Zakaj so za vas oziroma Novo Slovenijo volitve v Evropski parlament tako pomembne?
Ker se je Evropa znašla na prelomnici, podobni tisti po padcu berlinskega zidu. Začelo se je, naj se omejim na zadnja leta, s kovidno krizo, nadaljuje se z vojno v Evropi, tu je veliko merjenje moči med ZDA in Kitajsko ter Evropo nekje vmes. Medtem je Evropa zaradi politične korektnosti izgubila del identitete. Res velike stvari se bodo v prihodnjih letih še dogajale na stari celini, zato volitev v Evropski parlament ne gre (več) jemati z levo roko. Kandidatom za Evropski parlament morajo biti blizu teme in izzivi, ki so pred Evropo. NSI je proevropska stranka, ki EU želi ohraniti, vendar odločno popraviti napake, kjer je niji spodletelo.
Evropske volitve so za vas tako pomembne, da ste se postavili za nosilca liste?
Listo je izvolil izvršilni odbor NSI. Zadnjo besedo imajo vedno volivci s preferenčnimi glasovi.
Prvi so lahko zadnji in zadnji so lahko prvi?
Kdo je kje na listi, je rezultat več pogovorov in mnenjskih meritev. Vsi kandidati in kandidatke se strinjajo s končno razvrstitvijo.
Vrstni red vaše liste torej odraža tudi hierarhijo v stranki? Na primer predsednik stranke ne more kandidirati z drugega položaja.
Lista predvsem odraža odgovornost, ki jo ima vsak posameznik na njej. Moji kolegi in kolegice v stranki so pričakovali, da v najtežjem trenutkih za stranko v lanskem letu prevzamem odgovornost ...
Oprostite, kaj tako hudega se vam je dogajalo?
Stranka se je lani znašla pod številnimi pritiski. Ko smo glasno začeli govoriti o prenovi slovenske desnice in ko smo se ostro lotili Golobove vlade, se je z obeh strani usulo po nas. Fabricirale so se afere, od katerih, kot ste gotovo opazili, kasneje ni bilo nič. Z afero DARS, denimo, so skušali povsem po krivem namočiti NSI. V tako zahtevnih okoliščinah, tudi velikega medijskega pritiska na stranko, je logično pričakovanje njenega članstvo, da predsednik prevzame odgovornost. Ne morem se skriti za nikogar, delo moram opraviti sam.
Ustanovitelj krščanskih demokratov Lojze Peterle se je vašemu vabilu odrekel?
Tako se je odločil. Želel sem, da bi na evropski listi sodelovali vsi, ki so v NSI delali pri evropskih temah. Vsi, ki imajo znanje in energijo, da se soočijo z evropskimi izzivi. Razen Lojzeta so se mojemu vabilu vsi odzvali.
Dejal je prednost sodelovanju s SLS, kajne?
Želel je skupno listo z SLS. Želje so eno, politična realnost pa drugo. Tudi sam sem želel oblikovati široko volilno koalicijo za evropske volitve treh različnih entitet, pa se zamisel žal ni uresničila. Sem pa zadovoljen, da nam je v NSI kljub vsemu uspelo oblikovati močno in energično listo. Glede na izzive, ki so pred Evropo – izpostavil bi predvsem varnostne, gospodarske in demografske – smo na listo uvrstili ljudi, ki imajo znanje, da ponudijo prave odgovore.
V tvegano igro ste se kot predsednik stranke spustili, ugotavljajo komentatorji. Jeseni se bo o tem, kako ste se držali na volitvah, lahko izrekel volilni kongres. Kakšen pomislek v stranki je zato že moral biti?
Razprava je bila široka, včasih tudi kritična, kar je prav. A kot rečeno, v danih okoliščinah je bila znotraj stranke večinska ocena, da mora predsednik stranke prevzeti odgovornost in voditi evropsko listo.
Nekdanja predsednica stranke Ljudmila Novak je leta 2018 kandidirala na predsedniških volitvah, kar jo je nazadnje stalo voditeljski položaj. Kandidirala je, potem ko drugi niso hoteli.
