Novice Svet24

dk

Papež je poseben tudi v tem, da večkrat daje intervjuje. Sogovorniki z različnih področij so zanj pravi izziv. Tudi v Jani so pred dobrim letom povzeli njegov pogovor z Eugeniom Scalfarijem, veliko novinarsko avtoriteto, s katero se je pogovarjal o materialnem in duhovnem svetu ter fenomenih sodobne družbe. Sogovornika, verujoči in neverujoči, sta iskala skupne točke kot dve različni osebi, ki spoštujeta mnenje drug drugega.

Pred kratkim je papež Frančišek spregovoril za argentinski časopis La Voz del Pueblo oziroma Glas ljudstva. Pogovarjal se je z novinarjem Juanom Berretto in pri tem odprl svoje srce, kot so nekateri komentirali. Ne brez razloga. Pogovarjal se je z Argentincem in čutiti je, da je imel za sogovornika kar svojo domovino in njene ljudi, ki jih pogreša. V njegovih besedah je nekaj domotožja, ki pa ga obvladuje jezuitski odnos do sveta, ki pravi, da mora božji služabnik iti tja, kjer ga najbolj potrebujejo.

Papež je brez zadrege govoril o tem, kako preživlja dneve, polne obveznosti vseh vrst. Ozrl se je na svoje življenje in z gestami dopolnjeval besede, kadar ga je vprašanje navdušilo, a bil tudi hladen in odrezav, kadar je odgovarjal na vprašanje, ki bi lahko zunaj vatikanskih zidov povzročilo vznemirjenje. Samota, pica, strah pred telesno bolečino, njegov magnetizem, stvari, ki ga spravijo v jok, pritiski, televizija, pomen utopije, to je le nekaj vsebin iz sproščenega pogovora.

»Česa vas je strah?« »V glavnem me ni ničesar strah. Sem precej nepremišljen in se odzivam, ne da bi mislil na posledice. To mi včasih povzroča hude glavobole, saj mi uide kakšna beseda preveč (nasmejano in sproščeno).«

Čuti, da ga ljudje razumejo. Papež ima z ljudmi, ki jih srečuje, izjemen odnos. Privlači jih kot magnet. »Ne vem prav dobro, zakaj se to dogaja,« je komentiral, »a imam občutek, da razumejo, kaj želim sporočiti.« Dodal je še, da se med ljudmi počuti zelo dobro. Zdi se mu, kot da se njegovo življenje zlije z njihovim in  da brez njih ne bi mogel živeti.

Želi si hoditi po ulicah, iti na pico. V sedanji vlogi papež, kot je povedal, pogreša zelo preproste stvari. Želel bi se sprehajati po ulicah in se ustaviti na pici v kateri od picerij, je povedal nasmejano. Vse to je lahko počel, ko je bival v Argentini. Saj si jo lahko naročite tudi v Vatikan, gotovo bi jo dostavili, je komentiral novinar. »Seveda, a to ni isto,« je pojasnil papež. »Čar je v tem, da greš tja. Vedno sem rad veliko hodil. Ko sem že bil kardinal, sem se veliko sprehajal po mestu, in to je bilo čudovito, vozil sem se z metrojem.« Mesto je zanj nekaj čudovitega in po duši se počuti meščan. Zgodilo se je tudi, kot je opisal, da se je nekega dne usedel v avto in ga je šofer odpeljal po mestu. Pri tem pa je pozabil zapreti okno in ljudje so ga hitro prepoznali, zato je nastala gneča okoli avtomobila in ta ni mogel peljati naprej. Res je, je priznal papež, »znan sem kot nediscipliniran in ne upoštevam vedno protokola, ker se mi zdi hladen«, a kadar gre za uradne stvari, ga vseeno spoštuje in se mu v celoti prilagodi.

Arhiv Svet24

Rad ima opoldanski počitek. Novinar argentinskega časopisa je papeža spraševal tudi o povsem vsakdanjih stvareh, na primer o tem, ali zaradi pritiska in obveznosti slabo spi. Prav nasprotno, je zatrdil papež. »Spim mirno in se zbudim okrog štirih zjutraj. Moj spanec je tako globok,« je pojasnil, »da zaspim takoj, ko se uležem v posteljo.« Okrog devetih se odpravi v svojo sobo in še kakšno uro bere, nato se mu po navadi začnejo solziti oči in takoj zatem zaspi. Spi kakih šest ur, dokler ga ne prebudi notranja biološka ura. Res pa je, da popoldne, kot mnogi v latinskem svetu, potrebuje siesto oziroma popoldanski počitek. Takrat si le sezuje čevlje in se zlekne na posteljo ter spi kakih 40 minut ali eno uro. Ta počitek zelo pogreša, če mu ga urnik ne dopušča.

