Medtem ko je znotraj EU ukvarjajo z vprašanjem, koliko in katere begunce je še mogoče sprejeti, se vodilni politiki od nafte bogatih držav v Perzijskem zalivu sploh ne ukvarjajo s to humanitarno katastrofo, čeprav gre za ljudi njihove veroizpovedi.
Saudova Arabija, Katar, Združeni arabski emirati, Kuvajt in Bahrajn imajo zagotovo dovolj sredstev, da bi sprejeli nekaj tisoč nesrečnikov. A jih ne. »To je sramota,« je ogorčen namestnik direktorja za globalne tematike pri Amnesty International Sherif Elsayid-Ali, ki dodaja, da morajo te države spremeniti svojo azilano politiko. Doslej namreč niti enemu izmed tisočev beguncev niso dovolili vstopa v svoje države.
Države ob Perzijskem zalivu tudi niso podpisnice Konvencije o statusu beguncev iz leta 1951, ki je ključni dokument mednarodne zaščite beguncev, saj opredeljuje, kdo je begunec ter kakšno pravno zaščito, pomoč in socialne pravice morajo države, ki so podpisale konvencijo, zagotoviti beguncem.
Arabske države se branijo in trdijo, da ne morejo ugotoviti, ali se med begunci skrivajo teroristi. Izpostavljajo pa, da so begunce v Libanonu in Turčiji namenile veliko denarja, hrane in oblek.
