Armenska vlada se je zaradi konflikta obrnila na Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu ter ga pozvala, naj Azerbajdžan nemudoma pozove k zaustavitvi napadov na civiliste in vojaškega napredovanja proti naseljem v Armeniji in Gorskem Karabahu, poroča STA.
S sodišča so ob tem sporočili, da zadevo proučujejo.
Oboroženi spopadi, ki so v soboto zjutraj izbruhnili na ozemlju Gorskega Karabaha v Azerbajdžanu, so že terjali znatne izgube na obeh straneh. Konflikt, ki se vleče že od razpada Sovjetske zveze v začetku devetdesetih let preteklega stoletja in v katerem je na spornem ozemlju nastala nepriznana republika Arcah, je sicer uradno v mirovanju od leta 1994, ko sta strani pod pokroviteljstvom Rusije podpisali premirje. Vseeno je to premirje vsake toliko časa kršeno. Najhuje je bilo leta 2016, ko je v štiri dni trajajočih spopadih umrlo več sto vojakov na obeh straneh. Strasti so se znova razvnele letošnjega julija, v sporadičnih spopadih pa je bilo ubitih vsaj 17 vojakov.
Azerbajdžan je po tem v sodelovanju z zgodovinsko zaveznico Turčijo izvedel serijo vojaških vaj na meji s sporno regijo. V soboto pa je znova počilo. Tako Armenija kot Azerbajdžan trdita, da je agresijo začela druga stran. Na posnetih vojaškega uničenja, ki kapljajo v javnost, je videti, da Azerbajdžan uporablja turška brezpilotna letala, ki so danes napadla armensko protiletalsko orožje ruske izdelave Osa, Strela in Pancir.
V spopadih je bilo doslej uničenega več težkega orožja na obeh straneh. Po trditvah neodvisnih poročevalcev naj bi Armenija tako izgubila vsaj tri tanke, pet oklepnikov, sedem sistemov protiletalske zaščite in sedem vojaških tovornjakov. Azerbajdžan pa je "lažji" za en tank, pet oklepnikov in en helikopter. Ob tem naj bi azerbajdžanska vojska zasedla vsaj dve strateški točki, ki sta bili pred tem pod nadzorom armenske vojske. Samo danes naj bi v spopadih življenja izgubilo 15 vojakov, o vsaj 31 žrtvah, vojaških in civilnih, pa sta obe strani poročali že včeraj.
Zdi se, da je tokratni spopad resnejši od poletnega ali tistega pred štirimi leti. Temu pritrjuje tudi oster odziv turškega predsednika Recepa Tayyipa Erdogana, ki je Armenijo označil za "največjo nevarnost za mir in spokojnost v regiji" in obljubil, da bo Turčija "z vsemi sredstvi" stala ob strani Azerbajdžanu. Po nekaterih poročilih, ki še niso preverjena, naj bi Turčija Azerbajdžanu dostavljala tudi preizkušene borce pro-turških milic iz sirske državljanske vojne. Z njimi je pred časom sicer podprla tudi prijateljski režim Fajeza al Saradža v Libiji, ki se tam bori proti odpadniškemu generalu Halifu Haftarju.
Konflikta imata sicer še eno podobnost. Tako kot v Libiji tudi tukaj Turčija in Rusija načeloma podpirata nasprotni strani. V Libiji Moskva namreč stoji ob strani Haftarju, je pa tudi zgodovinska zaveznica Armenije. A v tem primeru bi lahko bil izid bolj zapleten, saj ima Rusija zaenkrat tudi zelo dober odnos z Azerbajdžanom, prav tako pa skuša zmanjšati trenja s Turčijo, ki je njen glavni partner pri izgradnji plinovoda Južni tok.
Zato ni nenavadno, da je Kremelj nemudoma pozval k prekinitvi ognja in diplomatskim pogovorom, ruski zunanji minister Sergej Lavrov pa je poklical turškega kolega Mevluta Cavusogluja. Podrobnosti pogovora niso znane. Po telefonu sta sicer govorila tudi armenski premier Nikol Pašinjan in ruski predsednik Vladimir Putin. Tudi vsebina njunega pogovora ni znana.
Kljub številnim mednarodnim pozivom k ustavitvi ognja (k temu je pozvala celo ameriška starleta armenskih korenin Kim Kardashian West) pa zaenkrat ne kaže, da se bodo stvari umirile. Tako Erevan kot Baku sta namreč razglasila vojno stanje, predsednik separatistične pokrajine Arajik Harutjunjan pa je odredil "splošno mobilizacijo" moške populacije. K "delni mobilizaciji" je pozval tudi azerbajdžanski predsednik Ilham Alijev.
V spopadu ima sicer vojaško premoč z nafto bogati Azerbajdžan, ki letno za vojsko nameni 2,7 milijarde ameriških dolarjev, medtem ko si Armenija lahko za vojaški proračun privošči le pol milijarde dolarjev letno. Prav tako ima Azerbajdžan malce manj kot 67.000 aktivnih vojakov in 300.000 rezervistov, kar je skupno več kot 100.000 več od Armenije. Azerbajdžan premore tudi dvakrat več vojnih letal, celo če v floto ne štejemo turških okrepitev. A kljub temu bi resna vojna bila izjemno krvava za obe strani, opozarjajo poznavalci. Obe strani sta danes mnogo bolj opremljeni kot v devetdesetih letih in z lahkoto zadaneta civilne tarče, opozarja raziskovalec na evropski podružnici ameriškega inštituta Carnegie Thomas de Waal.
Kljub materialni premoči azerbajdžanske strani pa tudi Armenci niso nebogljeni, saj poznajo "vsak kotiček te gorate regije", teren pa "onemogoča večjo kopensko invazijo", je na twitterju zapisal direktor strateških komunikacij pri svetovalnem podjetju FTI Consulting za Evropo, Azijo in Bližnji vzhod Daniel Hamilton.
Nič ne kaže, da bi ponovna zaostritev bila še ena v vrsti nekajdnevnih eskapad nasprotujočih si vojska. Alijev je namreč v nedeljo izrazil prepričanje, da bo azerbajdžanskim silam uspelo znova vzpostaviti nadzor nad spornim ozemljem, za razliko od prejšnjih konfliktov pa je obstreljevanje tokrat doseglo urabnizirana območja, med drugim tudi neuradno prestolnico odcepljene regije Stepanakert, kjer živi približno 60.000 ljudi.
Po skorajšnjem spopadu med Iranom in Združenimi državami Amerike zaradi atentata na iranskega generala Kasema Solejmanija, uničujočih požarih v Avstraliji, invaziji libijskega generala Haftarja na Tripoli in epidemiji novega koronavirusa ter posledičnemu gospodarskemu počepu, utegne že tako neprijetno leto 2020 zdaj zaznamovati še začetek nove dolgotrajne vojne.