Pa vendarle – na lastno željo. Tako kot je ona prevzela odgovornost za predsedniške volitve, jo prevzemem jaz za evropske. Postavite se v mojo kožo: če ne bi kandidiral, bi nastal vtis, da se kot predsednik izogibam preverjanju zaupanja volivcev. Tukaj sem, da preverim, ali sam in moje ekipa še uživa podporo. Drug razlog za mojo kandidaturo so izzivi, pred katerimi je Evropa. Rad bi bil zraven, ko se bo o njih odločalo. Na področju varnosti se nam obeta obrambni evropski komisar, nove evropske institucije, morda bomo dobili evropsko poveljstvo sil za hitro posredovanje. Tako bo EU lahko politične odločitve tudi zavarovala in uresničila.
Svojo odločitev ste sprejeli najbrž po premisleku in temeljitem pogovoru z družino? Kot evropski poslanec boste še več zdoma.
Daleč najbolj intenzivna politična izkušnja je biti minister. Takrat te res podnevi skorajda ni doma. Glede na urnike evropskih poslancev se ne bojim, da me bo družina imela v svoji sredini kaj dosti manj kot v tem mandatu. V družini smo se o tem seveda pogovorili; ko je žena rekla »ja«, sem soglasje podal tudi jaz.
Ste se za povrh nekoliko zasitili notranje politike? Večkrat sem vas že slišal izraziti nejevoljo s statusom opozicijskega poslanca. Je tudi to razlog za evropsko kandidaturo?
Statične vloge mi ne ustrezajo. Enkratna je bila ministrska izkušnja, z velikim zadoščenjem lahko spremljaš, kako se udejanjajo tvoje in skupne zamisli. In prav to je jedro politike. V opoziciji gledamo vladajočim pod prste, opozarjamo, koga interpeliramo, kaj več pa že težko. Zagotovo, veselim se dela v Evropskem parlamentu, nenazadnje tudi zato, tako kažejo napovedi, ker bo naša politična družina tudi v novem sklicu največja; verjamem, da bomo lahko ključno vplivali na smer, po kateri bo šla EU v novem mandatu. Vsaj na področju zelenega prehoda in migracij je zašla, tu bo potrebno kurz korigirati.
»Populisti, ki so velikokrat tudi nacionalni egoisti, ne smejo prevladati v prihodnji sestavi Evropskega parlamenta. To bi lahko pripeljalo do razpada EU in velike krize v Evropi,« je na zadnjem kongresu vaše stranke v začetku leta dejala Ljudmila Novak. Kako vi razlagate obrat k desnemu, pa tudi levemu populizmu?
Populiste najlažje prepoznamo po hitrih rešitvah. Na videz hitre rešitve v praksi največkrat ne funkcionirajo. EU je zaradi politične korektnosti največjih političnih skupin dajala povsem napačna sporočila. Zeleni prehod je bila fraza, o kateri ni smelo biti nikakršnih pomislekov, sicer si takoj veljal za nazadnjaka. Ko pogledaš podrobnosti, ugotoviš, da države EU prispevajo sedem odstotkov k izpustom ogljikovega dioksida. Tudi če emisije spravimo na nič in do konca zavijemo vrat evropski industriji, s tem ne rešimo našega ljubega planeta. Na drugi strani Kitajska in Indija vsak mesec zgradita dvoje takšnih termoelektrarn, kot jo imamo v Šoštanju. V Afriki podobno, tudi v Južni Ameriki.
Del aktivističnega pristopa je tudi prepoved prodaje avtomobilov z notranjim izgorevanjem. Ko so se zaostrovali še pogoji kmetovanja, je moralo na neki točki počiti. Navadni ljudje so spoznali, da tako zastavljen zeleni prehod pod podpredsednikom Evropske komisije Fransom Timmermansom pravzaprav pomeni skok v zeleni prepad. Tako dragega in hitrega zelenega prehoda si evropski državljani ne morejo privoščiti. Vse to pa je enkratni humus za vse populiste. Vesel sem, da se v naši politični družini Evropski ljudski stranki obrača kurz k bolj razumnemu zelenemu prehodu, ko je v ospredju predvsem tehnološki razvoj in ne toliko prepovedi.
Mislite na prepoved kurjenja z drvmi?
