A medtem ko tako rekoč ni minilo leto, da ne bi podelili breze, že zelo dolgo ni bilo nobenega predloga za kopino. Letos pa se je zgodilo, da se nikomur ni zdelo, da bi kogarkoli pohvalil, pač pa so morali občinski svetniki odločiti, ali se strinjajo, da kopino prejme Marta Ana Triplat.
Triplatova je lastnica propadajoče hiše na vhodu v črnomaljsko staro mestno jedro, ki jo domačini poznajo kot Skubcovo hišo. Ob tem predlogu se je razvila razprava, ali je za propadanje hiše res kriva le lastnica, ki je po več desetletjih dobila nazaj nacionalizirano hišo, in ali sta svojo vlogo odigrali tudi občina in krajevna skupnost. Slednja jo je tudi predlagala za grajo.
Da je stavba res v nezavidljivem stanju, je očitno že na prvi pogled. A ne le, da je mestu v sramoto, postaja tudi vse bolj nevarna. Z nje odpadata omet in dotrajana kritina, v njej so se naselile podgane, in ker jo od glavne črnomaljske ulice loči le zelo ozek pločnik, ogroža tako pešce kot mimovozeče avtomobile.
Obstaja rešitev?
A je bilo med svetniki nemalo dvomov, da bo graja zalegla. Namen kopine je, da bi dosegla svoj namen, v omenjenem primeru pa ga po njihovem mnenju najbrž ne bo. Ne nazadnje pa negativne kritike niti ne prispevajo veliko k spremembam. A ker je težavo treba rešiti in ne zgolj podeljevati graje, je bilo tudi nekaj predlogov za rešitev problema. Na primer, da bi stavbo odkupila občina, jo porušila in uredila plačljivo parkirišče, ki jih v mestu primanjkuje. Županja Mojca Čemas Stjepanovič se s takšno rešitvijo ni strinjala, češ da občina ne more kupiti vseh propadajočih hiš. Predračun za rušenje je okrog 40.000 evrov, a občina nima s hišo niti kaj početi. Po denacionalizaciji hiša ni bila v tako slabem stanju, da bi jo bilo treba podreti. Pred desetletjem, ko je bila stavba še v relativno solidnem statičnem stanju, se je za njeno obnovo oz. nadomestno gradnjo zanimal investitor, a lastnica za to ni bila zainteresirana. Sicer pa se mora, kot je bilo še slišati, lastnik odgovorno obnašati do svoje lastnine.
Rušenje?
Kakšna bo nadaljnja usoda Skubcove hiše, je težko napovedati. Res pa je, da je gradbeni inšpektor nedavno odredil rušitev. A vprašanje je, če bo do nje res prišlo in ali bi bilo prej omenjenih 40.000 evrov dovolj. Potrebno je gradbeno dovoljenje in s tem tudi priprava ustrezne projektne dokumentacije. Ker je hiša na območju kulturnega spomenika, so za rušitev potrebni kulturnovarstveni pogoji, ki jih je lastnica pridobila sredi lanskega leta. Najdražje bo seveda rušenje, saj bo potrebna izdelava ustreznega elaborata in pridobitev dovoljenja za delno ali polovično zaporo državne ceste, zaščita območja, odvoz in deponiranje ruševin na za to določenih deponijah.
Ajdovo zrno
Skubcova hiša pa je tudi ključna stavba v delu Črnomlja, imenovanem ajdovo zrno, in če ali ko jo bodo porušili, bo s tem načeto pozidano tkivo. Zato bodo morali določiti začasne ukrepe, s katerimi bodo zapolnili nastalo praznino, saj se bo, ko hiše ne bo več, odprl pogled na notranja neugledna dvorišča preostalih objektov, ki zagotovo niso primerna, da jih postavijo v prvi plan mestne vedute. Poleg tega je stavba na arheološkem območju mestnega jedra. Če bodo pri rušenju posegli v arheološke plasti, bo treba pridobiti kulturnovarstvene pogoje in soglasje za arheološke raziskave. Temu se najbrž ne bo mogoče izogniti, saj ima objekt kletne prostore pod zemljo oz. v območju arheoloških ostalin.
Svetniki so se odločili, da Triplatova dobi kopino, ki jo bodo podelili ob dnevu Zemlje. Kot so dejali v krajevni skupnosti, so s tem zgolj uresničili zahteve številnih meščanov, ki jim ni vseeno, kakšno je mesto. Ker pa to ni edina podirajoča se stavba v občini, so obljubili, da je omenjena kopina šele začetek in da jih bodo za grajo predlagali tudi v prihodnje. Res pa je, da se, kar zadeva propadajoče stavbe, kaj lahko uresničijo napovedi, ki jih je slišal eden od svetnikov, ki je, ko se je pred leti porušila ena od hiš v ajdovem zrnu, opozoril na problem. Takrat so mu dejali, da bog daj, da bi se porušile vse hiše v zrnu in bi bil s tem rešen problem.
Članek j bil objavljen 7. februarja v Dolenjskem listu.
