Izhod iz pekla je našla v večno varnem pristanu – v gozdu. Kot je zapisano v knjigi: »Tam ni bila ne sama in ne osamljena, saj so tam živele gobe.« Z njimi je sicer povezana že od otroštva. Pogovarjali sva se o knjigi, ki je presunljiv splet njene življenjske zgodbe in zgodbe o svetu gliv. Skozi njih se da razumeti sebe in svet in našo povezanost, soodvisnost. In trmasto silo preživetja neprijaznim razmeram navkljub.
Knjiga Zadnja vijoličasta bledivka je preplet vaše življenjske zgodbe in strokovnega vpogleda v svet gliv. Kje se je porodila ideja za takšno kombinacijo? Je bila že v načelu zamišljeno tako?
Pravzaprav niti ne. Vsaj kolikor sem jaz na začetku razumela, naj bi šlo za gobarski priročnik, obogaten z malo več informacijami oziroma zanimivostmi ter osebnimi izkušnjami – tudi zdravilni učinki gob in recepti in sevanje gob ponoči. Ko sem končno dojela, da gre za biografijo, me je seveda malo zaskrbelo, saj je moja življenjska zgodba ravno nasprotje vsemu, kar je rožnato obarvano. K sreči se moja zgodba ni zagnusila soavtorici Ani Schnabl, prof. dr Francu Pohlevnu in ekipi iz Beletrine – Maji Čander, Branki Fišer, Urbanu Vovku in ilustratorki Anji Jerčič Jakob, ki so sodelovali pri nastajanju te knjige.
S kakšnimi občutki ste jo prebrali prvič, kot celoto? Postane lastna življenjska zgodba na papirju še bolj otipljiva ali bolj na distanci
Precej mešano. Po eni strani me je bilo kar malo strah, saj je ta osebna zgodba napisana brez olepševanj. Po drugi strani pa precej osvobajajoče. Ana je res dobra pisateljica, brez nje ta knjiga niti ne bi bila takšna, kot je. Knjiga se mi je na koncu zdela prav simpatična, čeprav mi je bilo malo zoprno dejstvo, da je bila ta (sladko-grenka) zgodba, kar se tiče biografije, pravzaprav moja življenjskazgodba in ne zgodba nekega neznanca. Sem pa na koncu tudi sebe lažje sprejela, zahvaljujoč tej knjigi.
Knjiga je izšla lani, v mesecu vaše 18. obletnice, kot ste nekje dejali, osebne osvoboditve. Je to torej za vas morda tudi pomiritev z vsem preživetim in doživetim?
Res je. Tako rekoč terapija in pomiritev. Tudi če mi moja preteklost ni všeč, mi je pa všeč, da je bilo, kar je bilo v preteklosti in ne sedanjosti ali prihodnosti. Človek res dočaka nekakšen mir, ko neha upati na boljšo preteklost.
Kako je knjiga nastajala? Kakšno potovanje je bilo to za vas?
Knjiga je nastajala s številnimi intervjuji med Ano Schnabl in mano, pa tudi na terenih, v gozdovih, kjer smo pohajkovali skupaj z celotno ekipo omenjene založbe Beletrina, in v kasnejših fazah nastajanja knjige tudi z Ilustratorko Anjo Jerčič Jakob, in se imeli prav super. Večina pisanja pa se bilo seveda doma, za računalnikom ob neomejeni kavi, tudi pozno v noč. Ogromno sem se med pisanjem naučila tudi od prof. dr. Franca Pohlevna, ki je opravil strokovni pregled knjige. Knjiga je skupno delo vseh nas.
Ste o kakšnih stvareh, ki ste jih doživeli med nastajanjem te knjige, spregovorili prvič? Je bilo to osvobajajoče?
Tako je, marsikaj je bilo prvič. Zato tudi res ni bilo lahko … Marsikaj sem se trudila pozabiti iz toliko let pred pisanjem Zadnje vijoličaste bledivke. Seveda je to zame osvobajajoče in tudi terapevtsko.