Tako je. Neprimerno bolj od prepovedi je smiselno, da država subvencionira zamenjavo starih peči z novimi, čistejšimi, z boljšim izkoristkom izgorevanja. Razumen zeleni prehod omogoči ljudem preživetje in čistejše okolje.
Dovolite, da se zadržim še pri ilegalnih migracijah. Še zlasti v državah, kjer je bila na oblasti levica, ni manjkalo politične korektnosti, a poglejte, kaj se dogaja na Švedskem, v Parizu ali Berlinu. Po mestih razgrajajo migrantske tolpe, v Stockholmu je morala posredovati vojska, da je zagotovila minimalni standard varnosti. Stavilo se je na politiko odprtih vrat, ljudje v Afriki in n a Bližnjem vzhodu pa so to razumeli kot povabilo, da je z malo ali nič dela mogoče v Evropi fino živeti. Povsem napačno sporočilo. V Avstraliji je tistim, ki bi radi živeli pri njih, jasno povedano, da ni mogoč ilegalen vstop. Kdor to poskuša, se znajde v posebnih sprejemnih centrih izven Avstralije, kjer ga hitro repatririrajo. Ekscesi in bremena, ki nam jih nalagajo tisti, ki niso prišli k nam pomagat razvijati državo in družbo, so zbudili veliko slabe volje in jeze. Še en prikladen humus za populiste in politične skrajneže, ki jim sicer ni dosti mar za Evropo.
Kot evropski poslanec si bom prizadeval, da se popravi tudi ta smer evropske politike. V manifestu, ki smo ga sprejeli v Evropski ljudski stranki, so predvideni trije koraki. Frontex bi okrepili z 10.000 na 30.000 uradnikov, v tretjih varnih državah bi vzpostavili posebne centre, kjer bi se na civiliziran način preverjala primernost za dodelitev statusa azila ...
Mislite na tak sprejemni center, kot bo odprt v Albaniji?
Omenja se tudi Egipt. Več držav v naši soseščini. V njih bi se ugotavljalo, ali je neki posameznik primeren za dodelitev azila. Če ustreza, se usedeš na letalo in legalno prideš v Evropo. Tretje, kar glede ilegalnih migracij predvideva manifest ljudske stranke, je nujna sprememba azilnega postopka. Navadni državljani meje prestopajo tako, da pokažemo potni list oziroma osebno izkaznico, migranti pa je prečkajo s čudežno besedo – zaprosijo za azil. Začno teči postopki, medtem te ne morejo pridržati, kar pomeni, da se brez osebnih dokumentov javljaš policijam posameznih držav in lepo napreduješ v ciljne države. Zaradi takšne zlorabe azilnih postopkov je treba v tem času gibanje omejiti. In še: ko v eni varni državi zaprosiš za azil, te to onemogoči, da bi zaprosil še v drugih.
Zakaj azil že zdaj ni tako urejen, kot predvideva Evropska ljudska stranka? Zaradi človekovih pravic?
Ne zaradi človekovih pravic, ampak zaradi sedanjih azilnih postopkov, ki so posledica koalicije s socialisti in liberalci.
So ta koalicija in sprejeti kompromisi razlog za vaš dvom o vnovični kandidaturi Ursule von den Leyen za predsednico Evropske komisije?
Drži. Kar temeljito smo se o tem pogovorili. Ursuli von den Leyen je spodletelo na področju migracij in zelenega prehoda; preveč se je nagnila na stran socialistov. Priznati ji je seveda treba tudi uspehe. Naj omenim ukrepe, t. i. helikopterski denar, s katerimi je po gospodarskem upadu zaradi koronavirusne epidemije Unijo hitro postavila na noge. Učinkovit in enoten je bil odziv na rusko agresijo. Sklenili smo, da jo na kongresu podpremo za vodilno kandidatko, odločitev glede podpore za predsednico Evropske komisije pa bo odvisna od programa, ki ga bo predstavila Evropskemu parlamentu. Kdor želi voditi Evropsko komisijo, mora od sedemindvajsetih pridobiti vsaj štirinajst podpor šefov vlad in držav v Evropskem svetu, nato pa si mora zagotoviti še dovolj glasov evropskih poslancev. Vprašanje pa je, ali bi bolj jasno profiliran konservativni kandidat, ki si ga v Sloveniji marsikdo želi, prestal ti dva siti; morda bi ne šel niti čez Evropski svet. Verjetno bi tako namesto Ursule von den Leyen, ki nam morda ni povsem všeč, na vrhu Evropske komisije dobili socialista ali liberalca, ki bi bil še bolj oddaljen od naših vsebinskih oziroma programskih izhodišč. Treba je le treba vzeti v obzir realen evropski kontekst.
