsednik Janukovič je, ne pozabimo, pobegnil v Rusijo, kjer ga še zmeraj uspešno skrivajo, saj bi sicer pristal v zaporu. Nagrabil si je ogromno premoženje, ukrajinsko prebivalstvo si je po njegovem begu do podrobnosti ogledalo dragocenosti v njegovi vili, ki jih ni utegnil vzeti s seboj. Je pa bil seveda iz pravega testa, da postane ukrajinski Lukašenko in iz Ukrajine naredi Belorusijo. Ljudski upor ga je izgnal.
Zelenski, ki je pred tremi leti premočno zmagal na volitvah, ni kazal kakšnih posebnih nagnjenj do bogatenja, njegova usmeritev je bila evropska – in zaradi tega so ga državljani tudi izbrali. Predvsem zahodnjaki so mu očitali, da je mlad, neizkušen, da je sicer všečen in simpatičen igralec ter humorist, kar pa je za državnika, ki ima na vzhodu tako nevarnega »prijatelja«, vsekakor premalo. Tudi Putin je mislil tako. Računal je, da bo zeleni Zelenski pobegnil in iz neke tuje države predaval Ukrajincem, kaj morajo storiti. Napad na Ukrajino se je začel na dan, ko se je ta država izklopila iz ruskega električnega omrežja in postala energetsko samostojna. Rusi bi po načrtih v treh dneh specialne operacije strli vodstvo in začeli s procesom demilitarizacije in denacifikacije, kar je še eden od nesmislov. Ukrajinski predsednik je jud, po logiki torej ne more biti hitlerjanec.
Kakorkoli že, Zelenski ni pobegnil, slekel je suknjič ter si oblekel zeleno vojaško majico in topel flis v enaki barvi. Vidno utrujen in neobrit spodbuja Ukrajince, naj se branijo, in prosjači zahod, naj jim pomaga. Pri tem mu stojita ob strani narodna junaka, brata Kličko, boksarska svetovna prvaka v težki kategoriji, starejši je župan Kijeva. In mnogi drugi, ki v Ukrajini kaj pomenijo.
Nihče ne ve, koliko časa bodo zdržali in kako se bo vse skupaj končalo, toda mednarodno sodišče za vojne zločine je v Ukrajino že poslalo svoje preiskovalce.
Največ lahko storijo – Rusi.
Kdo bo ustavil Putina, se sprašuje ves svet. Potisnjen je v kot, kot podgana iz zgodbe, ki jo je rad pripovedoval – žival je namreč nagnal v vogal, in ko ni mogla uiti, mu je skočila v obraz in ga opraskala.
Ga lahko prepričajo Rusi, naj konča krvavo vojno in sede za pogajalsko mizo? Že res, da je vožd uničil vse neodvisne medije, neformalni informacijski kanali pa vendarle delujejo. Kljub propagandi, kako je ruska vojska nedolžna kot jagnje in kako civilisti niso v nevarnosti, se vendarle marsikaj ve. Akademiki, znanstveniki in mnoga poklicna združenja so že protestirali, je pa Putina podprl ruski PEN. Moskovski in peterburški PEN pa sta mu poslala protest proti ubijanju bratskega naroda. Očitno si morajo Rusi marsikaj razjasniti tudi med seboj. Demonstracije po ulicah so, a ne ravno množične, saj so na stotine protestnikov zaprli z obtožbo o izdajstvu, kar lahko pomeni leta zapora. Če oziroma ko pa se bo na ulice zgrnilo na milijone ljudi, vseh seveda ne bodo mogli zapreti.
Sankcije
Rusi se bodo zlili na ulice takrat, ko jih bodo sankcije hudo zadele. Tudi doslej so bili zaradi priključitve Krima in zaradi posledičnih sankcij precej prizadeti, standard je padel, a ne tako hudo, da bi bili ogroženi. Veliko jim je pomagala Kitajska, tudi Madžari (in še kakšni drugi) pri kršenju sankcij niso nedolžni, saj so blago izvažali v Belorusijo, ta pa naprej v Rusijo. Delna prepoved trgovanja pač ni preveč učinkovita.
Toda sankcije, ki stopajo v veljavo zdaj, bodo srednjeročno zelo boleče, ne le za Ruse, temveč za ves svet, saj jih bomo vsi občutili. Ruska federacija bo odrezana od plačilnega in blagovnega prometa, državno, pa tudi zasebno premoženje v tujini bo zamrznjeno (ruski oligarhi že ostajajo brez ladij in letal, ki jih imajo v tujini), potovanja so prekinjena … Tuje multinacionalke se umikajo iz države. Ruskim umetnikom, ki so razvpiti podporniki Putina (recimo slavni dirigent Gergijev) po svetu odpovedujejo predstave, presunjena operna pevka Ana Netrebko se je umaknila v osamo. Razen redkim državam, ki pa niso pomembne, je vsem jasno, da morajo biti sankcije totalne, brez izjem. Ker lahko edino na ta način rešimo mir.
