V Evropi vlada naelektreno ozračje, podobno kot pred točno 101 letom, ko je Gavrilo Princip v Sarajevu umoril avstro-ogrskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda. Danes lahko sicer izključimo možnost vojne, a neizpodbitno dejstvo je, da je Evropska unija od današnjega dne drugačna. Njene institucije in politiki so jasno pokazali, da je na prvem mestu kapital.
Institucije trojke - Evropska centralna banka (ECB), Evropska komisija (EK) in Mednarodni denarni sklad (IMF), so v preteklih mesecih jasno pokazale, da jim ni mar za usodo navadnih ljudi. Njihov edini namen in cilj je bil prisiliti novo grško vlado pod vodstvom leve Sirize h kapitulaciji in sprejemu podobnega sporazuma, kot je veljal do zdaj. Trojka je vsem ostalim »upornikom« v EU poslala jasno sporočilo, da jih čaka enaka usoda kot Grčijo, če jih ne bodo ubogali.
Škarij in platna v rokah med večmesečnimi pogajanji niso imeli evropski voditelji, temveč »tehnični strokovnjaki« IMF, ki je z le 10 odstotki udeležen v kreditih do Grčije. In danes IMF odloča o usodi Evrope, kar je svojevrsten absurd. Evropski finančni ministri so ujetniki mednarodnih tehnokratov, ki jim Grčija predstavlja svojevrstno igračo, ne da bi se zavedali, da se igrajo z usodo več kot 10 milijonov Grkov in skoraj 500 milijonov Evropejcev.
Grški ne
Nemške in francoske banke smo reševali pod pretvezo, da rešujemo Grčijo. Le 8 odstotkov denarja mednarodnih posojilodajalcev ostane v Grčiji.
Grški odstop od pogajanj in zavrnitev »dobrodušnega« predloga, kot ga je definirala nemška kanclerka Angela Merkel, sta jasno pokazala, da uradne Atene ne bodo dopustile, da z novim varčevanjem dokončno uničijo Grčijo. Cipras je po prihodu v domovino napovedal referendum, in ko je parlament odločitev potrdil, je Evropa, taista Evropa, ki pridiga o solidarnosti in demokraciji, z vso močjo udarila nazaj. V nedeljo se je svet ECB odločil ohraniti nujno likvidnostno pomoč (ELA) grškim bankam na dosedanji ravni, torej pri okoli 90 milijardah evrov. Grčiji tako ni preostalo drugega, kot da sprejme nujne ukrepe. Banke in atenska borza bodo ostale zaprte do naslednjega ponedeljka, prav tako so izpeljali tudi nadzor kapitalskih tokov, kar pomeni, da bodo Grki lahko dvignili le 60 evrov na dan.
»Odločitve evrske skupine in ECB imajo samo en cilj – poskušajo zadušiti voljo grškega ljudstva. Ne bodo uspeli. Zgodilo se bo ravno nasprotno. Grki se bodo temu še močneje zoperstavili. Dostojanstvo grškega ljudstva v luči izsiljevanja in nepravičnosti bo poslalo sporočilo upanja in ponosa celotni Evropi,« je v televizijskem nagovoru Grkom poudaril Cipras.
Evropski voditelji še upajo
V Evropi upanje na morebitni dogovor z Grčijo o nadaljnjih izplačilih nujno potrebne finančne pomoči še ni umrlo. Francoski predsednik Francois Hollande je danes zagotovil, da je Francija pripravljena ukrepati, da bi Grčija ostala v območju evra. Po kriznem zasedanju francoske vlade je poudaril, da je Pariz za ohranitev Grčije v območju s skupno evropsko valuto in da so pripravljeni delovati v tej smeri. Tudi španski gospodarski minister Luis de Guindos je včeraj dejal, da pričakuje, da bo Grčija sposobna doseči dogovor s svojimi posojilodajalci še pred torkom, ko se izteče tudi dosedanji program pomoči.
Koga v resnici rešuje trojka
V preteklih mesecih je bilo predvsem iz Nemčije moč slišati ogorčene pozive prebivalcev, da ne mislijo več varčevati za čezmerno grško zapravljanje evropskega denarja in da imajo dovolj solidarnosti. A kruta resnica je, da nikoli nismo pomagali Grčiji. Reševali smo in še danes rešujemo francoske in nemške banke. »Francoske in nemške banke so bile tako močno izpostavljene do grških državnih obveznic, da so jih v dveh krogih 'finančne pomoči' Grčiji evrske države morale reševati pod pretvezo, da rešujejo Grčijo,« je pred dnevi na svojem blogu zapisal ekonomist Jože P. Damijan. »Torej, če nemške in francoske davkoplačevalce danes jezi, da so solidarnostno izpostavljeni Grčiji z 92 milijard evrov (nemški davkoplačevalci), francoski pa s 70 milijard, je to bolj ali manj neupravičeno. Če se EU v letih 2010 in 2012 ne bi odločila 'reševati' Grčije, bi namreč predvsem francoske in nemške banke nasedle na slabih terjatvah do Grčije in bi jih morali reševati francoska in nemška država. To pa bi bilo za francoske in nemške davkoplačevalce (če primerjate denimo irski ali slovenski primer reševanja bančne luknje) bistveno dražje,« poudari Damijan in s tem jasno pokaže realno sliko »grške krize«.
Aroganca posojilodajalcev
Iz naštetih razlogov je vsa aroganca mednarodnih posojilodajalcev do Grčije povsem nerazumljiva. Kako lahko Grki verjamejo trojki in zahtevam po varčevanju, če je samo ECB za svoj novi sedež v Frankfurtu odštela 1,4 milijarde evrov?
Znameniti ameriški ekonomist Paul Krugman je v svoji včerajšnji kolumni za New York Times zapisal, da za trenutno stanje ni kriva Grčija. Poudaril je znano dejstvo, da je Grčija pred krizo porabila več, kot je sama uspela ustvariti, in ob tem dodal, da je država od krize do danes občutno zmanjšala javno porabo, vztrajno nižala pokojnine in socialno državo. »Če dodamo še vse ostale varčevalne ukrepe, so Atene storile več kot dovolj, da bi prišle na zeleno vejo. Ampak niso. Grško gospodarstvo je kolapsiralo, predvsem zaradi vztrajnega varčevanja, ki ji ga je vsilila trojka. In rezultat je danes viden,« v svoji kolumni poudarja Krugman.
Životarjenje Grkov
Na račun vsiljenega varčevanja so danes več kot trije milijoni Grkov brez osnovnega zdravstvenega zavarovanja, samo v Atenah je po študiji univerze na Kreti 20.000 ljudi brez strehe nad glavo in 320.000 grškim družinam grozi prisilna izselitev, saj ne morejo odplačati svojih kreditov. Brezposelnost je v letih varčevanja dosegla 25 odstotkov, 30 odstotkov ljudi danes živi pod pragom revščine, 17 odstotkov Grkov pa nima niti toliko denarja, da bi kupili osnovne prehrambne izdelke. Mladi tako že več let množično zapuščajo državo, saj v njej ne vidijo možnosti za svoj razvoj. Vse to je posledica varčevanja, ki je udarila malega človeka, v zadnjih predlogih trojke pa ni nikjer moč najti zahteve po večji obdavčitvi kapitala in najbogatejših slojev.
Vse kaže, da bodo Grki na nedeljskem referendumu podprli Ciprasa in Evropi poslali jasen signal proti varčevanju. In prihodnji ponedeljek se bomo prebudili v drugačni Evropi.