Kako široko in globoko evropsko povezavo bi radi videli? Naj se nadaljuje ali ustavi razvoj njenega nadnacionalnega upravnega aparata?
Če želimo na dolgoročno (p)ostati globalni igralec, bi morala biti ta povezava čim tesnejša. Imate ZDA in Kitajsko, ki postajata glavna globalna igralca, in imate EU, iz katere se nekateri norčujejo, da je predvsem globalni payer in ne globalni player, plačnik in ne igralec. Zgovoren je primer Centralnoafriške republike, ki ji je EU namenila sto milijonov evrov, da bi ji pomagala na noge postaviti bolj demokratično delujočo družbo. Nato se pojavi Rusija, investira slabih deset milijonov evrov v kalašnikovke, oboroži posamezne skupine in z njimi prevzame oblast. In našo stomilijonsko evropsko naložbo v demokracijo je odpihnilo. Kdor želi biti globalni igralec, potrebuje močno gospodarstvo, enotno diplomacijo, pa tudi vojsko, ki lahko zavaruje gospodarske in politične interese. Na teh treh točkah se bo morala Evropa še tesneje povezati, seveda pa nikoli ne bo talilni lonec, ohranili bomo našo kulturno različnost. V tem je bogastvo Evrope, naša prednost. Se pa moramo v prihodnosti osredotočiti na bistveno, ne pa na trivialne zadeve. Denimo s tem, katere žuželke se lahko prodajajo kot hrano ...
Govori najverjetnejši kandidat republikanske stranke Donald Trump nevarne reči glede Natovega odvračanja in spoštovanja 5. člena zavezništva?
Prav v teh dneh praznujemo 20 let od pridružitve Natu, aprila bomo praznovali 75-letnico ustanovitve tega zares izjemnega političnega in vojaškega zavezništva. Poanta Nata je, da smo skupaj močnejši, ker si bremena porazdelimo. Zato pa mora vsakdo postoriti svojo domačo nalogo. V zadnjih desetih oziroma petnajstih letih po ekonomski krizi se je ustvaril vtis, da nekatere države ne kanijo poravnati svojega deleža, pričakujejo pa dobrodušno solidarnost drugih članic. V tej luči je treba razumeti Trumpa; zahteva le to, da vsi plačujemo tisto, za kar smo se dogovorili. 90 odstotkov obrambnega zavezništva so ameriški obrambni izdatki, četudi 75 odstotkov ozemlja držav Nata pomeni Evropa. Analitiki, ki Trumpa dobro poznajo, pravijo, da ga ni treba jemati dobesedno, a jemati ga je treba resno. Če Evropa ne bo opravila domače naloge, bi lahko potegnil tudi kako bolj ostro potezo, ki bo Evropo postavila v neprijeten položaj. Toliko bolj, ker je glavni fokus Američanov na Kitajski in ne toliko na Evropi.
Evropa bo morala bistveno bolj okrepiti svoje obrambne zmogljivosti. V času hladne vojne so tudi evropske države namenile tri odstotke BDP, s čimer je zgradila obrambne zmogljivosti, za katere je nasprotnik verjel, da spopad ni smiseln. Prepričljivo odvračanje je zato najboljša naložba v mir. Vladimir Putin nas je toliko let po padcu berlinskega zidu na to vnovič spomnil. Putin je šel v vojno, ker je ocenil, da odvračanje ne deluje več, da smo evropske države razdeljene, politično šibke in vojaško slabotne. Vojaški cikel ruskega samodržca se ponavlja na vsakih šest oziroma osem let: začel je s čečensko vojno takoj po izvolitvi, leta 2008 napadel Gruzijo, se prisvojil Krim leta 2014 in se pred dvema letoma lotil še Ukrajine. Se lahko potemtakem konec desetletja loti baltskih držav z dovolj številnimi ruskimi manjšinami? Tako kot Pridnestrska republika v Moldaviji lahko tudi te zaprosijo za zaščito matere Rusije. Morda je cilj Kaliningrad povezati z matico. Pred dnevi nam je generalni sekretar Nata Jens Stoltenberg na parlamentarni skupščini Nata dejal, da se dobro zaveda, da zahodni politiki polagajo račun volivcev. Putin ne. Ni lahko najti kompromis, ko je treba dati več za obrambo in nekaj vzeti drugje. Ko je kot norveški premier namenil več denarja za obrambo, je volitve izgubil.
