Bosna in Hercegovina je ena izmed treh minsko najbolj onesnaženih držav na svetu in najbolj minsko onesnažena država v Evropi. Predvidevajo, da je kljub stalnemu odstranjevanju min na tem območju še vedno okoli 70.000 min in neeksplodiranih eksplozivnih naprav. Tragične smrti in pohabljenja so dokaz, da so mine tudi tam, kjer jih nihče ne pričakuje. Poleg tega kljub znakom, ki opozarjajo na nevarnost min, ljudje zaradi slabih gospodarskih razmer v državi še vedno zavestno odhajajo na nevarna območja, in to zaradi različnih kmetijskih del, pobiranja sadov, zbiranja sekundarnih surovin za prodajo ali nabiranja lesa za ogrevanje.
Turistično območje ob minskem polju
Po četrt stoletja je začela aprila letos znova obratovati sarajevska žičnica. Ta mestni fenomen in še eden od v vojni uničenih in končno obnovljenih simbolov svobode priča o tem, da se v mesto vrača normalno življenje. A ta normalnost je, na žalost, zgolj navidezna. Čeprav so z območja, nad katerim se tiho pomikajo elegantne, lepe in moderne kabine, iz katerih se odpira prelep razgled na mesto, odstranili mine, ni mogoče trditi, da je le nekaj sto metrov od končne postaje žičnice zagotovljena popolna varnost. Kot skoraj vsi drugi turisti in številni Sarajevčani sem se tudi sama napotila na vrh Trebevića. Spomini na neštete vožnje in izlete v času mojega otroštva so mi srce napolnili za veseljem, ko pa sem nato v pogovoru z Nerminom Hadžimujagićem, direktorjem Centra za urjenje psov za odkrivanje min (MDDC), izvedela, da je v bosanski zemlji zakopanih še okoli 70.000 min in neeksplodiranih eksplozivnih naprav, je moje navdušenje prekril oblak žalosti.
Slovenija in BiH skupaj za deminiranje
MDDC je kaj kmalu prerastel svojo funkcijo urjenja psov za odkrivanje min, razstreliva in drog, urjenja policijskih psov, teh štirinožnih pomočnikov za iskanje in reševanje, urjenja trenerjev in vodičev ter izvajanja projektov, s katerimi opozarjajo na nevarnost min. Člani tega centra so namreč postali pravi strokovnjaki za ročno odstranjevanje min z lastnim timom deminerjev, pa tudi za opozarjanje prebivalcev na nevarnost pred minami. Poleg tega pomagajo žrtvam min do bolj kakovostnega življenja in jih oskrbujejo s sodobnimi protezami. Do zdaj so izurili pse za 11 različnih držav, deminirali so območja v Iraku, na meji Sirije, Hrvaške, na Kosovu, v Srbiji in seveda v Bosni in Hercegovini. Zdaj so nosilci projekta Sarajevo brez min 2020, pri čemer jim – tako kot v vseh dosedanjih projektih – pomaga slovenska Ustanova za krepitev človekove varnosti (ITF).
Slovenska vlada je ITF ustanovila marca 1998, da bi Bosni in Hercegovini pomagala pri odpravljanju problemov zaradi protipehotnih min, hkrati pa naj bi žrtvam min omogočali fizično in socialno rehabilitacijo ter jim tako pomagali, da se znova uspešno vključijo v družbo.
»Edini donator projekta Mine Free Sarajevo 2020 so ZDA, ki so prek svojega zunanjega ministrstva za izvedbo projekta ITF namenile 1,5 milijona dolarjev. Cilj projekta je, da se iz Sarajeva in okoliških občin do leta 2020 dokončno odstranijo vse mine in neeksplodirane eksplozivne naprave. Od leta 1998 se je programov ITF ozaveščanja o nevarnosti min udeležilo več kot 180.000 otrok in odraslih, 917 žrtev min je bilo deležnih zdravstvene rehabilitacije, več ko 5000 žrtev min iz BiH je dobilo socialno-ekonomsko podporo (z vključevanjem v različne športne dejavnosti in s pomočjo vrstnikov), poleg tega pa je bilo očiščenih več kot 85 kvadratnih kilometrov območja, ki je verjetno še vedno onesnaženo z minami. Za vse projekte v BiH je center ITF v dvajsetih letih zbral več kot 200 milijonov dolarjev. Cilj ITF je, da bi v letu 2019 minsko sumljive in onesnažene površine zmanjšali na manj kot 1000 kvadratnih kilometrov,« so nam povedali v Ljubljani.
Simbolika v nasadu malin
Izziv, da se BiH očisti min, je sprejela država, a je vse skupaj kljub temu odvisno od pomoči donatorjev. S projektom Mine Free Sarajevo 2020 želijo pritegniti pozornost donatorjev in jih opozoriti, da v BiH še vedno potrebujejo njihovo pomoč.
