Diplomirani politolog M. T. (33) iz srbskega Beograda je že od mladih nog gojil željo, da bo po končanem študiju delal v politiki. Že tekom študija se je tako vključil v eno izmed srbskih strank. Takrat je mislil, da bosta diploma in aktivnost v stranki dovolj, da nekega dne dobi udobno in dobro plačano službo. Kot je povedal v svoji izpovedi za srbski Telegraf, se je grdo uštel.
OBVEZNI SESTANKI
»Ko sem zaključil prvo leto študija, so mi v stranki rekli, da se moram obvezno udeleževati sestankov. Če želim svoj napredek pospešiti, pa naj se vsako jutro, pred začetkom študijskih predavanj, zglasim na sedežu stranke, da bom na tekočem z dogajanjem,« opisuje 33-letnik in dodaja, da je sprva ubogal vsa navodila. Prvih nekaj tednov je bilo vse v redu. »Razpravljal sem s strankarskimi kolegi, pili smo kavice, izmenjavali ideje. Dejali so mi, da zelo dobro razmišljam, in pozneje sem ugotovil, zakaj so me tako hvalili. Nekatere od idej so realizirali. Seveda brez mojega vedenja, tudi z rezultati, ki so jih moje zamisli prinesle, so se kitili drugi,« pripoveduje razočarani M. T., ki je takrat vse bolj opuščal študij in vse več svojega časa namenil za delo v stranki.
POSTAL JE NATAKAR
V lokalu na sedežu stranke je kuhal kave, pomival kozarce, in ko so videli, da se za šankom odlično znajde, so ga celo zaposlili kot natakarja. »Rekli so mi, da je to super izhodišče, in pri tem celo omenili ime nekega znanega politika, ki da je začel kot natakar in prilezel vse do podpredsednika stranke. Nisem se razburjal, mislil sem si, da tako pač mora biti, in ni me motilo, da sem tudi po 16 ur na dan delal za stranko. Motilo me je le, da kot natakar nisem več tako pogosto videval strankarskih kolegov,« pravi mladenič. Čez čas je študij popolnoma opustil, saj so mu v stranki dejali, naj študira počasi in da bo v kratkem zaključil »natakarsko kariero«, saj da imajo z njim velike načrte. Obljubljali so mu mesto predsednika podmladka stranke.
SPRAVIL SE JE K SEBI
Ker se ni zgodilo nič, se je M. T. spravil k sebi in končal študij. Zatem je še enkrat poskusil srečo v stranki in jih povprašal po obljubljenem predsedniškem mestu. Seveda so mu dejali, naj malo počaka in potrpi. In od takrat so minila že štiri leta. »K sreči so se mi toliko odprle oči, da sem že takrat vedel, da iz obljub ne bo nič,« še pove diplomirani politolog, ki je tedaj zaprl vsa vrata v politiko in se posvetil zasebnemu podjetništvu.