Med številnimi referendumskimi idejami, ki te dni krožijo v politiki, je tudi tista o referendumu o izstopu iz Natu. Podpisniki pozivajo, naj se zato zavzame Glas ljudstva. Kaj bi dosegli z izstopom iz Nata?
Podpisnikom oziroma Glasu ljudstva je treba pošteno povedati, kakšne posledice s seboj potegne izstop iz Nata. Če ostanemo v zavezništvu, še naprej stavimo na kolektivno obrambo, ki jo uresničujemo s profesionalno vojsko. Druga možnost je vnovična vzpostavitev vseljudskega oboroženega odpora, kar pomeni, da je treba vnovič uvesti obvezno služenje vojaškega roka. Saj je vendar treba vzpostaviti številčno silo, ki državo braniti v primeru nevarnosti. Morali bi vložiti trikratnik sedanjih sredstev, da bi le ustrezno popolnili in opremili vojake. In, nenazadnje, obveznike bo treba večkrat poklicati na vojaške vaje. Ko postaviš vse to na tehtnico, odhod iz Nata ni več tako privlačen. Levičarski aktivisti se potem radi zatečejo kar k ukinitvi vojske, ker da je danes nihče ne potrebuje, ker smo vsi za mir. Res je, da obstajajo države brez vojske, ampak predstavljajte si, kaj bi se zgodilo, če bi Slovenijo leta1991 demilitarizirali in bi bili brez Teritorialne obrambe? Kaj pa, če se bo kdaj pri naši sosedih znašel neki avtoritarni voditelj, nadgradnja kakšnega sedanjega predsednika vlade, ki bo zapretil, da si želi dele nekdanje velike države nazaj? Kaj bomo rekli? Da jim damo Prekmurje, samo da bo mir?
Vrniva se še k evropskim volitvam. Kje se je zalomilo v pogovorih z SLS glede skupnega nastopa na evropskih volitvah?
Lani poleti sva bila s predsednikom Marko Balažicem že usklajena. 23. avgusta, na evropski dan spomina na žrtve vse totalitarizmov, smo jim poslali tehnični sporazum o sodelovanju, temeljil je na sodelovanju iz leta 2014. Od takrat dalje je SLS pretrgala pogovore, ni nas obvestila o razlogih. Oktobra smo izvedeli, da se na volitve podajajo samostojno z nosilcem Petrom Gregorčičem. Vrata puščam odprta tudi za morebitno poznejše sodelovanje na državnozborskih volitvah. Imajo pač drugačno politično strategijo za te volitve, kar pa nas ne ovira, da ne bi sodelovali kasneje.
Po napovedi oziroma želji vašega nekdanjega podpredsednika stranke Aleša Hojsa se nam obeta velika koalicija z SDS v eni od glavnih vlog, NSI pa bi pustili zunaj vlade. Bi bila velika koalicije dobra za državo?
Bila bi koristna. Razbremenila bi številne politično pogojene napetosti, ki so razlog, da nam v zadnjem obdobju nikakor ne gre, ker nimamo jasnih ciljev in le še tavamo. V začetku tisočletja je Slovenija imela jasen cilj: postati članica EU in Nata, uveljaviti evro ... Zadnje desetletje in pol je bilo izgubljeno, glede reform smo omahovali, nismo bilo odločeni, ali naj prilagajamo družbene podsisteme novim okoliščinam ali jih raje pustimo kar pri miru. Po vstopu v EU smo se zmedli in izgubili.
Da ne bo velika koalicija še bolj zmedena?