In katero knjigo ima trenutno ob postelji? »Delo o svetem Silvanu z gore Atos, o velikem duhovnem učitelju.« Tudi zjutraj ne bere veliko. V desetih minutah prelista dnevnik La Repubblica, ki v Italiji velja za levičarskega. Televizije nikoli ne gleda, ker se je tako zaobljubil že leta 1990. Tudi v tem je drugačen od prejšnjega papeža Benedikta XVI., ki je redno gledal italijanske in nemške programe, kot je povedal. Papež Frančišek kljub temu ostaja dober poznavalec nogometnega dogajanja, rezultate tekem, ki jih nikoli ne gleda, pa mu sporoča eden od varnostnikov iz švicarske garde, zato je na tekočem z lestvicami klubov.

Nikoli nisem sanjal, da bom papež. Novinar ga je tudi vprašal, ali je kdaj sanjal o tem, da bo postal papež. »Nikoli,« je odgovoril odločno. Na konklavu leta 2005 naj bi bil kandidat za papeža takoj za takrat izvoljenim kardinalom Ratzingerjem, a to zavrača, češ da gre le za ugibanje. Bolj ali manj je bilo znano in samoumevno, kdo bo postal papež in kdo je bil takrat najmočnejši  kandidat. Tudi na zadnjem konklavu pred dvema letoma ni pričakoval izvolitve zaradi starosti, takrat je imel 76 let, in  poleg tega so se mu drugi kandidati zdeli primernejši.

Joka, a nikoli v javnosti. V svojih nagovorih vernikom je večkrat poudaril, kako pomembno je znati jokati. Priznal je, da je tudi sam jokal ob človeških dramah in tragedijah ali da joka, kadar trpijo otroci. »Kadar vidim ta nemočna bitja, vprašam gospoda, zakaj se to dogaja njim, ne meni.« Podobno razmišlja, kadar obiskuje zapore. Nobeden od nas ne more biti prepričan, da ne bo nekoč naredil kaznivega dejanja in končal v zaporu. Zakaj se je to zgodilo prav tem ljudem, se sprašuje.

V javnosti ni nikoli jokal. »Dvakrat se mi je zgodilo, da sem bil na robu joka, a se mi je uspelo zadržati. Ena od takšnih priložnosti je bil poboj kristjanov v Iraku in misel na nedolžne otroke.« Zakaj ne želi, da ga vidijo jokati v javnosti? »Ne vem,« je odgovoril, »zdi se mi, da je treba iti naprej.«

Pritiskov ne manjka. Njegov vsakdanji urnik je utrujajoč, utruja ga intenzivnost dela. »Trenutno je ritem dogodkov zelo hiter, kot neke vrste sindrom pred koncem šolskega leta.« Glede atentatov, s katerimi mu občasno grozijo, je povedal, da se počuti v božjih rokah, a ob tem iskreno dodal, da se boji telesnih bolečin in bi se jim raje izognil. Pritiske ustvarjajo tudi sredstva javnega obveščanja, ki pogosto njegove besede jemljejo iz konteksta. Tudi o političnem stanju v domovini Argentini je povedal, da mu ne sledi več, in z nekaj grenkobe dodal, da je to država številnih možnosti, a tudi izgubljenih priložnosti.

Naj si me zapomnijo po dobrih stvareh. Za papeža pogosto pravijo, da je zagovornik revnih. Je to prava opredelitev? »Revni so v središču evangelija,« je rekel. »Jezus je prišel pridigat revnim in če revščino umaknemo iz evangelija, ga je nemogoče razumeti,« je pojasnil in dodal, da se odprava revščine na svetu sliši kot utopija, a brez utopij ne bi bilo napredka in bilo bi žalostno, če jih mladi ne bi poznali. Ob tem dodaja tri stvari, ki se jih moramo ves čas zavedati, da bi se lažje soočili s težavami sveta. To so spomin, sposobnost za razumevanje sedanjosti in utopija, ki je usmerjena v prihodnost. Na vprašanje, kako bi želel, da si ga ljudje zapomnijo, je preprosto odgovoril: »Kot dobro osebo. Želim si, da bi rekli: 'Bil je dober človek in prizadeval si je delati dobre stvari.' Ne želim si česa drugega.«