Ste amaterska mikologinja. Kakšna izobraževanja so sploh na voljo pri nas? Kam se lahko obrnejo tisti gobarji, ki želijo več znanja, ne samo glede nabiranja gob za v shrambo?
Najboljše, za tiste, ki si res želijo intenzivnega učenja, je včlaniti se v lokalno gobarsko društvo. Teh društev je po Sloveniji ogromno. Tam so redna tedenska srečanja, kamor vsak prinese gobe, ki ga zanimajo in jih morda še ne pozna. Determinatorji (določevalce) na teh srečanjih gobe določimo in dodamo informacije o njihovih preferencah glede pogojev rasti, morebitne užitnosti ali zdravilnosti in strupenosti, ali je vrsta slučajno na rdečem seznamu ali je celo zavarovana, spada med zaprtotrosnice ali prostotrosnice itd.
Skoraj vsa društva organizirajo tečaje za determinatorje začetnike. Trenutno poteka v Gobarsko-mikološkem društvu Ljubljana izobraževanje za poznavalce/določevalce začetnike – torej nekaj osnov o glivah in 100 vrst gob. Predavatelj je slovenski strokovnjak, mentor Bojan Arzenšek iz Gobarskega društva Kranj. Kandidati bodo imeli priložnost svoje znanje utrjevati tudi terensko na društvenih ekskurzijah po različnih slovenskih krajih, na mnogih sezonskih razstavah in raznih srečanjih ter taborih, tudi mednarodnih. Prav tako ob ponedeljkih ob osemnajstih na Zaloški 4 potekajo tedenske determinacije, kamor člani prinesejo najdene primerke, v Ljubljani je redni predavatelj na determinacijskih večerih strokovnjak in mentor Stane Kaiser.
Za tiste, ko bodo pokazali dovolj zanimanja, je seveda v načrtu tudi nadaljevalni tečaj in tečaj mikroskopije. Skratka, za tiste, ki si želijo znanja, je na voljo ogromno aktivnosti. Za tiste, ki jih zanima gojenje, pa je glede učenja najboljši naslov Gobnjak – tam potekajo izobraževalne praktične delavnice, kjer udeleženci primejo stvari v svoje roke in se naučijo vsega od A do Ž ,kar se tiče gojenja gob v zaprtih in zunanjih prostorih. Vodita jih strokovnjaka Rok Zalar in Primož Turnšek.
Zelo se splača naložiti tudi aplikacijo za telefon (in računalnik) informacijskega sistema boletus informaticus, ki ga je ustanovil dr. Nikica Ogris iz Gozdarskega inštituta Slovenije, s katero se gobe slika in potem tudi skrbniki potrdimo oziroma pomagamo pri raznih imenih najdb. Na podoben način deluje tudi inaturalist, ki je ravno tako spletna aplikacija, a bolj mednarodne narave. Tudi jaz sem se učila in izobraževala prav na tak način, in se tudi večno bom – neskončno do smrti.
Sodelujete z ogromno gobarskimi društvi po vsej Sloveniji. Kakšno je pravzaprav védenje in znanje Slovencev o gobah in svetu gliv?
Sem članica treh gobarsko-mikoloških društev – Gorje, Ljubljana in Škofja Loka, povezanimi z društvi slovenske Istre, Kranj, Velenje, Idrija …. Sodelujem pa tudi z Gobnjakom in mnogimi drugimi organizacijami, projekti… Na moje veselje je vse več tega. Po mojih izkušnjah (prepotovala sem Zahodno Evropo in Veliko Britanijo) smo Slovenci resnično med največjimi oboževalci teh ljubkih organizmov. Res jih tudi precej uporabljamo v kulinariki, ampak tudi kar se tiče znanja, se mi zdi, da imamo res ogromno zelo dobrih strokovnjakov na število prebivalcev. Pa tudi zelo skrbni smo do narave. Sicer je res, da imamo žal tudi veliko težav z gozdnimi goloseki, ki jih z zlomljenimi srci opazujemo na Jelovici in Pokljuki pa zadnje čase tudi v Ljubljani in še marsikje. Vendar pa se mi zdi, da med povprečnimi prebivalci, torej temi, ki nismo ravno lastniki teh ubogih posekanih gozdov, vlada nekakšna skrb, da čim več ohranimo. Sem kar prepričana, da večino Slovencev gleda na naravo z veliko ljubezni in spoštovanja. Zagotovo pa je gobarjenje in sprehajanje po gozdovih verjetno eden najpopularnejših slovenskih družinskih športov, primeren za vsako starost – ne ravno po tekmovalnosti, ampak bolj po vseslovenski povezanosti.
