Kdo je Janis Varufakis, grški finančni minister, obtožen pokončevanja trojke in tako imenovana kuga evropske varčevalne politike, ki na sestanke hodi brez kravate?
Bloger in ekonomist Varufakis samega sebe opisuje kot profesorja ekonomije, ki je dolga leta tiho pisal akademske članke in bil šele nedavno vržen v središče reševanja evropske dolžniške krize. Kot libertarni marksist ne verjame v prežvečene in propadle poskuse prevzema oblasti z revolucionarno stranko na podlagi marksistično-leninistične ideologije in njenih derivatov. Meni, da mora delavski razred sam ukrojiti svojo usodo in se pri tem ne zanašati na avantgardo kot posrednika pri njegovi osvoboditvi izpod jarma kapitalizma.
Triinpetdesetletni profesor ekonomije na atenski univerzi je prvič v svoji karieri prevzel odgovornost javne funkcije, ko je bil konec januarja najprej izvoljen za poslanca koalicije strank Siriza, nato pa še imenovan za finančnega ministra. Dolgoletni kritik varčevalne politike Evropske unije trdi, da je EU problem za Grčijo, in ne obratno. »Tisti, ki Grčijo opazujete od zunaj, se morate vprašati, zakaj še vedno govorimo o Grčiji, in to dve leti po tem, ko se je že sesula sama vase,« je zapisal v kolumni, objavljeni leta 2012 na portalu Deutsche Welle.
V osemdesetih letih preteklega stoletja je pred vojaškimi in paravojaškimi skupinami, ki so si za tarčo pogosto vzele študente, zbežal na študij v Veliko Britanijo. Učil je na treh britanskih univerzah, vse do leta 1987, ko je državo zapustil, ker več ni mogel prenašati neoliberalne politike Margaret Thatcher, tedaj tretjič potrjene na funkcijo britanske premierke oz. železne lady.
Svoj študij je nadaljeval v avstralskem Sydneyju, ki pa ga je leta 2000 zapustil iz podobnih razlogov in se vrnil v Grčijo. A tam so ga leta 2008 po njegovih besedah preplavili podobni občutki: »Naši voditelji so zapadli v radikalno zanikanje narave in izvora krize (smatrajo jo za dolžniško krizo, ki se lahko ozdravi z globalnim varčevanjem). Tako so evropske integracije prestavile v vzvratno prestavo.«
Leta 2011 je bil kritičen do vztrajanja evropske politike pri brezpogojnem reševanju bank, medtem ko so državam postavljali drakonske varčevalne pogoje. »Prav neverjetno, medtem ko države obiskujejo funkcionarji EU in MDS in jih 'resni mediji' kritizirajo zaradi nejevolje pri varčevanju, banke še kar dobivajo likvidnostne injekcije s strani Evropske centralne banke, te injekcije pa sploh niso pogojene z nobenimi zahtevami.«
Varufakis se zdaj poskuša z deležniki trojke dogovoriti o novih pogojih odplačevanja grškega dolga, vezanih na grško gospodarsko rast, o čemer smo že pisali. Njegov predlog, po besedah slovenskega ekonomista Jožeta P. Damijana, ni samo izvedljiv in realen, oklical ga je celo za genialnega: »To bi pomenilo, da bi bilo odplačilo dolga vezano na dinamiko gospodarske rasti – ob večji rasti bi bila odplačila višja, ob manjši rasti pa nižja. Če bi se ob tej zamenjavi dogovorili tudi za ničelno obrestno mero in dolgo ročnost odplačila (50 let) ter za moratorij do leta 2020, bi postalo odplačilo dolga znosno. Rešitev bi bila politično sprejemljiva za vse, saj se politikom evrskih držav ne bi bilo treba opravičevati, da so Grčiji karkoli poklonili ali odpisali (čeprav to ob višji inflaciji v prihodnjih letih in desetletjih pomeni natanko to), Ciprasu pa bi to prineslo potreben mir doma, ki ga potrebuje za izvajanje strukturnih reform in boj proti klientelizmu in korupciji.«