»Poleg nesebične in stalne pomoči Urada za odstranjevanje min in uničevanje orožja pri ameriškem State Departmentu si tudi sami prizadevamo pritegniti donatorje, da bi se vključili v odstranjevanje min v majhnih skupnostih, o katerih se zdi, da, na žalost, nikogar ne zanimajo. Lahko bi rekli, da mora biti tudi nesreča atraktivna, da bi pritegnila donatorje. Zdaj si na vse mogoče načine prizadevamo, da bi vzbudili njihovo zanimanje. Ni lahko, a ko vidimo, da začnejo takoj po tem, ko se na nekem območju odstranijo mine, ljudje obdelovati zemljo in na njej živeti, v hipu dobimo krila za nove podvige. Zelo radi si vedno znova ogledamo, kako napreduje nasad malin, ki je nastal na deminiranem delu sicer povsem mestnega okolja v Tuzli. Ta nasad malin je postal svojevrsten simbol naše želje in potrebe po tem, da ljudem omogočimo normalno življenje pred pragom njihovega doma, na njihovi njivi, v sadovnjaku, gozdu … Dolga leta sem se, denimo, vozil na Bjelašnico in zdelo se mi je grozno in absurdno, da mestna oblast pospešeno razmišlja o razvoju zimskega turizma, ob cesti pa še vedno stojijo grozljive oznake – trakovi z mrtvaškimi glavami –, ki opozarjajo na nevarnost min. Nato so naši odstranjevalci min to območje očistili,« pripoveduje Nermin Hadžimujagić, ki je še posebno ponosen na dejstvo, da ne med odstranjevalci min ne med psi nikoli niso imeli žrtev.
Nenadomestljivi psi
Od leta 1996 je bilo med odstranjevanjem min ubitih 74 deminerjev, 49 pa jih je bilo poškodovanih.
Humana uporaba psov pri odkrivanju min je zelo dragocena. Posebno urjenje psov za deminiranje traja najmanj šest mesecev. To je zapleten proces, v katerem ne sme biti napak. Za deminerske posle izberejo najboljše pse med nemškimi in belgijskimi ovčarji. To delo je nemogoče opravljati, če med psom in njegovim vodičem ni zaupanja in posebne naklonjenosti. S psi poteka delo veliko hitreje, poleg tega dajejo psi ljudem občutek večje varnosti, na terenu pa lahko izurjeni pes opravi delo osmih ljudi. En deminer lahko venem dnevu pregleda območje 100 kvadratnih metrov, pes pa lahko pregleda od 700 do 800 kvadratnih metrov. Na žalost pa psi na vseh območjih ne morejo iskati min. Na krajih, preraslih s trnjem, bi se lahko poškodovali, to pa bi jim nato onemogočilo delo. Pes se v boksu, sestavljenem iz lesenih stranic in trakov, sistematično premika na 10 metrov dolgem povodcu. Ko zavoha razstrelivo, zelo previdno sede in z gobčkom kaže proti mini.
Najbolj ubijalska je jugoslovanska mina
Analize podatkov o žrtvah min v BiH kažejo, da se nesreče v glavnem dogajajo sezonsko. Največ jih je jeseni in spomladi, ko potekajo kmetijska dela in ko ljudje nabirajo les za ogrevanje. Drugi največji vzrok teh nesreč je zbiranje sekundarnih surovin, ki so za revne ljudi vir prihodka. Najbolj ogrožena skupina so moški, ki neredko odhajajo na nevarna območja, čeprav se zavedajo, kaj se jim lahko zgodi. Prepričani so, da dodobra poznajo te kraje, a se nato vse skupaj neredko konča tragično. Največ smrtnih žrtev je bilo zaradi eksplozije najbolj ubijalske protipehotne odskočne razpršne mine jugoslovanske izdelave, katere smrtonosni radij znaša 22 metrov. V povojnem obdobju je bilo zaradi teh min ubitih ali poškodovanih 1758 ljudi. Te mine so terjale 614 smrtnih žrtev. Med ubitimi ali poškodovanimi zaradi min je bilo 608 žensk.
Inženirci v vojni so v miru odstranjevalci min
Težko si je predstavljati, kako je delati na nevarnih minskih poljih. Kdo so ljudje, ki se odločijo za opravljanje tega dela? Na terenu sta z njimi vedno tudi operativni častnik in medicinski tehnik, neredko pa tudi interni nadzornik, ki po odstranitvi min dodatno pregleda območje. Ko končajo delo na terenu, odstranjevalci min vso dokumentacijo izročijo Centru za odstranjevanje min (BHMAC). Za uničevanje min poskrbijo ekipe Zvezne uprave civilne zaščite. Pravijo, da se deminer lahko zmoti samo enkrat. Sami deminerji pa se šalijo, da lahko naredijo dve napaki: prvo, ko se začnejo ukvarjati s tem delom, drugo pa, ko naletijo na mino. Pravijo tudi, da so kot iskalci zlata. Vsakič, ko se približajo morebitni sreči ali nevarnosti, jih preplavi adrenalin. Trenutno jih pod okriljem MDDC na terenu dela 28. Vsak dan so izpostavljeni smrtni nevarnosti.
