Potem, ko se je v petek opozicijski voditelj in predsednik venezuelskega parlamenta Juan Guaido samooklical za začasnega predsednika Venezuele, nemudoma pa so ga pri tem podprle Združene države Amerike, je v zraku ostalo vprašanje o možnosti ameriškega vojaškega posega v Venezueli.
Ameriški predsednik Donald Trump ni te možnosti nikoli zavrnil, zdaj pa je na to namignil še njegov svetovalec za nacionalno varnost John Bolton.
Bolton, sicer znan zagovornik vojaških intervencij, je na tiskovni konferenci pred kamerami mahal z zvezkom, na katerem je bila jasno zapisana opomba: "5.000 vojakov v Kolumbijo." Kolumbija je tesna ameriška zaveznica. Namestitev ameriških vojakov na njeno ozemlje bi pomenila očitno odskočno desko za intervencijo v Venezueli.
Jasno je, da pri tem ni šlo za napako, pač pa za politično gesto, kar je kasneje za ameriške medije potrdil tudi neimenovani vir iz Bele hiše: "Kot je že rekel predsednik [Trump], vse možnosti so na mizi."
Vrača se "sekretar za umazano vojno"
Še bolj zgovorno pa je imenovanje Elliotta Abramsa za posebnega ameriškega odposlanca za Venezuelo. Abramsa je Bela hiša na to funkcijo imenovala v petek, takoj po Guaidojevi samorazglasitvi za predsednika države. "Elliott bo prednost v naši misiji za pomoč venezuelskemu ljudstvu, da v polnosti obnovi demokracijo in blaginjo v svoji državi," je ob njegovem imenovanju dejal ameriški zunanji minister Mike Pompeo. "Dobro je biti nazaj. Kriza v Venezueli je globoka, težka in nevarna. Komaj čakam, da začnem delati na njej," je v odgovor dejal Abrams.
Abrams, ki so ga mediji v preteklosti poimenovali "sekretar za umazane vojne," ima dolgo evidenco spornega delovanja med administracijami republikancev Ronalda Reagana in Georga Busha starejšega.
Leta 1993 je tako denimo ameriške intervencije v El Salvadorju, kjer je 12 let divjala krvava državljanska vojna, označil za "fantastičen dosežek." Preiskava Združenih narodov je medtem pokazala, da je za 85 odstotkov vseh zlorab v El Salvadorju posredno odgovorna Reaganova administracija, ki je sponzorirala vojsko in paravojaške enote v državi. Abrams je prav tako organiziral desničarske paravojaške enote v Nikaragvi in to mimo vednosti ameriškega kongresa. Na zaslišanju je kongresnikom dvakrat lagal o svoji vlogi, za kar je bil tudi obsojen, a ga je predsednik Bush starejši pomilostil. Desetletje kasneje ga je za svetovalca za Bližnji vzhod imenoval George Bush mlajši. Abrams je takrat zagnano zagovarjal ameriško invazijo na Irak. Leta 2002 je sodeloval pri organizaciji spodletelega vojaškega udara proti takratnemu venezuelskemu predsedniku Hugu Chavezu.
Kdo podpira koga?
Ali bo sekretar za umazane vojne tokrat imel več sreče z državnim udarom v Venezueli, še ni mogoče oceniti. Zaenkrat namreč venezuelskega predsednika Nicolasa Madura podpira vojska, ki bo na koncu predstavljala odločilni faktor pri razrešitvi zapletene situacije. Prav tako je na njegovi strani večina sodstva ter tožilstvo.
Po drugi strani je Guaido požel kar lep kup mednarodne podpore. Po ZDA so na njegovo stran takoj stopile še Kanada in večina latinskoameriških držav. Včeraj ga je podprla še vlada Avstralije, Evropska unija pa je dala jasno vedeti, da Maduru ne priznava legitimnosti. Guaidoja so eksplicitno podprle še Albanija, Kosovo, Gruzija in Izrael, vse tesne zaveznice ZDA.
Na drugi strani so Madura podprle Rusija, Kitajska, Turčija, Iran, Republika Južna Afrika, Ekvatorialna Gvineja, Kuba, Bolivija, Surinam in nekaj manjših karibskih držav.
Nevtralne so v Latinski Ameriki ostale Mehika, Gvajana in Urugvaj, ki posle še vedno opravljajo z venezuelsko vlado in nasprotujejo vmešavanju ZDA v interne zadeve suverene države. Podpore Guaidoju prav tako ni hotela izreči Nova Zelandija, precej držav pa v konfliktu še ni stopilo na nobeno od strani.
