Za kraj najinega pogovora je predlagala prekrasni Čebelarski dom na Brdu pri Lukovici, ki je sicer v sosednji občini, vendar le nekaj kilometrov stran od njenega doma. V tem pisanem zavetju, ki kljub počitnicam ne sameva, so jo obiskovalci takoj prepoznali, ustavljali in z njo prijazno poklepetali. Z veseljem si je vzela čas za vsakega. Potem pa je beseda nanesla na to, da imajo v tem čebelarskem raju tudi poroke. Ljudmila se je hitro spomnila, kako uživa tudi v funkciji pooblaščenke za sklepanje porok.
Nepozabno poročno slavje
»Ta moja funkcija ima že dolgo brado, še iz mojih županskih časov izpred četrt stoletja. Občina Moravče je skupaj z lastnikom Petrom Pirnatom krasno obnovila poročno dvorano v bližnjem gradu Tuštanj. Prvi par, ki se je tam poročil, je želel, da ga poroči domača županja. Tako sem sprejela še to pomembno in častno nalogo ter v tem tudi uživala. Mladoporočencem z veseljem povem veliko lepih stvari, koliko se jih držijo, je odvisno od njih. Ob teh priložnostih se vedno spomnim tudi svoje poroke pred 38 leti. Z možem Romanom sva se spoznala med študijem v Ljubljani, bila najprej prijatelja, nato pa sva se poročila. Imela sem veliko kmečko poroko in ohcet pri nas doma. Spominjam se, kolikokrat smo očeta prosili, naj da tisti dve veliki sobi prezidati na pol, da bi otroci imeli vsak svojo sobo, pa ni želel. Govoril je, ko se boste poročili, bomo lahko kar doma naredili ohcet. In bilo je res nepozabno. Pri nas na Zgornji Velki v Slovenskih goricah je bila takrat navada, da so šli svatje, če le ni bilo predaleč, peš od doma do cerkve Marije Snežne. Svatje z muzikanti se ustavijo povsod, kjer sosedje, po navadi otroci, postavijo na cesto stol s pijačo, včasih je priloženo še lepo sporočilo, v katerem mladoporočencema zaželijo srečo v zakonu. Namesto petnajst minut smo do cerkve hodili več kot eno uro, saj smo se ustavili pri štirinajstih 'šrangah', kot jim pravijo po domače. Tudi sama ohcet je bila nepozabna – v eni sobi je bilo sorodstvo, v drugi prijatelji, v sredini je bila veža, kjer smo plesali,« pripoveduje Ljudmila o tem dogodku in možu, s katerim imata tri otroke.
Jokala pa nisem
»Srečo imam, da se je mož že prej ukvarjal z lokalno politiko. Bil je svetnik in nekaj časa tudi podžupan. Ko sem po naključju oziroma prigovarjanju prijateljev iz občinskega odbora NSi tudi sama pristala v njej, mi je lahko dal marsikateri nasvet. Na začetku, ko sem postala županja Moravč in imela v občinskem svetu tri poražene protikandidate z volitev in celo manjšino v občinskem svetu, mi je veliko pomagal. Največ pa sem se naučila od nasprotnikov, ki so skušali narediti vse, da na rednih volitvah čez leto dni ne bi znova kandidirala. Še preden sem bila kandidatka, so me diskreditirali in poniževali. Bila sem priseljenka, 'samo' učiteljica, motila jih je moja dejavnost v ljubiteljskem gledališču …. Najbolj so me takrat v občini poznali po kulturnem udejstvovanju, saj sem bila predsednica in soustanoviteljica kulturnega društva Limbar, vodja dramske skupine, za katero sem pisala tudi igre in jih režirala.
Dvignjena glava
Vendar se nisem dala. Kolikokrat so me poskušali odpisati, kaj vse so govorili in pisali o meni, tudi to, da se mož skriva za mojim krilom, da sem diktatorka, vendar sem vedno ohranila dvignjeno glavo, poštenost in pripravljenost na delo. Nikoli nisem zaradi zlonamernosti drugih jokala. Včasih je bilo težko doživljati take stvari, vendar se v najtežjih trenutkih v meni zbudi moje levje srce in vztrajno premagujem ovire ter grem naprej. Izkazalo se je, da lahko človek s poštenim delom veliko dobrega naredi za svoj kraj in za ljudi ter da nisem počela nič narobe,« je pripovedovala brez grenkobe. Seveda pa ji ni bilo vseeno za otroke. Ko je postala županja, je imela najmlajša deset let, sin dve leti več, najstarejša hči pa je bila takrat stara štirinajst let.