»Do podatkov o miniranih območjih neredko pridemo tudi na podlagi ljudi, ki so sodelovali v vojni in nameščali mine, izjav prebivalcev določenih območij in baze podatkov BHMAC. Med deminerji so tudi posamezniki, ki so med vojno nameščali mine. Inženirci v vojni so v miru deminerji. Nekdanji 'sovražniki' prihajajo na teren in pomagajo pri iskanju min. To je problem vseh, ki tukaj živimo,« pravi Hadžimujagić.
O tem, da so mine nekaj strašnega, pričajo življenjske zgodbe pohabljenih.
Selmina usoda
Selma Gušo je bila stara osem let in pol, ko je šla tri leta po vojni z družino na izlet v okolico Sarajeva. Njeni starši še slutili niso, da so za piknik izbrali minirano območje. Oče je hodil pred njo, ona pa je za roko držala petletno sorodnico. Stopila je na tako imenovano pašteto, majhno mino, ki je namenjena temu, da poškoduje vojaka. Nogo so ji morali odrezati pod kolenom. V času takoj po amputaciji je v bolnišnici »praznovala« deveti rojstni dan. Po prvem obdobju, ko se nikakor ni mogla potolažiti, je v sebi našla moč in se znova »postavila na noge«. Najhuje ji je bilo v puberteti, saj jo je bilo strah, da se ne bo mogla vključiti v družbo. A sta ji njen značaj in velika mera optimizma pomagala, da se je izšolala, da se je ukvarjala s športom – osvajala je medalje v plavanju, se vozila s kolesom, poleg tega pa se je vključila v pomoč drugim žrtvam, ki jih spodbuja z lastnim zgledom.
Marija Trlin, ki v MDDC dela za ozaveščanje ljudi o nevarnosti min in pomaga žrtvam, je na neki konferenci v tujini pristopila k njej in ji predlagala, da bi ji izdelali bolj sodobno protezo, saj je Selma tožila, da trpi hude bolečnine in da jo v zadnjem času boli tudi hrbtenica. Selma je ponudbo sprejela pod pogojem, da bo dobila protezo, s katero bo lahko hodila tudi čevljih z visokimi petami. In jo je dobila. Če verjamete ali ne, si Selma danes rada nadene mini krilo in se prav nič ne sramuje svoje poškodbe.
Žrtve
Simon. Se spominjate usode mladega slovenskega padalca, ki je na pobočju Jahorine novembra 2011 zaradi mine izgubil obe nogi? Žal je Simon le eden od tisočih, ki so bili poškodovani ali so umrli zaradi protipehotnih min.
Dejan se je kot deček igral na sarajevskem letališču. Potikal se je okoli letal in si predstavljal, da je pilot, ko je stopil na mino. Dolgo je trpel za depresijo.
Admir,danes član Fantoma, invalidskega športnega kluba sedeče odbojke, je bil z očetom v gozdu na sečnji dreves. Potem ko je stopil na mino, se ni spominjal ničesar do trenutka, ko se je zbudil iz narkoze. Priznava, da je bil pogled na amputirano nogo najhujši trenutek v njegovem življenju. Ni se hotel poročiti, dokler ni dobil nove proteze.
Nehrudin je bil brez sredstev za življenje, zato je zbiral kovino. Nekega dne je v hišo prinesel vrečo kovinskih predmetov in v kuhinji sedel med ženo in sina, ki pa sta – na srečo – tik pred eksplozijo za hip stopila iz hiše. Nehrudin je izgubil nogo, roko in oko. Zdaj ima novo protezo za nogo in popravljeno protezo za roko.
Čičko se rad sprehaja po gozdu in zgodilo se mu je najhujše. A se še zdaj rad sprehaja po istih obronkih Sarajeva, to pa mu omogoča sodobna proteza.
Marinko je bil star 22 let, ko je stopil na mino. Spominja se samo tega, da je slišal eksplozijo. Ni čutil nikakršne bolečine. V šoku je hotel pomagati prijatelju, saj je bil prepričan, da je zadelo njega. Povsem se je zaprl vase, bil je depresiven. Življenje se mu je ustavilo, dokler ni nekega petka na njegova vrata potrkala Marija iz centra MDDC. V ponedeljek so mu že vzeli mere za protezo.
Damir je izgubil roko in oko. Pri šestih letih je za hišo s tal pobral »zvonček«, kot imenuje to eksplozivno napravo. Prinesel ga je očetu, ki je v sobi gledal televizijo, in ga položil na tla. Očeta je ubilo.
Suada je imela to nesrečo, da se je po eksploziji mine nanjo podrla hiša. Ubit je bil njen mož in tudi nekaj sorodnikov, otrok pa na srečo ni bilo doma. Izgubila je nogo, nato pa s kosom lesa, ki ga je uporabljala namesto proteze, sama obnovila hišo.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
