Tudi po petih letih grške tragedije dokončne rešitve še vedno ni na obzorju. Vsak dogovor med grško vlado in njenimi kreditnimi ječarji je trhel in lahko propade v zadnji sekundi. Skrb vzbujajoče so tudi zadnje izjave nemške strani, ki kažejo na sprijaznjenost z neizbežno usodo izstopa oziroma pripravami na slednjega.
Igranje zadnje partije mačke in miši med grško vlado in predstavniki evroobmočja ter Mednarodnega denarnega sklada traja že več mesecev, natančneje pa gre za izplačilo zadnjih 7,2 milijarde evrov pomoči izmed skupnih 240 milijard evrov, obljubljenih leta 2010. Jabolko spora so pogoji, ki jih mora Grčija izpolniti za pridobitev omenjenih sredstev. Seveda pogoji zajemajo enako politiko, o kakršni lahko že več let poslušamo tudi na domačih tleh, torej zategovanje pasu in privatizacija državnega premoženja.
Preden pobliže pogledamo trenutne možnosti Grčije, med katerimi je tudi morebiten izstop iz evroobmočja, katerega posledice bo čutila celotna Unija, je pametno narediti kratek pregled vzrokov trenutnega stanja. Dejstvo je, da so se grške vlade čezmerno zadolževale, obseg javnega dolga pa so skrivale s pomočjo mednarodnih bank. Dober primer je skrivno posojilo ameriške banke JP Morgan iz leta 2001, pri kateri si je Grčija izposodila 2,8 milijarde evrov, s čimer je prikrila 2 odstotka proračunskega primanjkljaja. Že ob podpisu pogodbe se je grška stran zavezala plačati dodatnih 600 milijonov evrov poleg odplačila glavnice. Zaradi skritih klavzul, vezanih na ekonomske kazalce širšega območja Evropske unije, je že leta 2005 poplačilo s prvotnih 3,4 milijarde naneslo na 5,1 milijarde evrov. Primer obenem ni osamljen, saj so podobne nesmisle z Grčijo počele tudi evropske banke, med njimi tudi nemške.
Bančne mahinacije
Neodgovorno ravnanje bank se je brez težav in državne regulacije nadaljevalo vse do nastopa finančne krize. Šele ob njenem pojavu se je razkrilo brezno grških dolgov, Grčiji pa so zaradi slabega stanja čez noč narasle obrestne mere za dodatno zadolževanje, s čimer se je začela peklenska spirala zadolževanja. Zaradi slabega stanja se ni mogla dodatno zadolževati; brez svežega denarja pa ni bila zmožna poplačila obstoječih dolgov. Preden nadaljujemo grško zgodbo, je nujno izpostaviti nekaj lastnosti finančnega sistema, ki niso vplivale le na grške težave, temveč jih lahko izkušamo tudi v Sloveniji.
Ali se še spomnimo časov, ko je vezava denarja na banki obrestovala še okrog pet in več odstotkov? Dandanes lahko o takih številkah le sanjamo. Vzrok za to je nizka obrestna mera centralnih bank, od katerih zasebne banke dobivajo večino svojega denarja. V Evropski uniji to funkcijo opravlja Evropska centralna banka v Frankfurtu. Od leta 2000 smo bili priča zniževanju centralne obrestne mere, ki trenutno znaša 0,5 odstotka oziroma je za nekatera posojila negativna. Zgodovinsko gledano so banke želele razpolagati s sredstvi svojih komitentov, posledično so jim ponujale visoke obresti za vezavo sredstev na njihovih tekočih računih. Trenutno pa je banki ceneje dobiti denar neposredno od centralne banke, kot pa se ubadati z administracijo vezav. Ravno opijanjanje bankirjev s poceni denarjem je omogočilo čezmerno zadolževanje držav, izdajanje neupravičenih kreditov in rast balonov, ki so počili ob nastopu finančne krize. Ista zgodba čezmerne javne porabe, nižanja davkov, kreditiranja tajkunov in vsesplošne mrzlice denarnega dežja, ki smo ji bili priča v Sloveniji, se je v nekajkrat večjem obsegu dogajala tudi v Grčiji. Oboji pa smo rešitev bančnega sistema preložili na javna pleča, medtem ko se znotraj Evropske unije finančni trgi še vedno niso obsežneje regulirali.
Izognili smo se strelu
Četudi se na majhnost Slovenije občasno gleda kot na hibo, nas v trenutnih časih rešuje. Kakor Grčija se je tudi Slovenija znašla v obupu iskanja dodatnih kreditov na mednarodnih trgih. Na srečo pa je majhnost pomenila tudi manjši obseg potrebnega denarja. Nabrati nekaj dodatnih milijard kredita je vse drugo kot najti 240 milijard evrov pomoči, ki jo od Evropske unije prejema Grčija. Tu je tudi razlog, da nas Evropska unija ni žrtvovala na oltarju finančne vzdržnosti – potreben obseg denarja je bil premajhen, da bi si zaradi nas Bruselj na glavo nakopal še eno zgodbo o kriznem reševanju.