Naslov knjige je Zadnja vijoličasta bledivka. To je sicer naslov najljubše pesmi pisateljice, vaše soavtorice Ane Schnabl, ki pa se ji je razodel šele ob srečanju z vami. Je pa to zelo zanimiva goba, užitna, a težko prebavljiva in jo je potrebno skrbno pripraviti in verjetno jesti v manjših količinah. Rekla bi, da nas ta goba uči spoštljivosti do vsega, kar vzamemo iz narave. Ljudje si namreč težko postavimo mejo in nosimo iz gozda polne košare vsega, kar nam ponuja.
Res je. Gobe, pravzaprav glive, moramo spoštovati, drugače jih ne bo več na rastiščih. Poleg tega, po vsem tem, kar one naredijo za na,s je edino pravilno to, da tudi mi naredimo kaj zanje n. Ali pa vsaj to, da jih ne uničujemo. Čezmerno ali nepravilno nabiranje zagotovo škodi glivam, na koncu koncev tudi ljudem. Ne samo zato, ker se s tem uničujejo rastišča, ampak je dejansko prenajedanje z gobami zelo škodljivo, včasih smrtno. Navsezadnje poznamo v zadnjem desetletju kar precej primerov (predvsem iz Francije), kjer so gurmani prekoračili meje hrustanja nekaterih znanih, zelo okusnih vrst gob – in umrli. Torej zmernost, kajti ko je enkrat prepozno, ni več poti nazaj.
Pravite tudi, da je prodajanje prostoživečih gob iz gozda nemoralno in ste za gojenje gob.
Vsekakor. Gojenje gob je izrazito dobrodošlo, je tudi preprosto. Ne samo da je to najbolj moralno do gliv, ampak tudi zato, ker s tem ne izropamo slovenskih gozdov – je tudi najbolj varno za vse gurmanske uživače in tiste ki gobe uporabljajo za zdravljenje raznoraznih bolezni, saj natančno vemo, kaj bo zraslo iz substrata in ni nevarnosti zamenjave s podobnimi strupenimi vrstami. Poleg tega pa velja pravilo, da so saprofitne glive (trohnilke) med vsemi najbolj zdravilne, saj zdravilne snovi zadržijo v sebi oziroma v svojih trosnjakih (gobah), medtem ko jih mikorizne vračajo drevesom preko micelijskega spleta pod zemljo. V Sloveniji imamo precej gojiteljev gurmanskih in zdravilnih gob, kjer lahko ljudje kupijo že pripravljene substrate z micelijem, jih postavijo nekam v temnejši kot stanovanja, jih redno poškropijo z vodo – in gobe bodo rasle in rasle. V naši deželici je kar precej dobrih gojiteljev, kot so Gobnjak v Ljubljani, Mycomedica na Gorenjskem, tudi druge regije imajo nekaj svojih mojstrov.
Kako pa je z nadzorom v slovenskih gozdovih? Kaj bi bilo potrebno storiti? Bolj ozaveščati, zaostriti kazni?
Oboje bi bilo potrebno precej ojačati, če že omenjamo to. Kolikor vem, inšpektorji niso ravno poznavalci gob in košare (z gobami) večinoma samo stehtajo, torej imajo le nekaj »nadzora« nad tem, koliko ena oseba odnese iz gozda. Dnevna količina je sicer dva kilograma na osebo. Nimajo pa verjetno dovolj znanja, da bi kaznovali ljudi, ki nabirajo zavarovane vrste ali pa tiste z rdečega seznama gliv Slovenije. Če kdo od inšpektorjev gobe pozna in trenutno bere tale članek, se opravičujem za posploševanje, ampak t še nisem slišala zanj.
