V nedavnem tednu Rdečega križa je potekalo državno preverjanje znanja iz prve pomoči. Kako bi ocenili znanje in predanost novih generacij načelom RK?
V času državnih preverjanj prve pomoči učencev, dijakov in študentov smo imeli priložnost, da se docela prepričamo o zelo visoki ravni znanja prve pomoči med mladimi. Na petih skrbno pripravljenih delovnih mestih so ocenjevalci ugotavljali izjemno visoko kakovostno oskrbo poškodovanih in nenadoma obolelih. Kot sta ugotavljali strokovni vodji preverjanj, smo v varnih rokah, če se nam karkoli pripeti. Učenci so prikazali tudi visoko stopnjo poznavanja poslanstva in temeljnih načel Rdečega križa. Navedeno nas navdaja z optimizmom, da bodo mlajše generacije z inovativnimi idejami nadaljevale naše poslanstvo.
Pa udeležba? Koliko je realno zanimanja za širitev znanja prve pomoči?
Zgolj državnih preverjanj se je udeležilo skupaj 34 ekip, to je 217 mladih. V primerjavi s preteklim letom se je število povišalo za desetino, v primerjavi s preteklim desetletjem pa za kar 45 odstotkov.
Kako daleč je vaše prizadevanje vpeljave poučevanja prve pomoči v osnovne šole?
Rdeči križ Slovenije je prepoznan kot pomemben partner javnim oblastem. Zavodu RS za šolstvo smo v začetku leta 2024 posredovali predlog treh strokovnjakinj za imenovanje v delovno skupino za prenovo učnega kurikula za osnovne šole. Trenutno čakamo povratne informacije o potrditvi navedenih in prejemu datuma o njihovi aktivni vključitvi v delo ter s tem implementaciji vsebin prve pomoči v učni kurikul. V roku treh let bodo učenci zadnje triade postopoma imeli ure prve pomoči kot obvezno dodatno vsebino.
Soočamo se z obdobjem rastočega individualizma, po drugi strani pa prav Rdeči križ Slovenije beleži visoke številke prostovoljnega dela in humanitarne pomoči. Kako to komentirate?
Odgovor vsekakor ni enostaven, razloge pa lahko iščemo marsikje. Nas seveda veseli, da je tako, obenem pa z zaskrbljenostjo gledamo naprej. Če namreč pogledamo zadnjih nekaj let, nas je vsako leto nekaj zaznamovalo. Bilo je obdobje covida-19, ko smo bili izolirani, odsvetovan nam je bil celo osebni stik – in posledica bi lahko bila popolna razgradnja družbe. A smo ljudje ugotovili, da potrebujemo drug drugega. Opravka imamo z dvema velikima konfliktoma, ne moremo mimo uničujočih požarov na Krasu, potresa v Turčiji in Siriji ter lani poleti še ujm pri nas. Na nek način je žalostno, da ljudje stopimo skupaj samo takrat, ko se zgodi kaj slabega, a smo lahko veseli, da znamo vsaj takrat. Pri Rdečem križu si seveda želimo, da bi si pomagali in si stali ob strani vedno – in bili obenem pripravljeni. Tudi zato je naš letošnji slogan Ohranjamo humanost živo, saj vidimo, da nekateri pozabljajo, kaj pomeni biti človek in sočlovek – pomagati drugemu tudi takrat, ko težava morda ni najbolj očitna in vidna.
Slovenci vsakič znova pokažemo, da smo solidarni, in ob nenadnem dogodku pozabimo na vse zamere in morebitna nesoglasja ter pomagamo. Seveda pomagamo prej, če pride do nekega dogodka v našem krogu – naj bo to družinski krog, lokalna zgodba ali dogodek večjih razsežnosti. Ne nazadnje smo vsi ena velika družina in prav je, da si znotraj družine pomagamo.
Kdo so slovenski prostovoljci? V preteklem letu je bilo aktivnih več kot 10.500 prostovoljcev. Imate vseeno težave pri pridobivanju prostovoljcev? Med katerimi demografskimi skupinami, družbenimi? A obstajajo očitne razlike?
Pri Rdečem križu Slovenije imamo aktivnih nekaj več kot deset tisoč prostovoljcev – na eni strani so to upokojenci, ki imajo več časa, na drugi strani so to mladi. Ko ste prej omenili državna preverjanja znanja prve pomoči – vsi ti mladi so pravzaprav prostovoljci. Naši prostovoljci, najbrž pa so nekateri še prostovoljni gasilci, mogoče taborniki, urejajo okolico ali pa zgolj pomagajo – sošolcem, staršem, sosedom … Vse to je prostovoljstvo, pa na to kar pozabimo. Tudi to je del humanosti, na katerega opozarjamo. Seveda si želimo, da bi imeli več prostovoljcev med delovno aktivnimi, a obenem razumemo, da je ob službi in otrocih težko najti čas in energijo še za prostovoljsko udejstvovanje. Res smo veseli, ko vidimo, koliko mladih želi sodelovati in pomagati – to smo videli med lanskimi poplavami in tudi tokrat v Slovenskih Konjicah; naša želja pa je predvsem, da bi to energijo, ta prostovoljski zagon prenesli v študentska leta in nato še v delovno aktivna leta. Moramo se zavedati, da se tudi prostovoljstvo prenaša iz generacije v generacijo. Prostovoljstvu seveda posvečamo veliko pozornosti, organiziramo tabore za mlade (YABC ipd.), začeli smo tudi program Vzgoja za humanost, kjer mentorjem krožkov Rdečega križa predstavljamo nove prakse, da bodo mlade na sodoben način ozaveščali o pomenu Rdečega križa.
