Hrvaška politična scena se ga spominja kot nestanovitnega, predrznega in nestrpnega politika. Njegove politične zaveznike pa trenutno skrbi le eno vprašanje: ali se je Milanović v zadnjih letih dovolj zresnil, da bo odgovorno stopil v čevlje predsednika Hrvaške? Njegov spravljivi zmagovalni govor je sicer navdušil vso Hrvaško, a skeptiki dvomijo, da bo novi hrvaški predsednik v prihodnosti svoj jezik lahko držal »na vajetih«.
Sprehod po levi
Za Milanovićevo zmago lahko mirno rečemo, da je obveljal pregovor, kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima. Medtem, ko so se HDZ-ovci na eni strani klali med seboj, se je Milanović po levi elegantno in brez večjih pretresov sprehodil do predsedniškega trona. Nihče ga v predvolilnem boju ni jemal resno in nanj niso računali niti v njegovi matični stranki SDP. Čeprav jim je z zmago na predsedniških volitvah krepko dvignil popularnost, so si SDP-jevci kljub vsemu oddahnili. Od njega in njegovih morebitnih lapsusov se lahko distancirajo, saj zadnja leta Milanović ne sodeluje v nobenih strankarskih kombinacijah.
Zmagal zato, ker je bila Kolinda slabša izbira
Hrvaška desnica je na predsedniških izborih doživela boleč politični poraz. Tako zelo so bili prepričani v zmago svoje kandidatke (Kolinda Grabar-Kitarović), da se jim ni zdelo vredno potruditi in pripraviti kvalitetne predvolilne kampanje. Čeprav Milanović mnogim deluje kot antipatičen in vase zagledan politik, je na predvolilnih soočenjih Kolindo retorično in vsebinsko zmlel. Videlo se je, da je bil neprimerno bolje pripravljen in da je za sabo imel ekipo, ki je vedela, kaj dela.
Glede na potek predsedniške kampanje lahko rečemo, da je Milanovič igral bolj pošteno igro kot Kolinda Grabar-Kitarović. V predvolilnem boju ni obljubljal preveč, zagovarjal je normalno delovanje države, poudarjal je omejenost predsedniške funkcije in ni potenciral, da se bo z njegovim izborom na Hrvaškemkaj velikega spremenilo. Če njegove nastope primerjamo z ekstatično promocijo Kitarovićeve, z njenimi serijskimi retoričnimi izpadi, živčnostjo in slabim delom njene ekipe, je bila njegova zmaga pravzaprav pričakovana. Vseeno poznavalci hrvaške politične scene ne verjamejo, da se bo po aroganci znan politik na predsedniški funkciji umiril. Bolj so prepričani, da se ne bo mogel držati diplomatsko v senci in da bo hrvaški politični parket navkljub ceremonialni in protokolarni vlogi predsednika razburjal še naprej.
Od HDZ-jevskih korenin k levičarjem
Čeprav je bil Milanovičev oče zagret HDZ-ovec in eden od ministrov v prvi Tuđmanovi vladi, se je Zoran vseeno priključil SDP-ju, ki je politično primerljiv z našimi socialnimi demokrati. Bil je odličen, a temperamenten dijak, ki se je pogosto pretepal in večkrat »šprical« pouk. Dobro je igral nogomet, košarko, ukvarjal se je tudi z boksom. Podobno kot njegova generacija je tudi novi hrvaški predsednik rasel ob glasbi tako imenovanega novega jugoslovanskega vala. Poslušal je Azro, Idole, Električni orgazem … že tu se vidi razlika med glavnima protagonistoma za predsednika Hrvaške. Medtem ko so v Milanovićevem taboru vrteli Coldplay, so pri Kitarovićevi poslušali Thompsona. Milovanović je končal pravno univerzo in se zaposlil na ministrstvu za zunanje zadeve, kjer je krožil po mednarodnih misijah od Azarbejdžana pa do Luksemburga, kjer se mu je rodil prvi sin.
Ljubezen na prvi pogled
Z ženo Sanjo sta se spoznala leta 1991 na silvestrski večer. Čez nekaj tednov sta že postala par, poročila sta se tri leta kasneje in imata dva sinova Marka in Anteja Jakova. »Na prve počitnice,« pripoveduje žena Sanja, »sva odšla z denarjem, ki ga je Zoran zaslužil s prodajo sesalnikov po hišah. Z isto strastjo, kot se loteva politike, se je takrat lotil tudi tistega posla.«
Žena bi raje videla, da bi bil doma
Žena Sanja (50) se redko pojavlja v javnosti, zaposlena je v hrvaškem zavodu za javno zdravstvo in se ukvarja s promocijo zdravega načina življenja. Zanjo pravijo, da veliko vpliva na moževe politične odločitve, čeprav je lani za medije priznala, da jo je groza moževe vrnitve v aktivno politiko. »Če verjamete ali ne, trenutno imava čudovito življenje. Ne morem govoriti iz moževe perspektive, ampak zase lahko rečem, da nimam želje, da bi se vrnil v politiko,« je dejala Sanja Musić Milanović.