Vendar pa je ozaveščanje in izobraževanje o glivah zagotovo najbolj učinkovita pot, da vsak človek pri sebi ugotovi, da si želi te organizme zaščititi, jih spoštovati, da jih ne želi čezmerno pobirati z njihovih rastišč. Če nekdo nečesa ne pozna in ne ve nič o tem, potem je logično, da s tem ne zna delati pravilno in tega ne more imeti rad. Logično je tudi, da neznanje spodbuja strah in morebitno željo po gozdnem vandalizmu. V določenih sosednjih državah je tako, da brez osnovnega izpita o glivah oseba pač nima dovoljenja za nabiranje. Tako je na primer v Italiji. Kolikor vem, imajo ponekod v tujini (menda Švica in ponekod v Italiji) tudi poznavalce v lekarnah, kamor ljudje prinesejo košaro z gobami, iz katere potem poznavalci izločijo vse strupene, neužitne in svetujejo o varni pripravi užitnih itd. Načinov je ogromno in nekje bi bilo smiselno začeti. Za dobro ljudi, gliv in gozdov.
Ob prebiranju knjige presune del, ki govori o micelijski mreži, torej podzemni mreži, preko katere je celoten gozd povezan med seboj. Povezan v smislu, da organizmi med seboj komunicirajo. Ne vemo še vsega o tem gozdnem spletu, kaj pa je gotovo?
Micelijska mreža pod zemljo funkcionira zelo dobro. Glive imajo medsebojno komunikacijo, po njihovem spletu pod zemljo komunicirajo med sabo tudi drevesa in drugi organizmi. Vse skupaj pa je odvisno predvsem od »mater dreves«, teh največjih oziroma najstarejših dreves v vseh posameznih biotopih. Ta močna drevesa skrbijo za mlajše in za bolj šibke, kot rečeno, jih ščitijo, hranijo in komunicirajo skozi micelijsko spletno mrežo pod zemljo, predvsem ob pomoči gliv, ki so mikorizne, torej vezane na drevesa. Tudi same mikorizne glive si izmenjujejo hranila z drevesi. Gozd deluje kot velik organizem, čeprav j govorimo o množici različnih organizmov, a vse skupaj se tako dobro samooskrbuje, da bi lahko temu rekli kar orkester simbioz.
Tudi jaz upam, da se bo svet nekoč uredil tako, da bomo lahko ljudje živeli bolj simbiozno med sabo in z drugimi organizmi tega planeta. Da nekoč ne bomo parazitska vrsta, kot smo danes. Seveda sem skeptična, ko pogledam okoli sebe in na svet, ki je v takem stanju, kot je, zaradi človeške vrste, pravzaprav zaradi posameznikov znotraj nje, ki se obnašajo parazitsko. Da o tem, kaj ljudje in bratski narodi delajo drug drugemu, sploh ne govorim.
Zagotovo vemo, da micelijski gozdni splet po plastovitosti in zapletenosti parira človeškim možganom. Po micelijski mreži se pretakajo informacije v obliki raznih kemikali, podobnimi človeškim nevrotransmiterjem. Pravzaprav si človeški možgani in micelij delimo vsaj en nevrotransmiter – dimetiltriptamin (DMT), ki se v človeških možganih pojavi naravno pred smrtjo in med porodom, ko je maternični vrat odprt 10 centimetrov. Katere informacije prenaša ta nevrotransmiter pa še ni povsem jasno.