Kot omenjeno, je v človeški naravi, da pomagamo šele takrat, ko se nekaj zgodi. V obdobju po lanskih poplavah smo se mogoče prvič zelo očitno srečali s tako očitnimi potrebami po prvi psihološki pomoči – ljudje so bili resnično v hudih duševnih stiskah. Nekateri so izgubili dom, v katerem so bili celo življenje, spet drugi so v dom, ki ga je vzela ujma, vložili vse svoje prihranke in ostali brez. Otroci in starejši so našim, za nudenje prve psihološke pomoči usposobljenim bolničarjem reševalcem pozneje zaupali, da jih je strah vsakega dežja, nevihte, da se ponoči prebujajo, saj slišijo deročo vodo ali plazenje zemlje in skal. Povedati želim, da lahko veliko storimo, če človeku namenimo prijazno, toplo besedo in svoj čas, mu prisluhnemo … Mislim, da je pokojni igralec Robin Williams izjavil: »Vsaka oseba, ki jo srečamo, bije bitke, o katerih ne vemo ničesar. Bodimo prijazni, vedno.« Torej, bodimo ljudje, vedno.
Letošnji slogan tedna Rdečega križa Ohranjamo humanost živo neposredno potrka na človeške vrednote, na empatijo, osnovo človečnosti. Kaj je torej humanost?
Dovolite, da se navežem kar na poslanico – po SSKJ je humanost »lastnost človeka, ki kaže v odnosu do okolja pozitivne moralne lastnosti«. Mi dodajamo, da je humanost tudi podpiranje človeškega dostojanstva, lajšanje trpljenja in nudenje pomoči ljudem v težkih razmerah, zlasti na oddaljenih in težko dostopnih območjih.
Kakšne vrste pomoč Slovenci najraje ponudimo?
Pri Rdečem križu Slovenije želimo, da bi ljudje razumeli, kako pomembno je nuditi vrsto pomoči, ki jo oseba potrebuje. Ko se nekomu ali nekje nekaj zgodi, gredo ljudje žal najprej praznit garderobne omare in kleti ter v naša skladišča in skladišča drugih humanitarnih organizacij prinesejo vse, česar ne potrebujejo. In pogosto tega ne potrebujejo niti ljudje, prizadeti v različnih nesrečah. Rdeči križ Slovenije je del odlično delujočega sistema sil zaščite in reševanja, kjer v primeru nesreč glavno vlogo praviloma prevzame Civilna zaščita in kjer se deležniki dogovorimo, kakšna vrsta in oblika pomoči je potrebna. Ali je to voda, mogoče nepokvarljivi prehranski izdelki, higienske potrebščine – ali so to šotori, spalne vreče ali oblačila? Najlažje je pomagati z denarjem oziroma finančnimi nakazili. Pri Rdečem križu Slovenije smo glede porabe vseh sredstev – materialnih in finančnih – odgovorni in jih razdeljujemo namensko, transparentno in čim hitreje.
Realno se delež tistih, ki potrebujejo našo pomoč, vsako leto dvigne za približno pet odstotkov. To so upokojenci, sploh tisti, ki so sami, potem starši samohranilci in skupina, na katero opozarjamo zadnja leta, »revni zaposleni«, torej ljudje, ki so redno zaposleni, a s svojo plačo ne zmorejo poravnati vseh obveznosti. Pri tem vse bolj izstopajo tisti, ki so podnajemniki, saj so šle najemnine v nekaterih mestih dobesedno v nebo. Žalostno je, da imamo po podatkih najnižjo stopnjo brezposelnosti v zgodovini države, a imamo toliko upravičencev do pomoči. Pri RKS vsako leto pomagamo 121 tisoč ljudem – in če pomislimo, da so na eni strani tako ljudje, ki imajo za seboj tudi 45 let delovne dobe in njihove pokojnine ne zadoščajo za dostojno življenje, na drugi pa mladi ljudje, ki s plačo ne pridejo skozi mesec ... V bližnji prihodnosti nas čakajo težave – nataliteta pada in tako bo najbrž še lep čas, oziroma dokler se omenjene socialne razlike ne bodo zmanjšale.
