Kjer koli se pojavi, navduši s svojim zvonkim glasom, nalezljivo dobro voljo in številnimi pegami, ki so radodarno posute po njenem telesu. Dolgo je živela na Švedskem, pred petimi leti pa se je vrnila h koreninam svoje mame, v Izolo. Divje skodrano dekle s kitaro v rokah je bilo sprva prava eksotika, vendar so jo meščani kmalu sprejeli za svojo.
»Moja mama je bila rojena v Izoli, od tu izvirajo tudi moji stari starši. V začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja so šli s trebuhom za kruhom na Švedsko. Odrasla sem s starimi starši v pravem istrskem slogu v majhni vasi na jugu Švedske. Imam starejšo sestro Emilio, ki je orala glasbeno ledino v naši družini. Sestra, s katero sva si zelo blizu in je bila pred dvema letoma nagrajena za najboljšo jazz vokalistko, živi v Londonu. Ves čas sem bila obkrožena z jazz glasbo, pri trinajstih letih sem začela peti. Ko sta starša odprla jazz klub, sem pela tudi tam in si nabirala dragoceno kilometrino nastopanja, pa tudi druženja s profesionalnimi glasbeniki in občinstvom,« se spominja Marina, ki je na severu izdala en album, drugega pa na Japonskem. Ves čas je po tihem hrepenela po domovini svoje mame. Leta 2013 je zbrala pogum in tri mesece preživela najprej v Stockholmu, nato pa jo je srce vodilo v Izolo. »S seboj sem imela kitaro, želela sem pisati glasbo in se učiti slovenščino. Nikoli se nisem vrnila,« se smeji glasbenica.
Ljubezen ne pozna meja
Izola je bila ljubezen na prvi pogled. Majhno zalivsko mesto jo je navdušilo z morjem, griči, po katerih so posuti vinogradi, večjimi hribi na drugi strani, izvrstno hrano, vini, miselnostjo ljudi in življenjskim slogom. Navdušena je celo nad burjo! »Zgodila se je ljubezen na prvi pogled. Korenine moje mame so bile res močne. Zbližala sem se tudi s svojo slovensko družino. S kitaro sem začela nastopati na Obali, kmalu pa sem spoznala še glasbene duše dvojčice in ustanovili smo skupino. Počasi sem se začela učiti jezika in čedalje bolj uživala v novem življenju,« pripoveduje Marina in dodaja, da se ni nikoli vrnila na Švedsko. »Slovenija je res prekrasna. Imam veliko razlogov, da ostajam tukaj: resnično je lepa, obkrožena z naravo, jaz pa sem se kar razcvetela. Zelo sem ponosna na to, da sem napol Slovenka,« pravi. Največji razlog, da ostaja Primorka, pa je, da je v Izoli našla resnično ljubezen.
Švedska v malem
»Švedsko-slovensko kombinacijo so v Izoli dobro sprejeli. Zdaj sem že napol Izolčanka. Domačini mi pravijo 'naša Marina', kar je prekrasen občutek in mi veliko pomeni. Imam veliko švedskih prijateljev, ki me redno obiskujejo, ravno tako moji sorodniki, tako da je Izola včasih Švedska v malem,« se smeji in dodaja, da se pridno uči slovenščine. Razume čisto vse, nekaj težav ima z izgovarjavo besed, pogosto meša besede obeh jezikov. To počne tako simpatično, da so ljudje navdušeni. Poleg petja si kruh služi s poučevanjem.
»Moja mama z menoj ni nikoli govorila slovensko. Vse, kar znam, sem se naučila tukaj. Tudi pisanje slovenskih besed mi gre čedalje bolje. Vesela in ponosna sem, da bom na Emi pela v slovenščini. To je zame največje darilo, ki ga lahko dam svojim starim staršem in sebi. Na svojo avtorsko pesem sem zelo ponosna in zadovoljna, da jo bom lahko delila s širšim občinstvom,« je prepričana glasbenica, ki obožuje vse zvrsti glasbe. Z lahkoto potuje skozi različne žanre, od housa, hip hopa, r 'n' b-ja, jazza do country glasbe.