Vzgoja skozi delo
»Doma smo se veliko pogovarjali o moji novi funkciji in politiki. Otrokom sva vedno pošteno povedala, kaj se dogaja. Res pa je, da za otroke ni nikoli prijetno, če so starši izpostavljeni v javnosti. Pozneje, ko sem bila že v Bruslju, je bil objavljen intervju z mano ravno tako v Jani, v njem sem po pravici povedala, da grem kdaj tudi v hlev in pomolzem krave. In prav to je bilo izpostavljeno v naslovu. Mlajša hči me je v solzah klicala, kaj govorim in ji delam sramoto, saj jo sošolci sedaj zafrkavajo. Hitro sva razčistili, da pošteno delo ni sramota. Seveda se je s tem strinjala, samo sošolci tega ne razumejo, je potožila. Takih trenutkov je bilo še kar nekaj.« V obdobju opravljanja funkcije evropske poslanke je bila tako zaposlena, da ji je čas mineval z vrtoglavo hitrostjo. Delo je potekalo v Bruslju, Strasbourgu, pisarno je imela tudi v Ljubljani in še doma. »Nenehno me je bilo strah, da bom kje kaj pozabila. V prvem evropskem mandatu (od 2004 do 2009) mi je bilo veliko težje iti od doma in pustiti doma tri najstnike. Na srečo smo takrat živeli v skupnem gospodinjstvu s sedaj že pokojno taščo, ki je vedno z veseljem priskočila na pomoč. Kosilo je bilo vedno skuhano in otroci niso bili nikoli sami doma. Odgovornost za njihove šolske obveznosti je prevzel mož. Izkazalo se je za prav dobro, saj je strožji od mene. Otroci so bili takrat najstniki, klicali so me v Bruselj in poskušali od mene izvabiti dovoljenje za najrazličnejše ugodnosti. Pa sem jih vedno preusmerila na očeta, naj se kar z njim dogovorijo … Glede vzgoje sva bila precej enotna. Oba izhajava iz okolja, kjer s(m)o otroci od malega pomagali staršem pri vsakdanjih opravilih, zato sva jih v tem duhu vzgajala tudi midva. Tako so dobili delovne navade, ki jim pridejo v življenju še kako prav. Podobno zdaj najini otroci vzgajajo svoje, in tudi ko pridejo vnuki k nam na počitnice, gredo z mano ali možem pomagat na njivo ali vrt, pospravljat dvorišče, postavljat ograjo, pobirat kamne, ki 'zrastejo' na njivi … Seveda potem sledi nagrada za dobro opravljeno delo,« je razložila Ljudmila, ki ne podpira sodobne permisivne vzgoje, saj se ji zdi, da se z delom človek oblikuje tako osebnostno kot značajsko in skozi trud postaja odpornejši proti vsem izzivom, ki jih prinaša življenje.
Moški zavozijo, ženske rešujemo
»Evropski parlament ima letni koledar, predvideni so sestanki v Bruslju, plenarna zasedanja v Strasbourgu. Od ponedeljka do četrtka sem bila v tujini, potem pa sem imela kopico obveznosti še v Sloveniji. Pa delo za stranko, še posebej ko smo izpadli iz parlamenta in nihče ni verjel, da nam bo spet uspelo priti nazaj. In kdo rešuje stvari, ko jih zavozijo moški? Elegantno se umaknejo in reševanje prepustijo ženskam! Leta 2011 nam je pod mojim vodstvom uspela vrnitev v državni zbor, kar je bilo neverjetno. Prva stranka, ki ji je to uspelo, na kar sem upravičeno ponosna,« je povedala političarka, za katero so bile urice doma, na kmetiji, vedno zelo prijetne. »Ne sramujem se kmečkega dela, z veseljem ga opravljam, če le imam čas. Zdaj ne molzem več, to opravita s strojem sin in mož. Z veseljem pa grem na travnik, njivo ali vrt,« je poudarila. In v vsem tem kolobarjenju je prišla do naslednje življenjske postaje – skorajšnje upokojitve.