Po drugi strani se je bila Grčija primorana zavezati k ostrim varčevalnim ukrepom, ki so tudi jabolko spotike trenutnih pogajanj. Ponovno se lahko govori o začaranem krogu – z državnim varčevanjem, kamor spadata nižanje javnih plač in krčenje pokojnin, se manjša obseg potrošnje. Z manjšanjem potrošnje se izgublja delovna mesta, s čimer potrošnja še dodatno pojenja. K temu se doda še splošno ohladitev gospodarstva zaradi finančne krize, medtem ko banke zaradi negotovosti ne želijo več izdajati kreditov. Že v slovenskem primeru se otepamo z 10-odstotno splošno brezposelnostjo in 25-odstotno brezposelnostjo med mladimi. V grškem primeru je splošna brezposelnost nad 25 odstotki, medtem ko je brez dela več kot polovica mladih.
Tako naš kot grški primer pa odražata nesorazmerja znotraj evroobmočja. Pred nastopom skupne valute bi se država iz trenutnih finančnih težav lahko izvila z nadzorom količine nacionalne valute – rajnkega tolarja ali drahme za Grke. Trenutno denarno politiko pa kroji Nemčija oziroma ostali velikani Evropske unije. Prvi očitek glede grškega primera leti na na začetku omenjeno delovanje nemških bank, ki so Grčiji omogočile nerazumno zadolžitev. Seveda je s stališča Nemcev razumljivo, da bodo Grčijo z veseljem reševali s skupnimi evropskimi napori, saj bo s tem lahko vrnila denar nemškim bankam. Drugi očitek pa leti na sam evro, ki je skupna valuta različno razvitih držav, s samosvojimi gospodarstvi in danostmi. Glede na moč nemškega gospodarstva bi bila njihova marka dandanes izredno cenjena, kar bi oteževalo izvoz (če je nacionalna valuta nizka, lahko tujec s svojo valuto kupi več). Oslabljen tečaj evra pa je najbolj po godu nemškemu izvoznemu gospodarstvu. Pustimo ob strani dejstvo, da ima množična brezposelnost v državah evropskega juga za posledico beg izobraženega kadra ravno v Nemčijo.
Izstopiti ali ostati?
Grška saga se končuje. Medtem ko pogajalci trojke ohranjajo trdo linijo, grška vlada priznava, da bo Grčija brez dodatne likvidnostne pomoči v nekaj tednih bankrotirala. Skrb vzbujajoč zasuk je videti tudi v Nemčiji. Ko je grški premier Aleksis Cipras omenil idejo, da bi nove varčevalne pogoje potrdili z referendumom, je načrt pozdravil tudi nemški finančni minister Wolfgang Schäuble. Slednje nakazuje na nevarno sprijaznjenje nemške strani z možnostjo grškega izstopa. Sicer se na medmrežju že dlje časa šušlja, da imajo Nemci v državnih trezorjih že natisnjene nove marke. Osamela bilka upanja za Grčijo je pred kratkim ustanovljena razvojna banka držav BRICS. Pri slednji bi Grki najverjetneje dobili boljše pogoje, saj bi uspešna pomoč omajala moč Mednarodnega denarnega sklada in Svetovne banke, kar je tudi glavni razlog ustanovitev BRICS-ove banke – ponuditi alternativni vir mednarodnega financiranja pod boljšimi pogoji, kot jih ponujajo zahodne inštitucije.
Ob koncu dneva je najbolj pereče vprašanje o posledicah grškega izstopa odprto. Nihče natančno ne ve, kako bi možen izstop vplival na evroobmočje in Evropsko unijo kot celoto, vedno so le ugibanja. Tudi grška stran ni naklonjena tej možnosti, saj si želi predvsem iskanja rešitve znotraj EU, ki ne bo pomenila popolnega obubožanja grške družbe. Strašenje o bližnjem razpadu evroobmočja in Evropske unije je prav tako nesmiselno, saj sta oba projekta prevelika, da bi se ju lahko opustilo čez noč. Nadaljnja težava grške rešitve je tudi, da bo začrtala smernice za druge države, ki so se znašle v podobni situaciji. Tu mislimo na Španijo, Portugalsko in Italijo. Obenem bi grški bankrot podražil zadolževanje vseh držav Evropske unije, kar bi občutili tudi Slovenci. Vendar nas bo tudi v tem primeru rešila majhnost, vse dokler bomo še naprej pridno sledili napotkom bruseljske gospode glede varčevanja in privatizacij. Vprašljiva smiselnost slednjega oziroma dejstvo, da se ni še nobena država v moderni zgodovini iz recesije izvila z zategovanjem pasu, pa je že druga zgodba.