Izkušnje drugod niso tako slabe. Stranke velike koalicije so načeloma resda ideološko oziroma vrednotno precej vsaksebi. A prav to jih primora, da poiščejo in opredelijo skupne imenovalce. Srž politike je prav v tem, da si morajo partnerji vnaprej zastaviti cilje in se dogovoriti, ker le tako lahko oblikujejo vlado. Okrog manj pomembnih reči se ne bodo prerekali in jih politično »kurili«, temveč bodo zastavili projekte, ki jih lahko uresničijo. Pozitivno preseneča romunska zgodba, povezali sta se stranki z dveh različnih bregov. Celo več. Za te evropske volitve bodo imeli skupno listo. Romunija je tako videti politično bolj strnjena, manj je prepirov, njen napredek je hitrejši. Nemčijo je zaznamovalo kar dolgo obdobje velikih koalicij, v gospodarskem in še kakšnem smislu je bila uspešna. Vsekakor, podprl bi takšno veliko koalicijo.
A kot rečeno, NSI kot manjše stranke bi ne bilo zraven.
Prepričan sem, da bo vsaka koalicija, velika ali politična, v prihodnje krvavo potrebovala NSI – zaradi naše močne vsebine in dobre ekipe.
Kako dobro se je postaral vaš večkrat izrečeni moto, da v politiki ni prostora za zamere?
Sem za temi besedami.
Do Janeza Janše torej nimate zamer, pa vendar ga zavračate kot predsednika vlade?
Nikakršnih zamer nimam, hvaležen sem mu za priložnost, da sem bi član njegove vlade. Enkratna življenjska preizkušnja in izziv. Ne gojim zamer, čeprav sem jih pred to vlado in po njej z njegove strani kar pogosto tako ali drugače »kasiral«. Odločitev NSI ni posledica zamer, temveč analize in strategije, kako priti do nove desnosredinske vlade. Leta 2026 si ne moremo privoščiti še enega mandata leve vlade. To bi res potopilo Slovenijo. Za desnosredinsko vlado je treba zbrati 46 glasov. Če bomo vedno počeli iste stvari in pričakovali druge rezultate, bomo vedno znova razočarani. Želimo odpreti oči, da moramo tudi na desnem polu razširiti nabor potencialnih kandidatov za predsednika vlade. Na koncu pa bo predsednik vlade postal tisti, ki bo sposoben v državnem zboru zagotoviti vsaj 46 glasov.
Lani poleti ste predstavili zamisel o skupni listi NSI, Platforme sodelovanja Anžeta Logarja in SLS. Bila naj bi resen pretendent za zmago na evropskih volitvah in premogla tudi politični kapital za naslednje volitve. Ste zamisel prehitro obelodanili?
Ne, preden smo z njo prišli pred javnost, smo se o tem pogovarjali. Javnosti pa sem jo predstavil, ker je na desni strani potreben čas, da se takšna zamisel usidra v zavesti volivcev. Z njo sem šel v javnost, da bi zanjo dobil širšo podporo zainteresiranih. Če bi bile vse te sile združene, sem prepričan, da bi bile absolutno v igri za zmago na evropskih volitvah. Želel sem pospešiti razpravo, da zmaga desne sredine ne sme biti odvisna samo od enega človeka.
Bi Anže Logar tako kot vi rad presegel odvisnost desne sredine samo od enega človeka?
Da. Kot predsednik NSI imam več možnosti in prostora za nekoliko bolj drzne zamisli. Anže Logar deluje v okviru SDS, kjer so možnosti močno okrnjene in posledice glasnosti neprimerno hujše. Razumem njegovo zadržanost.
Konec lanskega leta ste dejali, naj se čim preje odloči, saj njegovo omahovanje dela zmedo na desni sredini.
Ker desni volivci potrebujemo več časa, da nekaj vzamemo za svoje. Na levi strani politične ponudbe lahko pripeljete nov obraz in ta takoj seže do trideset in več odstotkov. Levi volivci so očitno bolj zaupljivi in dovzetni za nove politične produkte. Oba veva, kdo je njihov glavni mobilizator. Imeli smo že poskus nove desne, družinsko krščansko zasnovane stranke po referendumskih zmagah o družinskem zakoniku, pa ni uspela. Enako je spodletel poskus domovinske stranke v času po migrantski krizi. Da te sprejmejo za svojega, pokažejo pripravljenost dati svoj glas, desnosredinski volivci očitno potrebujejo več časa. Ker želim, da v letu 2026 z desnosredinsko vlado pride do resnih sprememb, opozarjam na to, da je treba postaviti in predstaviti politično ponudbo čim preje. Tako bodo volivci jasno vedeli, kako se bo kdo postavil, kaj kdo namerava, in se v miru pripravili na volitve leta 2026.