Malo odloga in oddiha
»Zdaj sem si rekla, da imam še šest mesecev časa za premislek, morda pa pride kakšna sanjska ponudba. Pogoji za upokojitev so izpolnjeni, nisem več odvisna od politike ali da bi morala v službo. Na svetu je še veliko stvari, ki bi jih rada naredila in doživela. Ne manjka mi ne idej ne motivacije. Ker sem že zaradi svoje funkcije veliko potovala, si v tem času nisem želela kakšnih posebnih potovanj. Želela sem si na Japonsko in mi je to nepričakovano uspelo v sklopu delegacije EP oziroma odbora za transport in turizem. Enako je bilo z željo po obisku Svete dežele. V Izrael sem šla z delegacijo, le še romanja v Sveto deželo mi ni uspelo uresničiti – in glede na situacijo na Bližnjem vzhodu niti ne kaže, da mi kmalu bo. Bi pa z veseljem šla na Islandijo. Nimam veliko želja, bomo videli, kaj bo prinesel čas. Z možem si bova vzela nekaj prostih dni za oddih. Najraje greva kam na Jadran.«
Inventura in temeljito čiščenje
»V naslednjih mesecih se bom lotila tudi temeljitega pospravljanja doma, saj sem prej le odlagala stvari. Nekaj bom naredila tudi s svojimi oblačili, ki se jih je v teh letih nabralo kar nekaj. Za ženske v politiki, pa tudi sicer, je videz še dodatna obremenitev. Pri moških se redko kdo spotakne ob njihove hlače, suknjič, srajco, kravato, do žensk pa so vsi bolj zahtevni in kritični. Opazka glede videza in oblačil te prizadene, po drugi strani pa je to tudi možnost za premislek, da skušaš kaj popraviti in izboljšati. Koliko so se ukvarjali z videzom Angele Merkel, ona pa je v tistih njenih raznobarvnih jaknah in standardnih črnih hlačah reševala svetovne probleme!« je razmišljala Ljudmila, ki se, kadar vidi kakšno lepo obleko, nakupu težko odpove.
»Vedno sem kupovala kakovostnejše stvari, saj sem velikokrat morala na službeni poti vzeti obleko iz kovčka in iti na sestanek. Nimam časa hoditi v čistilnico, morale so zdržati pranje v pralnem stroju. In ker sem kupovala dobre materiale, imam še nekaj zelo lepih oblek iz prvega mandata. Zadnje čase sem se pri nakupih zelo zadrževala, saj imam doma polne omare oblačil. Na srečo imam kar nekaj prijateljic, ki rade vzamejo, kar mi je premajhno. Ko bom delala čistko, bom najprej povabila hčerki, naj izbereta, če kaj želita, nato pa dala obleke naprej,« je povedala. Še naprej si želi pisati. Napisala je kar nekaj uspešnih iger, z veseljem piše zgodbe za otroke, želi pa si popisati še svojo politično pot. »To bo za vnuke, za zgodovino, pa tudi zato, da dam te spomine, grenke in sladke, iz sebe. Potem pa bom še videla, kako bo,« je veselo sklenila pogovor.
Take poti ni mogoče načrtovati!
»Če bi pred prvo kandidaturo za politično funkcijo vedela, kaj me čaka, se ne bi upala podati na to pot! Tako pa svoje politične poti nisem ne načrtovala niti si je nisem posebej želela. Preprosto sem padla v to dogajanje. Moja pot je bila intenzivna, veliko se je bilo treba učiti, žrtvovati svoj čas, družina je morala nositi kar precej bremen, še posebej mož. Vedno pa so mi dajali moč ljudje, ki so mi izkazovali svojo naklonjenost in mi zaupali. Šla sem korak za korakom in danes mi ni žal. Ni bilo preprosto, treba je bilo vložiti veliko dela, truda, živcev, včasih tudi jeze … Da ne govorim o različnih upravičenih in neupravičenih kritikah, ko te zabolijo laži in podtikanja. Najhujši so noži iz lastnih vrst. Počasi se priučiš, navadiš, vzameš v zakup in upaš, da boš odnesel čim bolj celo kožo in ostal pri zdravju. To mi je do neke mere uspelo. Politika me ni čisto uničila in pokvarila. Ni mi žal, da sem se podala na to pot.«