»S Sanjo sva si zelo podobna. Oba sva trmasta in zvesta, čeprav je ona bolj zadržana, jaz pa sem aroganten. Vendar oba drživa svojo besedo, in ko se za nekaj odločiva, se tega drživa do konca. Na srečo ima Sanja razumevanje za moj poklic in ji je jasno, da pogosto delam pozno v noč. Zato pa se sprostiva in pozabiva na delo poleti, ko gremo na počitnice v hišo mojih staršev, na Krk. Tam končno lahko uživava v preprostem družinskem življenju,« je priznal Zoran Milanović v enem izmed intervjujev.
Milanović kot naslednik Ivice Račana
Ko leta 2000 SDP zmaga na parlamentarnih volitvah, se iz tujine Milanović vrne v Zagreb in se močno angažira v stranki. Prav njega naj bi pokojni Ivica Račan videl kot svojega naslednika, s čimer se v stranki sicer niso strinjali, a je kljub temu leta 2007 na strankarskih izborih premagal Željko Antunović in se zavihtel na vodstvo SDP-ja. Stranka vseeno izgubi na prvih volitvah. Neizkušenega Milanovića premaga HDZ in Ivo Sanader z ostro nacionalistično retoriko. Milanović naslednja štiri leta obsedi v saboru, kar ga ne veseli preveč, saj je takrat izjavljal, da ga od sedenja že vse boli.
Vrnitev na vrh politike
kljub temu SDP do naslednjih volitev zbere vse svoje sile, premagajo takrat že močno načeto HDZ in Milanović postane premier. Morda zaradi izbruha največje recesije v zgodovini, ogromne luknje v hrvaškem proračunu ali neuspešnem dogovarjanju o vstopu Hrvaške v Evropsko skupnost, kjer se je zameril ravno Angeli Merkel, na mestu premierja Milanović ni preveč blestel. Levica mu je zamerila zmanjševanje delavskih pravic in igranje po nacionalističnih notah, desnici pa je šel Milanović tako ali tako vedno na živce. S sosednjo Srbijo je šel večkrat na besedni nož, ostro je protestiral tudi zoper Viktorja Orbana, s tem pa si je pridobil status energičnega, a nediplomatskega politika. Tik pred koncem mandata je sprejel nekaj za SDP pozitivnihmanevrov, med drugim je prisluhnil kreditojemalcem v švicarskih frankih in sprejel zanje ugodno zakonodajo. A niti to mu ni pomagalo, da ne bi na naslednjih volitvah znova pogorel.
Skok v zasebni sektor
Razočaran nad izidom je zapustil svojo stranko in se podal v zasebne vode, da bi, kot je takrat rekel, končno dobro zaslužil. Odprl je podjetje za svetovanje EuroAlba Advisory, kjer je prek zvez v vladi sodeloval z vlado Albanije in imel po vzoru Tonyja Blaira predavanja po svetu, za katera je mastno računal. Po neuradnih informacijah naj bi za eno predavanje dobil okoli 20 tisoč evrov in tudi njemu ni bilo jasno, je izjavil pred leti, zakaj ga v tujini tako dobro plačujejo. Vseeno je ob zadnjem popisu lastnine prijavil le stanovanje, veliko približno 127 kvadratnih metrov, nobenega avtomobila, nobenih delnic, niti privarčevanega denarja, le kredit v višini 120 tisoč evrov.
Nič novega, vse po starem
Poznavalci hrvaške politike od Milanovićevega predsedovanja ne pričakujejo preveč. Ko se je leta 2007 pojavil v politiki, je bil mlad politik, ki je veliko obljubljal. Po dobrem prvem vtisu pa je svojo publiko močno razočaral, saj je na volitvah redno izgubljal. Njegova politična dediščina je dokaj skromna, čeprav je imel v saboru kot premier med svojim vodstvom močno prednost, a kljub temu ni izpeljal nobene za Hrvaško pomembne reforme. Zato zdaj svojo izvolitev za predsednika Hrvaške jemlje kot popravni izpit iz politike. Glede na pristojnosti predsednika, ki so podobne našim, je Milanović dokaj realen glede svojega vpliva na politično prihodnost Hrvaške. Težko bi bilo pričakovati, da se bo spremenilo kaj bistvenega, razen tega, da bodo v zagrebškem Pantovčaku naslednjih pet let neki novi ljudje.
Ista generacija
Zoran Milanović in Borut Pahor imata kar nekaj skupnih točk. Sta iz iste generacije, med njima je le tri leta razlike. Oba pripadata isti politični opciji. To, kar je na Hrvaškem SDP, je v Sloveniji SD. Tako prvi kot drugi se označujejo za levičarje, ki delajo le za ljudstvo. A glede na to, da delavci leta delajo za minimalne plače in da upokojenci životarijo ob mizerno nizkih pokojninah, jim bolj pristaja naziv neoliberalci v službi kapitala. Oba, tako Pahor kot Milanović, sta bila predsednika vlade v času največje krize. Oba sta bila deležna hudih kritik in oba sta bila označena kot slaba voditelja vlade. In čeprav se je zdelo, da sta oba že politično mrtva, je obema z zmago na predsedniških volitvah uspela velika in nepričakovana vrnitev.