Takole smo zapisali v naši knjigi: »Kot je ugotovil računalniški znanstvenik Andrew Adamatzky z Univerze Zahodne Anglije, ima vsaka vrsta glive svoj 'jezik' oziroma unikaten način komuniciranja, ki ga določa specifična električna aktivnost micelija, pri čemer se električni signali odzivajo na spremembe v okolju. Ti električni tokovi so prav tako vključeni v komunikacijo med micelijem in koreninami – mnogi znanstveniki so zato prepričani, da bi dekodiranje glivje komunikacije pomagalo razumeti spremembe v ekosistemih, torej spremembe kakovosti tal, čistosti vode ali drugih značilnosti okolja, za katere so glive občutljive«.
Morda se prav v tem gozdnem spletu skriva še en ključ do zavedanja, kako zelo smo povezani. Ali je to že preveč romantično posploševanje?
Zagotovo bi lahko zboljšali marsikaj, če bi se včasih zgledovali po gozdni povezanosti. Pa naj bo romantično. Je pa zanimivo in morda celo spodbudno dejstvo, da si glive z ljudmi delijo več kot 50 odstotkov DNK, kar je več, kot si glive delijo z rastlinami. Verjetno lahko tudi sklepamo, da nas glive povezujejo. Morda ne ravno z micelijskim omrežjem. V gozdovih srečamo vse od otroka do najstarejših in vse vmes. V gozdovih in med glivami smo vsi enaki ne glede na debelino naših denarnic – vsi smo le ljudje, ki smo tam poiskali mir in veselje, in sicer ne glede na to, kdo ali kaj smo ali kaj si domišljamo, da smo. Gobam ni mar ne za leve ne za desne. Gobe so ali pa niso prisotne, odvisno od drugih, naravnih razmer. Ne zanima jih človeška domiselnost. Če bomo ljudje kdaj izumrli, bodo glive preživele. Tukaj so bile na stotine milijonov let pred nami in še na stotine milijonov let za nami bodo kraljevale glive.
Kaj vse se vam razodeva v gozdu? Ali po vseh teh letih še spoznate, ozavestite kaj novega?
Prav vsakič, ko grem v gozd, vidim kaj zanimivega oziroma novega in skoraj vsak sprehod mi vzame kak dih ali dva ob pogledu na marsikaj, ne samo na gobe. Čeprav me res gobe najbolj pritegnejo, skoraj vedno prinesem domov kakšno, ki jo zvečer dam še pod mikroskop. Hkrati pa največ novih razodetij doživljam še vedno ponoči v gozdovih z UV-lučko, ko opazujem bioflurescenco gob.
Nove vrste gob pa so najdene na tedenski ravni. Največ novih za Slovenijo določi eden naših najboljših strokovnjakov, mentor Anton Soklič iz Gobarskega društva Gorje (okoli 500 novih vrst za Slovenijo). Tudi jaz sem jih določila nekaj, a neprimerljivo manj.
Glive so, kar se preživetja tiče, izjemno prilagodljivi organizmi. So eni prvih organizmov na našem planetu. Kaj nas učijo?
Bi rekla, da nas soživke (mikorizne glive) učijo o simbioznem sobivanju in spoštovanju do vseh živih bitij na planetu. Zajedalke (parazitske glive) nas učijo, da paraziti okoli nas vsekakor obstajajo, učijo nas, da sta prepoznavanje ter samoobramba pomembni vrlini. Trohnilke (saprofitne glive) nam pomagajo sprejeti smrt in cikličnost življenja – brez življenja ni smrti in brez smrti ni življenja.
Je trdoživost preživetja in zmožnost prilagajanja, ki jo imajo glive, tudi za vas kakšen simbolni navdih? Vaša življenjska zgodba je zaznamovana tudi z bolečinami. So vam tudi glive in gobe pomagale preživeti preizkušnje, se razumeti, spoznati?
Vsekakor. Pa mi je prav v čast, da jih primerjate z mano. Zagotovo so mi več kot le nekajkrat zelo pomagale, me navdihnile in mojo pozornost usmerile tja, kjer je bilo najboljše zame. V mnogih situacijah v preteklosti in tudi danes. Vedno lahko računam nanje in se vračam k njim v gozd po sveže (za)misli in navdih.
