Mile je bil tri leta in pol brezdomec, človek brez osebne izkaznice. Spal je po zapuščenih hišah Zagreba in pod mostovi, pri tem je ves čas uspešno opozarjal na probleme brezdomstva. Dražen je znanstvenik na Inštitutu Ruđera Boškovića in je že po družinski tradiciji predan človekoljubnemu delu. Miletova usoda in njegovo prizadevanje, da bi ublažil stigmo brezdomstva, so Dražena tako pritegnila, da sta moža postala prijatelja. Zanimiva in nadvse lepa simbioza že dve leti in pol žanje uspehe, hkrati pa se v okvirih njunega projekta nenehno porajajo novi načrti.
Mile je rojen Sarajevčan. Nekdanji mladenič svobodnih nazorov in svoj čas celo privrženec hipijev, je končal šolo uporabnih umetnosti. Imel je delo, ženo, mamo, a je vojna naredila svoje. Ostal je popolnoma brez vsega. Povojno razpoloženje, pomanjkanje dela in brezup so ga pripeljali v Zagreb, kjer je šlo njegovo življenje le še navzdol. Ni imel dokumentov, bil je človek brez identitete, ni si mogel urediti socialne pomoči, tri leta in pol je živel tako, da je zbiral plastične steklenice in jih prodajal. To so bila težka leta, strašni trenutki trpljenja, ko si, denimo, pred spanjem ni upal sezuti čevljev, ker se je bal, da bi mu podgane pogrizle prste na nogah.
A se ni hotel predati
Od brskanja po smeteh do volonterskega oskarja. Mile se je pridružil projektu Ulične svetilke in kot brezdomec prodajal ta časopis. S tem je nekaj malega zaslužil, tako da si je končno lahko najel majhno sobo, v kateri živi še danes. Dolga leta je hodil od vrat do vrat različnih institucij in iskal svojo pravico do identitete ter premišljal o usodah brezdomcev. Dobil je manjši fotoaparat in začel ustvarjati portrete, hkrati je ljudi spraševal, kako doživljajo brezdomce. V njem se je očitno prebudila njegova umetniška žilica. In prav ta mu je pomagala, da je nekako preživel najtežje trenutke in začel postopoma pomagati številnim drugim ljudem, ki so ostali brez strehe nad glavo. Težko je razumeti, kako je lahko človeku, ki je po smeteh zbiral prazne plastične steklenice, uspelo organizirati fotografske razstave. Miletu je to uspelo.
Po tem svojem prostovoljnem delu je postal znan po vsem Zagrebu. Čez čas je bil celo nominiran za nagrado volonterski oskar 2014. Takrat je nemški Deutsche Welle o njem pripravil posebno reportažo.
Tistega leta je končno dobil svojo osebno izkaznico in kot prvi brezdomec, ki mu je to uspelo, zmagal v dolgi vojni z administracijo. S tem je po svoje odprl vrata tudi drugim brezdomcem. Vse skupaj mu je dalo nov zagon za uresničevanje idej, ki so se mu porajale v času, ko je bil brez strehe nad glavo. In takrat je spoznal Dražena, ki je prišel na podelitev omenjene nagrade, ker je bila ena od nagrajenih tudi njegova hčerka Maša. Dražen mu je podal roko in mu dejal, da ga občuduje zaradi vsega, kar počne, malce sta pokramljala o problemih brezdomstva, nato pa mu je Dražen predlagal, da si izmenjata telefonski številki. Že naslednji teden ga je povabil na kavo v bistro Grič na Jurišičevi ulici v središču Zagreba. Takrat ne eden ne drugi še pomislila nista na to, da bo bistro postal njuno vsakotedensko shajališče za načrtovanje skupnih akcij za pomoč brezdomcem, prirejanje razstav, predavanj, tribun …
»Ko mi je Mile govoril o tem, da želi ustanoviti društvo Fajter, ki bi se bojevalo za boljše življenje brezdomcev, in da želi izdajati časopis Ulični fajteri, ki bi poročal o problematiki brezdomstva, sem si mislil, da pač sanjari. Takrat še nisem vedel, kako vztrajen in sistematičen človek je Mile. Lahko rečem, da bi bil izvrsten znanstvenik ali poslovnež. Iz nič mu je uspelo izpeljati vse to, on pa pri vsem tem nikoli ni razmišljal o denarju, ki ga je za to potreboval. Mile vse gradi na odnosih in pretanjenem vplivu na dobroto, ki jo ima v sebi vsak človek,« hvali Dražen svojega prijatelja.
Velikopotezni načrti v skromni kavarni
Ko je Mile spoznal Dražena, je bil prepričan, da je tudi on eden tistih uspešnih posameznikov, ki obljubijo, da bodo poklicali, nato pa se nikoli več ne pojavijo. Takrat se mu še sanjalo ni o tem, kako zelo sta si podobna po vztrajnosti in želji, da premikata meje. Dražen je namreč vztrajal pri njunih sestankih v oblakih cigaretnega dima, ob kavi in dveh kozarčkih žganja. Dolgolasi 59-letni hipi v podarjenih oblačilih in znanstvenik v poslovni obleki že dve leti vztrajno kujeta načrte, ki jih potem tudi vedno uresničita. V smehu se strinjata, da sta oba izrazito hiperaktivna človeka.
