»Vsaj od tod mi ne bo pobegnil,« je cesarica, rojena pred nekaj več kot 300 leti, pojasnila gradnjo velikanskega groba, vanj se je preselila petnajst let po moževi smrti. Slovenci jo imamo v zgodovinskem spominu kot vladarico, ki je uvedla obvezno šolstvo in ga iztrgala iz cerkvenih rok, prvi dve leti je bil pouk v slovenščini, ukazala je saditi krompir in tako rešila prebivalstvo lakote, začela pa je tudi s cepljenjem proti črnim kozam. Evropski vladarji so morali s stisnjenimi zobmi priznati, da je na dunajskem tronu »končno dedec, pa še ta je ženska«.
Cepljenje?
Marija Terezija, razsvetljena absolutistka, je modernizirala monarhijo in dokazala, da lahko ženske, tudi če so nenehno noseče, še bolje vodijo državo kot moški. Podobno se je malce kasneje dogajalo v Rusiji, ko je Katarina Velika reformirala še precej večja območja kot Marija Terezija; vladarici sta bili tudi v kontaktih.
No, tistemu, kar so počeli v njenem času, bi težko rekli cepljenje. Prek Indije in Turčije se je v Evropo razširil postopek, po katerem so kraste s teles ljudi s črnimi kozami zdrobili in pomešali z vodo, s »cepivom« pa okužili ranico pri zdravem človeku. Včasih se je zadeva posrečila in je bil cepljeni imun, včasih je pa zbolel, zato so se ljudje cepljenja upravičeno bali. Pravo cepivo je leta 1796 napravil angleški zdravnik Edward Jenner, ki je uporabil virus ljudem nenevarnih kravjih koz, in v slovenskih deželah so začeli cepiti že leta 1801! Kaj ima s tem Marija Terezija? Reformirala je medicinsko fakulteto in jo usmerila v raziskovanje obrambe pred nalezljivimi boleznimi, saj so črne koze napolnile kar nekaj grobov v kapucinski grobnici in množico pokopališč po cesarstvu. Koze je nekaj let pred smrtjo prebolela tudi cesarica.
Franc Štefan ali nobeden
Marija Terezija se je rodila maja leta 1717. Že ko je bila najstnica, je bilo jasno, da moškega potomca ne bo, saj je njen edini bratec umrl pri šestih mesecih. Oče Karel VI. je slutil, da se bo zapletlo z nasledstvom, saj v zakonu s cesarico Elizabeto Kristino kar osem let ni bilo otrok. Z listino, ki se ji pravi pragmatična sankcija, je hotel hčeri zagotoviti, da jo bodo evropski vladarji priznali, ko bo prevzela oblast. Veliko lobiranja in podkupovanja je bilo treba, da so papir podpisali, s figo v žepu, kot priča zgodovina. A niso računali na to, da srčkana deklica na dunajskem dvoru ni prav plašna in ubogljiva.
Nasprotno, Marija Terezija si je pridobila široko izobrazbo, po drugi strani pa je radoživo dekle preplesalo dolge noči, ne da bi imelo občutek, da se to za prestolonaslednico morda ne spodobi. Seveda so na dvoru tehtali, s kom bi jo bilo najpametneje poročiti, in izračuni so kazali, da bi bilo najbolje vzeti Bavarca, ker bi tako na svojo stran pridobili najnevarnejšega sovražnika.
A je bilo vse zaman, Marija Terezija se je namreč za večno zaljubila v princa Franca Štefana Lotarinškega, ki je živel na dvoru tako kot mnogi evropski plemiči. Karel VI. ga je vzel pod perut, veliko sta se družila in hodila na lov, in tako hčeri pač ni mogel odreči poroke. Oziroma ji ni mogel, saj ni bila pripravljena v zakon z nikomer drugim. Pri devetnajstih se je poročila z devet let starejšim Francem Štefanom in mu ostala zvesta do smrti.
Izobražena, a nepripravljena
Karel VI. se je potrudil, da je izobrazil svojeglavo in bistro hčer, k vladanju pa je ni pritegnil, tako da je bila precej nepripravljena, ko je leta 1740 umrl. Do takrat je rodila tri hčere in očetu se ni niti sanjalo, da bo temeljito popravila njegovo bilanco – rodila je šestnajst otrok, prvih dvajset let svojega zakona je bila kar naprej noseča. Prestolonaslednik Jožef II. se je rodil že leto po dedkovi smrti in podložniki so si lahko vsaj po tej plati oddahnili – cirkusov z nasledstvom nekaj časa ne bo več. Če se bo monarhija seveda sploh obdržala, na začetku je bilo videti, da se ne bo.
Izkazalo se je namreč, da so evropski vladarji pri priči pogoltnili svoje podpise pod pragmatično sankcijo in si hoteli od njene dediščine prigrabiti kar največ. Neuka Marija je imela ob sebi skorumpirane in nesposobne očetove svetovalce, prazno blagajno ter nered v vojski in administraciji. Sledila je sedemletna nasledstvena vojna, ko je morala mlada monarhinja na hitro odrasti – v resnici je izgubila samo Šlezijo, čeprav je bilo videti, da ji bo ostal le Dunaj s predmestji, kot se je takrat govorilo. Bogato je izkoriščala intuicijo in ženski šarm, kazala odločnost, ki je niso pričakovali, neverjetno diplomatsko nadarjenost, pripravljena se je bila učiti, učiti. Prav legendarni so opisi, kako je očarala ogrske stanove s sinčkom v rokah in kako se je za obred, ko so jo razglasili za madžarsko kraljico, naučila jahati, čeprav je bila tudi takrat skoraj gotovo noseča.