V enem od intervjujev sem zasledila, da je bila »boba« oziroma goba ena vaših prvih besed, ko vas je oče še kot malčico nosil po Golovcu in Jelovici in sta nabirala gobe. Ste z navdušenjem nad tem okužili tudi svoji hčerki?
Da, tudi hčerki sta navdušeni. V gozdu med gobami ravno tako najdeta sprostitev, kar je zelo pomembno za najstnike v njihovem prepolnem svetu. Letos sta se obe odločili za izobraževanje za določevalce gliv, in prav z veseljem pridemo skupaj v ljubljansko gobarsko-mikološko društvo poslušat predavanja mentorja Bojana Arzenška. Z mano sta se že sproti marsikaj naučili, vendar je pomembno tudi to, da se učita od drugih, sploh takih, ki imajo še mnogo več znanja in izkušenj od mene. Poslušata ga z zanimanjem in si ves čas zapisujeta vse, kar je najpomembnejše. Skratka, sta precej zagrizeni in vedoželjni.
Kako je sploh z gobarskim podmladkom v Sloveniji? Srečate na terenu kaj otroških navdušencev, ki imajo potencial, da bi nanje lahko prenašali svoje znanje?
Z veseljem povem, da smo letos začeli opažati tudi v društvih kar precej novih ljudi mlajše generacije. Na terenu jih redno srečujem. To je pravzaprav šport za celotno družino. Ni prenaporno, je zelo zdravo za vsakogar, pa še zanimivo je. No, v društvih je zelo dobrodošlo, da pridejo zraven tudi otroci. Nikoli ni prezgodaj, in če otroke to zanima, potem jih je vredno podučiti zavoljo fizičnega in duševnega zdravja, pa tudi zavoljo tega, da bodo vedno vedeli, zakaj je nujno potrebno naravo vselej spoštovati, upoštevati gozdni bonton in kam se obrniti, ko prijadrajo najstniška leta, ki, kot vemo, znajo biti čustveno izredno naporna. Ni boljšega kot stopiti v gozd in vsaj za hip preusmeriti pozornost v nekaj lepega, živečega in polnega presenečenj.
Slovenci smo navajeni, da gobe nabiramo pozno poleti in jeseni. Čakamo na ugodno vreme, torej na jesenski dež in verjetno ne premrzle temperature. Ampak gobe rastejo vse leto. In to tudi užitne. Času najinega pogovora je nekakšen vremenski hibrid med pozno zimo in pomladjo. Kaj raste v tem obdobju?
Če govorimo o letošnjem (pretoplem) februarju, smo našli kar precej zanimivih zaprtotrosnic, med temi pozimi ni užitnih, so pa ljubke na pogled in poslastice za gledanje pod UV-svetlobo, ker sevajo, pa tudi mikroskopsko gledanje je užitek. Govorim predvsem o rdečih čašicah (Sarcoscypha austriaca), storževih plitvicah (Rutstroemia bulgarioides) in mačičnih kelihovcih (Ciboria caucus) in nekaj drugih, da ne naštevam v nedogled. Od najpogostejših najdenih prostotrosnic je bilo letos zimskih panjevk (Flammulina velutipes) nekoliko manj, sem pa našla precej poznih zgručevcev (Sarcomyxa serotina), konopčastih livk (Rhizocybe pruinosa), bukovih ostrigarjev (Pleurotus ostreatus), žlezastih zamazank (Exidia nigricans) in svetlorobih trobljic (Tubaria furfuracea), pa še marsikaj.
Kot sva omenili, gobe rastejo vse leto in nekatere so za določene mesece tudi značilne. Pa vendar, ali v teh letih opažate, da se to spreminja? Kako konkretno v Sloveniji na rast in rastišča gob vplivajo podnebne spremembe?