Dražen je uspešen znanstvenik, ki je ga življenje po magisteriju in doktoratu vodilo v različne kraje sveta. Nekaj časa je celo živel v Ljubljani, pozneje tudi v Ameriki, Indiji … Tudi zdaj še vedno veliko potuje, a s to razliko, da zdaj s seboj vedno nosi tudi kakšnih deset izvodov revije Ulični fajterji, prevedenih v angleški jezik. Že od otroštva je bil naklonjen altruizmu. Od očeta in matere se je naučil tega, da je treba vedno pomagati sočloveku. Četrt stoletja se je aktivno posvečal človekoljubnemu delu, še posebej ponosen je na dolgoletno sodelovanje s prof. dr. Olgo Carević, znano znanstvenico in humanitarko.
Draženu pri Miletu ugaja to, da v ljudeh vedno poišče njihovo dobro plat, da okrog sebe širi pozitivno energijo, da mu vedno uspe pritegniti mlade ljudi ter jih pripraviti do tega, da sodelujejo z njim in po svojih močeh pomagajo pri njegovih projektih. Mile namreč zadnja leta vztrajno obiskuje osnovne in srednje šole ter se z mladimi pogovarja o brezdomstvu. »Mile je pozitivna oseba, je človek, ki se nikoli ne preda.«
Mile trdi, da ju je povezalo predvsem dejstvo, da imata do sveta liberalen in strpen odnos. »Pred Draženom sem spoznal precej uglednih ljudi mesta Zagreba, saj sem v okviru različnih akcij, predavanj, razstav in drugih dogodkov veliko sodeloval v družbenem življenju mesta, vendar je bilo vedno tako, da sem jih moral jaz loviti in jih prepričevati, naj sodelujejo oziroma podprejo katero od akcij. Dražen me je presenetil s tem, da se je samoiniciativno odločil za sodelovanje in tako zdaj skupaj uresničujeva različne projekte. Nikoli ga ni motilo, da sem človek, ki je dolga leta živel na samem družbenem dnu,« hvali svojega prijatelja Mile, pri tem pa občasno pogleduje na uro, saj je imel po našem pogovoru sestanek z uglednima človekoma, s katerima se poskuša za sestanek dogovoriti že približno dva meseca, in tega sestanka zdaj nikakor noče zamuditi.
Človekoljubno delo kot družinska tradicija
Mile je hvaležen Draženu, da si ob vseh svojih poslovnih, družinskih in prijateljskih obveznostih vsak teden vzame čas za njun sestanek. Poleg tega ga vsak dan pokliče in to ne glede na to, ali je doma ali v tujini, da se seznani s tem, kako napredujejo njuni trenutni projekti.
Draženova najstarejša hčerka Maša je končala študij medicine in je dolga leta kot študentka prostovoljka pomagala v centru za zapuščene otroke v Zagrebu. Sin Nikola, diplomirani fizik, je med študijem pomagal starejšim ljudem, dvajsetletna Ema pa si, kar zadeva človekoljubno delo, po vseh svojim močeh prizadeva, da bi dohitela starejšo sestro. Žena Smiljka, ki je prav tako znanstvenica, drži in povezuje niti te altruistično usmerjene družine. Dražen je pred nedavnim dobil vnuka, poleg tega vsak dan pelje na sprehod njihova dva psa. »Kljub vsemu je vedno zelo navzoč v vseh mojih projektih in si še vedno vzame čas za prijateljski pogovor. Neverjetno je vztrajen, tako kot sem vztrajen tudi sam. In to naju je pravzaprav povezalo, na koncu koncev se moje društvo upravičeno imenuje Fajter.«
Po našem pogovoru sta se Mile in Dražen dogovarjala glede zadnjih podrobnosti v zvezi z razstavo Miletovih črno-belih fotografij na Farmacevtski fakulteti v Zagrebu. Svoje portrete sokrajanov, predvsem znanih posameznikov iz družbenega, umetniškega, znanstvenega in športnega sveta Mile dopolnjuje z mnenji portretirancev o brezdomstvu. In to je zgolj ena od številnih razstav in samo del njunega delovanja, katerega cilje je razvijanje sočutja sokrajanov do trpljenja ljudi, ki živijo na meji ali pod mejo revščine oziroma brez strehe nad glavo.
Veliko srce v majhni sobi
Kako to, da Mile ni izkoristil vseh svojih poznanstev in uspehov ter si zagotovil boljše življenje? Zakaj še vedno živi v isti sobici?
»Vse, kar počnem, me neskončno osrečuje. Ne potrebujem nič materialnega, imam le predmete, ki imajo svoj namen. Potrebujem telefon, a je ta zame še vedno dovolj dober, čeprav je star. Namenoma sem internetno nepismen, ker imam rad neposredne stike z ljudmi.«
In kako gleda Mile na prihodnost? Je kaj, kar ga posebej skrbi?
»Ker sem hiperaktiven, me je strah edino tega, da bo ' material preutrujen'. Včasih se namreč v to svojo sobico vrnem popolnoma izžet. Ne bojim se ničesar drugega razen tega, da mi ne bo uspelo uresničiti določene želje. Želim si ustvariti še sindikat za brezdomce in socialne primere. V okviru društva lahko pomagam le nekaj posameznikom, in to s podarjenim denarjem in stvarmi. Kot sindikat bi lahko poudarjal številne probleme brezdomcev in socialnih primerov na Hrvaškem, kar bi seveda imelo večjo težo in večjo moč.«
Njegov končni cilj je, da bi pozneje vse skupaj preraslo v javno društvo z omejeno odgovornostjo, tako da bi lahko sodelavce zaposloval s posredovanjem manjših manufaktur.
»Če bi se bil pripravljen ukloniti politiki in vplivnim posameznikom, bi lahko naredil še marsikaj, a tega nočem. Niti dinarja nisem sprejel v povezavi s katerim od mestnih ali, bog ne daj, političnih programov. Gre izključno za donacije dobre volje. In samo takšne donacije me zanimajo.«