Evropski vladarji so kmalu spoznali, da Habsburška monarhija ni več plen in da bo treba z njo sklepati zavezništva. Kar niti ni bilo težko, saj je bilo na dvoru dovolj otrok, ki so s porokami sklepali pakte o nenapadanju in sodelovanju. Marija Terezija je v času svoje vladavine veljala za prvo evropsko taščo, saj je bilo kar šest njenih hčera poročenih z vladarji, in babico z največ kronanimi vnuki. Najmlajša hči, Maria Antoinetta, je skupaj s svojim francoskim možem Ludvikom XVI. končala pod giljotino, vendar takrat njene mame ni bilo več med živimi. Čeprav se je Marija Terezija kljub nasprotovanju poročila s svojim izbrancem, tega svojim otrokom ni dopustila, razen eni hčeri, ki se je lahko poročila iz ljubezni s precej neperspektivnim plemičem.
Pobič sem star šele osemnajst let, pa me če cesar k soldatom imet
Tako poje ljudska pesem in njen vir lahko najdemo prav v reformah, ki jih je najprej sama, kasneje pa s sinom Jožefom II. izpeljala Marija Terezija. Uvedla je namreč obvezno vojaščino s kupom izjem – plemiči, intelektualci, bogati kmetje in prvi sinovi v kmečkih družinah so bili izvzeti. Tako so morali služiti vojaščino predvsem revni kmetje, in to neredko do 40. leta starosti, zato so se bili pripravljeni tudi pohabiti, da so lahko ostali doma.
Kaj od reform Marije Terezije je doseglo nas v slovenskih deželah? Če je hotela cesarica vzdrževati vojsko in druge institucije, je morala pobirati davke, zato je bil najprej potreben popis prebivalstva. Popisovalci so pri svojem delu tudi oštevilčili hiše po vaseh in tako je začel nastajati prvi kataster. S popisom je dobil dvor tudi jasno sliko o neznosni revščini na podeželju. Kljub obvezni tlaki je Marija Terezija potem vendarle dala kmetom malo dihati, lahko so se selili sem ter tja in se poročali tudi zunaj svojih vasi ter se učili kakšnega poklica.
Čeprav je bila Marija Terezija globoko verna, je precej omejila vpliv Cerkve, skupaj s sinom sta razpustila nekatere redove, recimo kapucine, in jim tudi brez milosti pobrala premoženje. Predvsem pa je iz cerkvenih krempljev iztrgala šolstvo oziroma znano nedeljsko šolo, ki so je bili deležni le nekateri otroci, »za ljudstvo je namreč prav, da je neuko in vodljivo«, so menili božji poslanci. Uvedla je obvezno šolanje (1774) od šestega do dvanajstega leta, pouk ni bil več v latinščini, ampak v nemščini, v prvih dveh razredih pa v domačem jeziku. Seveda pa je bilo šolstvo zelo odvisno od lokalne oblasti in tako ne moremo ravno trditi, da se je z omenjeno letnico začelo izobraževanje Slovencev.
Ah ja, Mariji Tereziji se imamo zahvaliti, da smo tako strastni ljubitelji krompirja. Ukazala ga je saditi po vsej monarhiji, da bi izkoreninila lakoto. Legenda pravi, da so Slovenci podnevi pod nadzorom valptov krompir sadili, ponoči pa pulili, ker so sumili, da jih hoče cesarica zastrupiti. Očitno niso dolgo vztrajali, saj brez krompirja ne znamo živeti. Edini spomenik Marije Terezije v Sloveniji je v Šenčurju, tamkajšnje območje je znano po semenskem krompirju. Nedavno so ga postavili ljubitelji krompirja.
V zakonski postelji
Na veliki pisalni mizi v sobani Marije Terezije v poletni rezidenci so nenavadne črte, narejene z ostrim predmetom, in vodniki po graščini z zadovoljstvom povedo, da je Marija Terezija na mizi merila otroke, koliko so zrasli. Ne ve se, kako je posamične črte ločila med seboj, ve pa se, da je zelo skrbno negovala svoj ugled skrbne matere in zveste žene. Mnoge zgodbice, ki naj bi fascinirale podložnike, so najbrž prišle kar z dvora, recimo legenda o beračici z dojenčkom, ki je zašla v cesarske vrtove, pa ji je Marija Terezija vzela otroka in ga podojila, medtem ko je ženska počivala. Še svojih otrok ni dojila, saj je imela za to kup dojilj, in tudi ukvarjala se ni pretirano z njimi, ker je imela preveč drugih odgovornosti. Njen ljubljeni Franc Štefan ji je pridno skakal čez plot, kar je vedela, a se je delala, da ne. Plemeniti gospod se je moral pri svojih izletih v tuje postelje dobro organizirati, ponoči je namreč spal z ženo v zakonski postelji, kar med plemstvom v tistem času ni bilo v navadi. Cesarica je (najbrž tudi zaradi nezvestobe svojega moža) dala pozapreti vse bordele in nasploh je zelo bdela nad tozadevno moralo, po drugi strani pa se je upirala tradiciji, kolikor se je mogla. Cesarski porodi so bili dotlej tako rekoč javni, vse spletične in pomočnice so bile zraven, pa še zdravniki in služinčad. Pri prvih porodih je stiskala zobe, potem pa je nagnala vse razen babice in zdravnika.
Mož na dvoru ni bil kdo ve kako priljubljen, v vladanje se ni mešal, je pa uspel pridobiti za Habsburžane veliko premoženja z različnim prekupčevanjem po Evropi. Ko je umrl, je menda cesarica njegovi tedanji metresi rekla, da je to »velika izguba za obe«. Ampak najbrž je tudi to samo legenda. Moža je preživela za 15 let in nikoli ni slekla črnine.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.