Za odgovor na to vprašanje sem se obrnila na enega največjih strokovnjakov pri nas, mentorja in člana ljubljanskega gobarsko-mikološkega društva in ustanovitelja Inštituta za sistematiko višjih gliv Andreja Piltaverja, saj je imel v njegovih letih več izkušenj z opazovanjem slovenskih gozdov. Kot mi je povedal je večina gob, vedno redkejših. Gozdovi se spreminjajo predvsem zato, ker je veliko lastnikov spremenilo načine gospodarjenja z gozdovi – opušča se sonaravno gozdarjenje, vedno več je golosekov. Gozdovi niso več negovani, seka se najbolj debela in zdrava drevesa, vse za denar. Pozna se tudi čedalje večje globalno onesnaževanje, to pa prinese tudi iz drugih krajev planeta neprilagojene parazitske vrste, ki uničujejo slovenska drevesa, kar seveda posledično vpliva zelo nelagodno na mikorizne vrste, ki so odvisne od teh dreves. Eden od dejavnikov za vse manj gob poleg propadanja gozdov so tudi spremenjeni vremenski vzorci, saj letni časi niso več taki, kot so bili. Zaradi hitrih vremenskih sprememb so tudi obdobja rasti vse krajša. Vse to skupaj prispeva k temu, da v naših gozdovih vse redkeje srečujemo gobe.
Katere gobe izginjajo s slovenskih rastišč in kako se jih rešuje?
Ena najbolj opaznih popularnejših gurmanskih vrst, ki izgubljajo rastišča zaradi bolezni njihovih simbiontov dreves so zagotovo užitni smrčki, ki jim rečemo ljudsko tudi mavrahi (Morchela esculenta). Užitni smrčki so mikorizno vezani na jesene, ki jih napada tujerodna invazivna vrsta glive z imenom Hymenoscyphus fraxineus iz Vzhodne Azije. Tej bolezni rečemo tudi jesenov ožig, sama gliva spada med zaprtotrosnice in je podobna drobnim belim žebljičem, ki jih najdemo na odmrlih vejah septembra in oktobra. Kolikor vem, za to še ni rešitve.
Knjiga je sestavljena iz strokovnih besedil o glivah in gobah in iz vaše življenjske zgodbe. Omenila sem že, da ste preživeli veliko izkušenj, preizkušenj in bolečin. Prej so se ljudje na vas obračali za pomoč pri krepitvi znanja o glivah in gobah, ali se sedaj, po izidu knjige obračajo na vas tudi tisti, ki jim je knjiga pomagala čisto osebno, pri premagovanju lastnega pekla izgub, preizkušenj?
Od mnogih (nepričakovanih) poznanih in tudi nepoznanih ljudi prihajajo predvsem spovedi o njihovi mračni oziroma boleči preteklosti. Dobra plat te knjige je tudi to, da se ti ljudje ne počutijo sami, kot se tudi jaz ne. Navsezadnje je bila res dobra ideja glede biografije, prepletene s čarom mikologije, zato bom založbi Beletrina, pravzaprav Maji Čander večno hvaležna, saj me je ona v bistvu prva nagovorila s to idejo o knjigi. Kot tudi pisateljici Ani Schnabl, ki je vse skupaj tako lepo in vestno zapisala in oblikovala skupaj z urednico Branko Fišer. Kot pravim, knjiga je plod dela več ljudi, ne samo mene.
V skupnem intervjuju je pisateljica Ana Schnabl dejala, da je bilo pisanje, ustvarjanje te knjige težko in lepo hkrati. Kaj bo vam najbolj ostalo v spominu iz tega procesa? Kaj je bilo najlepše?
Najlepše je bilo zagotovo terensko delo z vsemi, ki so prispevali k nastajanju te knjige. Ko smo obiskovali različne gozdove in si na koncu pripravili piknik. Precej hudo oziroma težko pa je bilo obujanje nekaterih grenkih spominov iz mrke preteklosti. Pisanje je bilo zame včasih travmatično, saj sem pisala o stvareh, o katerih nisem govorila in si niti upala razmišljati skoraj dve desetletji, o nekaterih še dlje. No, vse skupaj je vendarle prineslo zelo zadovoljiv rezultat – knjigo. Najbolj pa sem vesela novih poznanstev –ob pisanju knjige. Skratka, za vse skupaj sem neskončno hvaležna.