Kakšna je vloga Rdečega križa v državi?
Izredno pomembna. Smo najstarejša humanitarna organizacija na svetu in v Sloveniji, kjer smo prisotni že 158 let. Obenem smo edina humanitarna organizacija, katere delovanje je urejeno z zakonom – Zakonom o Rdečem križu. Kot omenjeno, smo tudi prvi pomočnik javnim oblastem, na kar pa se pogosto pozabi. Veliko stvari smo omenili – od pomoči ranljivim skupinam, odziva v primeru nesreč, prve pomoči in vseh oblik usposabljanj, prve psihološke pomoči. Nismo pa še omenili izredno pomembnega področja krvodajalstva, združevanja družin in zelo širokega ter vse bolj aktualnega področja migracij, krepitve zdravja, naše založniške dejavnosti, socialnih in zdravstvenih letovanj, ki jih omogočamo v Zdravilišču RKS Debeli rtič, RKS - OZ Maribor pa v Punatu na otoku Krk. Ne smemo pozabiti niti na področje mednarodnega humanitarnega prava – in res sem vesela, da je lansko leto podpredsednica RKS postala prof. dr. Vasilka Sancin, ena največjih slovenskih strokovnjakinj na področju mednarodnega in humanitarnega prava, ki je med drugim članica svetovalna odbora Sveta ZN za človekove pravice.
Kako ohranjati zaupanje ljudi, da so pripravljeni pomagati? Ali si je v svojih 158 letih delovanja Rdeči križ Slovenije to zaupanje neizpodbitno že pridobil?
Zaupanje najlažje ohranimo tako, da ga ne zlorabimo. Vsi vemo, da se je Rdeči križ Slovenije v svoji zgodovini – kot najbrž vse druge organizacije – soočil z nekaterimi napakami, aferami, praviloma posameznikov, ki so se želeli okoristiti na naš račun in na račun zaupanja ljudi. Imamo številne odbore in komisije, ki skrbijo za to, da je naše delo v prvi vrsti transparentno in da se sredstva porabljajo namensko. Zaupanje imamo, tako prebivalstva kot številnih poslovnih subjektov, naših donatorjev, vsekakor si želimo več zaupanja in prepoznavnosti slovenskih medijev, kot omenjeno pa – zaupanje je treba ohranjati. In lahko vam zagotovim, da smo tudi pri tem zelo dosledni, saj vedno in redno poročamo ter izročamo dokaze o namenski porabi donacij.
Kakšne sistemske spremembe po vašem mnenju potrebujemo na področju socialne varnosti, da bi ljudje v Sloveniji bolje živeli?
Enostaven odgovor bi bil: celovite. Bojim pa se, da nimava dovolj časa in prostora, da bi to zares široko temo ustrezno nagovorili.
Bi nam zaupali tudi, kako vi osebno občutite človečnost na svojem položaju?
V vlogi predsednice RKS sem slabo leto, in to je prostovoljska, a odgovorna funkcija. Prej sem bila 12 let vodja Zdravilišča RKS Debeli rtič, kjer sem se vsakodnevno srečevala predvsem z najmlajšimi. In če kdo, so prav otroci tisti, ki mi vračajo upanje v človečnost. Njihova pristnost, iskrenost, bom rekla kar nepokvarjenost, čistost. In kot mi je na neki način hudo, sem po drugi strani vesela in ponosna, da pri Rdečem križu Slovenije vsako leto omogočimo brezplačno letovanje več kot 1700 otrokom iz socialno šibkejših okolij, ki morja najbrž ne bi videli niti od daleč. Kar težko vam opišem občutek ponosa, ko sem v Slovenskih Konjicah opazovala mlade, kako suvereno so se premikali med delovišči in kako povezano se počutiš, ker veš, da te druži prvinska želja pomagati. Lepo je biti del Rdečega križa, del naše velike družine, in ponosna sem, da lahko tudi sama prispevam k temu.
Pred nami so torej počitnice. Kakšne so trenutne potrebe in možnosti oziroma koliko otrokom (in starejšim) boste letos omogočili letovanje?
Tukaj se moram najprej zahvaliti nekaterim donatorjem, ki nam vsako leto pomagajo – družbi Engrotuš, s katero že več kot 20 let sodelujemo pri družbeno odgovornem projektu Pričarajmo nasmeh, fundaciji FIHO in Fundaciji Radia 1 ter njihovi akciji Deželak Junak, tu pa so potem še drugi, manjši, a ravno tako pomembni donatorji, ki skrbijo, da je naše zdravilišče resničen biser in da tam vsako leto lahko brezplačno letuje več kot 1700 otrok in 300 socialno ogroženih starejših. Predvsem pri slednjih bi si želeli, da bi bila številka višja, saj so tudi stiske vse večje in ostajajo kar skrite, pri RKS pa si želimo pomagati vsem ranljivim skupinam.
