Novice Svet24

Zaradi prestrukturiranja teh pogodb naj bi zdaj proračunu grozili stroški v višini osem milijard evrov. Na italijanskem finančnem ministrstvu so že zavrnili očitke, da naj bi Italija, evrska država z najvišjim absolutnim javnim dolgom, s tovrstnimi težko razumljivimi izvedenimi finančnimi instrumenti tako priredila svoje refinanciranje dolga, da je umetno znižala javnofinančni primanjkljaj.

Po navedbah finančnega ministrstva je teza, da se je Italija posluževala tovrstnih finančnih akrobacij za olepševanje javnofinančnih bilanc v ključnih letih pred uvedbo skupne evropske valute "povsem brez podlage".

Prav tako so po pisanju tujih tiskovnih agencij zagotovili, da je šlo pri teh izvedenih finančnih instrumentih za normalno upravljanje z javnimi financami, oziroma t.i. strategijo zavarovanja (hedging), da so te operacije prestale vse revizije računskega sodišča in evropskih organov ter da javne finance niso ogrožene.

Drugače piše posebno zaupno poročilo finančnega ministrstva, ki sta ga pridobila britanski in italijanski časnik. La Repubblica navaja izjave neimenovanega uradnika ministrstva, da je Italija z izvedenimi finančnimi instrumenti, predvsem s t.i. pogodbami o izmenjavah tveganja obrestnih mer (interest rate swap), v 90. letih minulega stoletja dejansko prikrojila javne finance.

Če je imela še leta 1995 javnofinančni primanjkljaj v višini skoraj osem odstotkov bruto domačega proizvoda (BDP), je tega v letu 1997, ključnem za oceno spoštovanja maastrichtskih kriterijev, znižala na 2,7 odstotka BDP.

Ker ima Italija velikanski javni dolg in so vsakoletni stroški refinanciranja dolga visoki, naj bi si s temi težko razumljivimi posli zagotovila manjši pritisk dolžniškega bremena na javne finance v tistih letih. Na ta način naj bi od bank v teh letih na podlagi teh pogodb dobila nesorazmerno veliko plačil, ob tem pa se je zavezala za več lastnih odplačil v prihodnjih letih.

Če je to pisanje resnično, bi bila zgodba zelo podobna tisti v Grčiji, ki si je v letih pred prevzemom evra leta 2001 pomagala z raznimi finančnimi posli z vodilnimi investicijskimi bankami. Ta škandal je postal javen ravno ob izbruhu grške krize in je močno pretresel mednarodno javnost.

Ob tem naj bi ključni evropski voditelji za te italijanske posle vedeli, a niso hoteli ogroziti uvedbe evra, piše FT.

Zdaj pa naj bi tretja gospodarska sila območja evra morala plačati zapitek. Po poročanju obeh časnikov je lani Italija z bankami sklenila prestrukturiranje večine teh pogodb. Dogovorila naj bi se za podaljšanje rokov za odplačevanje obveznosti, a ob tem morala pristati na slabše odplačilne pogoje.

To naj bi za javne finance ravno v času, ko želijo v Rimu malo popustiti varčevalne vajeti, ustvarilo dodatne stroške, ki po ocenah FT znašajo okoli osem milijard evrov. Skupaj naj bi namreč te pogodbe znašale skoraj 32 milijard evrov. Kot rečeno, v Rimu zagotavljajo, da nevarnosti ni.

Tudi v Evropski komisiji pravijo, da ne gre za velike vsote in da to njihovih ocen ne spreminja. Evropska komisija je nedavno za Italijo predlagala zaključek postopka zaradi presežnega primanjkljaja.

Celotna zgodba pa pod drobnogled spet postavlja nekdanje delo sedanjega predsednika Evropske centralne banke Maria Draghija. Ta je bil takrat direktor italijanske zakladnice. Draghi je bil pred časom na udaru že tudi zaradi spornih poslov italijanske banke Monte dei Paschi.