Potem ko se je Titu uspelo otresti Stalina in neposredne sovjetske nevarnosti, so njegova največja grožnja postale zahodne obveščevalne službe, ki so skupaj z jugoslovansko emigracijo načrtovale destabilizacijo SFRJ. Seveda je bil eden od glavnih ciljev »odrezati kači glavo«, zato bil Josip Broz - Tito ime na vrhu seznama za likvidacijo. Zahodne tajne službe, kot so ameriška Cia, nemška BND in britanska MI5, so tako operativno kot finančno podprle posameznike in organizacije, predvsem srbskih in hrvaških nacionalistov, ki so imele v načrtu umoriti jugoslovanskega voditelja. Kot je v knjigi Zarote in atentati na Tita zapisal Marijan Kranjc, so predvsem ustaški in četniški imigranti s pomočjo zahodnih tajnih služb to poskušali 28-krat. Tito je bil v največji nevarnosti, ko je odpotoval v tujino, a tudi doma je jugoslovanska varnostnoobveščevalna služba imela oči na pecljih.
»Dogovorite se, kdo bo (umrl) prvi!«
Oktobra 1963, le mesec dni pred najbolj slavnim atentatom v ameriški zgodovini, je Tito na poziv Johna F. Kennedyja obiskal Združene države Amerike. Četniška emigracija v ZDA je skočila pokonci in takoj začela načrtovanje atentata in demonstracij. Glavni organizator atentata je bil Dragiša Kašiković, pomagala pa sta mu Nikola Kavaja in Ljubiša Milovanović. Pred hotelom Wladorf Astoria so se zbrali nasprotniki komunizma, med njimi pa je bila tudi omenjena trojica. Newyorška policija je bila precej tolerantna do demonstrantov in ni skrbno nadzorovala zbranih ljudi, zato se je atentatorjem uspelo prebiti skozi šibko varnostno blokado. Emigranti so se prebili vse do stopnišča Titove rezidence, kjer pa jih je z nabito pištolo pričakal jugoslovanski veleposlanik v New Yorku Mlađa Mladenović in zavpil: »Dogovorite se, kdo bo (umrl) prvi!« Napadalci so začeli oklevati, v tistem trenutku pa je prišla rešitev. Iz newyorškega pristanišča je prihitela skupina dvajsetih oboroženih jugoslovanskih mornarjev, ki so pregnali tako atentatorje kot demonstrante. Incident je bil precejšna blamaža za newyorške in ameriške varnostne organe, Mladenoviću pa je Tito kasneje za junaštvo podaril zlato uro.
Morilec v duhovniškem talarju
Srbska emigracija ni odnehala. »Udarna trojka« se je odločila za novo akcijo, potem ko so izvedeli, kje se bo gibal Tito. Glava operacije je bil tokrat Kavaja, ki je se je preoblekel v pravoslavnega duhovnika, saj je verjel, da mu bodo varnostniki bolj pogledali skozi prste. Titova varnost je bila obveščena, da se znova nekaj pripravlja, zato so zgostili varnostni obroč okrog predsednika. Tri črne limuzine so se po newyorških ulicah vozile s takšno hitrostjo, da je bilo skoraj nemogoče ugotoviti, v kateri je Broz. Kavajev načrt je bil filmski. Želel je skočiti na pokrov Titovega avtomobila in streljati iz neposredne bližine. Seveda mu ni uspelo niti poskusiti. Zarotnika Kavaja in Kašiković sta znova načrtovala ob drugem Titovem obisku ZDA leta 1971. Spet sta poskušala zlorabiti demonstracije, toda tokrat si ameriška policija ni privoščila novega spodrsljaja in je demonstratorje potisnila daleč od Titove rezidence, tako da so ti lahko le razočarano opazovali Titovo gibanje.
Za maršala pod tramvaj
Vrnimo se za trenutek v nevarne Stalinove čase, kajti zelo čudno je, da se o fatalnem podvigu Ratka Jovića nikoli ni prav dosti govorilo. Za drznim poskusom je stala skupina stalinističnih črnogorskih častnikov, ki so se izkazali kot izredno natančni matematiki. Eden od oficirjev je izvedel, kdaj in po kateri poti bo Tito zapustil beograjski Beli dvor ter se napotil proti skupščini v središču mesta. Oficirji so se odločili, da iz vzporedne ulice na Slaviji spustijo dodatno obtežen tramvaj, ki bi zdrobil Titov avtomobil. Zarotniki so vse izračunali do stotinke natančno. Tega jutra oktobra 1948 je odsek poti varovala enota Titove garde, ki ji je poveljeval starešina Ratko Jović. Nekaj ni bilo v redu. Ko se je Titov avtomobil bližal prehodu proge, je proti njemu nekontrolirano drsel tramvaj. Jović je tistem trenutku spoznal, da ima samo eno možnost, in sicer skok pod masivno vozilo. Glavni gardist ni imel časa za oklevanje – vrgel se je pod tramvaj in ga s svojim telesom uspel zaustaviti ravno za toliko, da je avtomobil uspel pobegniti za le 60 centimetrov. Ratka Jovića so po smrti odlikovali. (Se nadaljuje …)