Predčasnih volitev torej ne bo?
Zelo bi si jih želel. Ko neki vladi ne gre in ne gre, so v demokraciji navadno odrešitev predčasne volitve. Kljub prepričljivi parlamentarni večini se Golobova vlada muči sama s sabo, in logično bi bilo, da se takšno tavanje preseka z volitvami. Zavedam pa se, da so le malo verjetne. Izpolniti bi bilo treba dvoje: predsednik vlade bi moral odstopiti (v vašem tedniku je njegov svetovalec Vojko Vovk zagotovil, da tega gotovo na bo naredil), nato pa bi večina v državnem zboru ne smela izvoliti drugega mandatarja. V teh dve letih do konca mandata je ta dva pogoja težko izpolniti, žal se bomo s to vlado morali še naprej mučiti. Velika škoda za Slovenijo, prehitevata nas Hrvaška, Češka, Estonija nas je že prehitela. Težko je gledati Slovenijo, kako umira na obroke.
Imate prihranjenega dovolj denarja za dvoje volilnih kampanj, ki sta pred vami? Na zadnjih državnozborskih volitvah ste porabili kar precej denarja – 665 tisoč evrov.
Imamo veliko srečo – pripadne člane. Kadar nam zmanjka denarja, si ga izposodimo pri naših članih.
Nimate kreditov?
Imeli smo jih tudi na bankah, a smo zdaj iznašli, naj se tako izrazim, poslovni model, kjer nas posojilo naših članov stane precej manj od bančnih kreditov. Kar hitro nam uspe nagovoriti denimo sto članov, da nam posodi vsak po tisoč evrov. Z vsakim podpišemo pogodbo, določimo obrestno mero. Od nikogar tako nismo odvisni, razen od naših članov.
Bo torej do leta 2026 desna sredina toliko prenovljena in okrepljena, da bo po njih prevzela vlado?
Če ne bomo politično inovativni in pogumni, bomo gledali še peto epizodo novih obrazov. Pika. V interesu Slovenije je prenova desne sredine. Še enega mandata leve vlade si ne moremo privoščiti. Pred volivce mora priti z novimi koncepti, z vztrajanjem na treh desetletjih starih pristopih bodo tudi rezultati enaki sedanjim.
Vi kaj razmišljate o spremenjeni komunikacijski strategiji? Svet se širi iz realnega v digitalni prostor. Svojo podobo že osvežujete vsakih toliko let.
Razmišljam, gotovo. Ne vem, na kaj merite, a zame je bil pravi šok, ko mi je med božično-novoletnimi prazniki skupina mladih v sproščenem pogovoru dala vedeti, da nimam pojma s priseganjem na facebook, tviter in instagram. To je za stare ljudi, so me poučili, oni so na tiktoku. Človek misli, da sledi razvoju, potem pa na neki točki ugotovi, da je šel ta že naprej. Po vseh raziskavah je volilna baza Nove Slovenije mlada, zato smo morali temu prilagoditi naše komunikacijo in prisotnost na socialnih omrežjih.
Da, čas gre naprej. Slovenska pomlad mladim še kaj pomeni?
Od leta 1991 dalje je bilo rojenih pol milijona naših državljanov. Četrtina jih z osamosvajanjem nima nobene neposredne izkušnje, če prištejemo k temu še vse tiste, ki v času osamosvajanja niso bili polnoletni, pridemo do več kot milijona naših državljanov, ki s samim osamosvajanjem nima močne čustvene vezi. Sintagmo slovenska pomlad danes vidim kot poziv h krepitvi demokracije, k postavitvi jasnih ciljev in kasnejši realizaciji teh ciljev. Kot klic k novemu demokratičnemu prebujanju, tako kot se vsako pomlad prebuja narava, naj se prebudi tudi slovenska družba. Slovenija je preveč lepa, da bi lahko obupali nad njo.
