V najstniških letih, ko se je njegovim vrstnikom po glavi podilo, kako se bodo zabavali, je raje bral knjige, ostajal na popoldanskih dejavnostih, sam o sebi pravi, da je bil poseben.
»Že od mladih nog sem staršem za mizo ob kosilu razlagal, da bom, ko bom velik, menedžer. Čisto so me prevzele podobe uspešnih ameriških poslovnežev v oblekah, prebral sem tudi ogromno knjig na temo podjetništva. Zelo me je motilo, da je v Sloveniji takrat prevladovala miselnost, češ da vsi uspešni poslovneži lažejo in kradejo,« o razlogih, zakaj se je navdušil za podjetništvo, razlaga programer in podjetniški mentor Nejc Konjevič z Bača na Bistriškem, ki je svoje prve posle sklepal že v osnovni šoli. »Takrat sem na USB-ključku prodajal tujo glasbo, ki se je pri nas ni dalo dobiti. Tisti, ki smo to znali, smo komade prodajali za nekaj tolarjev. Pozneje so glasbo zamenjali telefonski ovitki, ki so postali popularni,« se v smehu spominja prvih podjetniških korakov.
Kot dijak programa tehnik računalništva na Gimnaziji Ilirska Bistrica je prek študentskega servisa za podjetja že postavljal spletne strani, v resnejše poslovne vode pa se je podal pri rosnih 20 letih. Danes vodi dve podjetji, ki se ukvarjata z razvojem spletnih aplikacij, spletnih strani in spletne trgovine ter video in foto produkcijo, še vedno obožuje tudi poslovne obleke. »Pa ne zato, ker bi s tem želel izkazovati neko vzvišenost, ampak preprosto iz spoštovanja do ljudi, s katerimi poslujem,« pravi.
Čeprav mu gre dobro, verjetno nikoli ne bo milijonar, se pošali. »Mislim, da preprosto nisem takšen tip človeka. Veliko bi moral pri sebi spremeniti. Bolj mi je pomembna stabilnost, to, da napredujem z majhnimi koraki, zadovoljstvo s tem, kar počnem, kot imeti neke velike sanje, na koncu pa ostati razočaran.«
V osnovni šoli je treniral rokomet in igral pozavno. »Tudi vojaška disciplina, ki jo ob šoli zahtevajo treningi in učenje inštrumenta, veliko pomagala, da sem se naučil optimizirati svoj čas,« je prepričan. Že v osnovni šoli se je navdušil za grafično oblikovanje in na sploh za informacijsko tehnologijo. »Kar se je danes izkazalo za dobro, saj s tem znanjem lažje prodreš na širši trg,« ugotavlja podjetnik, programer in vodja mentorjev pri društvu Podjetniška akademija, pod okriljem katerega zadnjih pet let mladi pilijo svoje podjetniške veščine.
Podjetniško akademijo je Konjevič skupaj s predsednikom društva Klemnom Rebcem zasnoval kot nadaljevanje Ustvarjalnika, ki je potekal v obliki krožkov po osnovnih šolah in pri katerem je Konjevič sodeloval kot študent. »Ko se je zgodba z Ustvarjalnikom končala, so naš s šol še kar klicali in povpraševali po teh vsebinah,« navede enega od razlogov za ustanovitev Podjetniške akademije, ki sicer v celoti sloni na prostovoljnem delu mentorjev.
Akademija je nastala tudi zato, ker je v šoli pogrešal več vsebin, ki bi mlade urile v poslovnih veščinah, kot so osnove javnega nastopanja, komunikacija, osebne finance. »Tega je premalo in šole se tega zavedajo, zato nam vse bolj odpirajo vrata,« pravi. Sploh v manjših šolah, kot je denimo Gimnazija Ilirska Bistrica, kjer Konjevič zadnja tri leta dijake programa tehnik računalništva poučuje spletno programiranje in razvoj spletnih aplikacij, gimnazijce pa izbirni predmet podjetništvo, se trudijo biti drugačni, inovativni, saj se drugače zaradi majhnosti kot šola ne bi obdržali. Zanimanja za učenje veščin podjetnosti je med mladimi vsako leto več. Na leto gre skozi njihova usposabljanja od 600 do 900 osnovnošolcev in dijakov, z njimi pa trenutno sodeluje okrog 17 šol z različnih koncev Slovenije.
Maja bodo že šesto leto zapored organizirali podjetniški tabor, na katerega sprejmejo 30 nadobudnih mladih podjetnikov. »Pridružujejo se nam tudi mladi, ki si ne želijo nujno postati podjetniki, ampak bi se radi naučili veščin javnega nastopanja, komuniciranja, prodaje. Med njimi so tudi najstniki, ki so bolj tihi, zadržani,« pojasni.
Prav komunikacija je ena glavnih veščin, ki je mladim danes manjka, so pa po drugi strani precej ozaveščeni. »Mladi danes ne kupijo več vsakega nakladanja, ki jim ga poskušajo prodati. Ko jim predavam in povem, da sem direktor dveh podjetij, me najprej preverijo na Ajpesu,« o današnjih pametnih generacijah pravi Konjevič.
Eden glavnih razlogov, zaradi katerih osmošolce in devetošolce zanima podjetništvo, je sicer denar. »Ta miselnost je postala popularna tudi zaradi družbenih omrežij, vendar jim hitro razbijem sanje, da se velikega zaslužka čez noč ne da ustvariti,« se zasmeje, a takoj pristavi, da si mlajše generacije vse bolj želijo preboja, želijo uspeti.
Glede na statistiko je med njihovimi mentoriranci na leto eden ali dva, ki jima ta preboj v svetu podjetništva tudi uspe. »Vsi gotovo ne bodo podjetniki, a če peščici teh, ki si želijo in imajo potencial, pomagamo na poti podjetništva, smo svoje delo odlično opravili,« je prepričan.
»V slovenskem šolskem sistemu dobimo ogromno znanja, manjka pa nam ta preskok. To je izziv tudi za delodajalce, kako te mlade, ko pridejo na trg dela, motivirati. Težava današnjih generacij je, da ne čutijo več pripadnosti podjetju,« še opaža. Zlasti gimnazijci imajo precej splošnega znanja, ne vedo pa točno, kaj z njim, meni Konjevič. »S profesorjem Urošem Turkom, s katerim na bistriški gimnaziji poučujeva izbirni predmet podjetništvo, se zato trudiva, da teorijo prenesemo tudi v prakso. Tako smo denimo pred kratkim zagnali projekt ReTech za izmenjavo še uporabnih elektronskih naprav. Dijaki so bili res navdušeni, ko je zadeva dejansko stekla in so se police zdaj že njihovega šolskega kabineta začele polniti z elektronskimi napravami, ki jih prinašajo občani,« postreže s primerom dobre prakse.
A vsaka generacija je bolj odprta za podjetnost. »K temu jih nagovarja že svet, skrbi jih za prihodnost,« pravi. Dijaki na ilirskobistriški gimnaziji cenijo zlasti njegove izkušnje iz sveta podjetništva. »Ker sem tudi sam prehodil to pot, jih lažje razumem, jim pomagam z nasveti. Če česa ne vem, pa to tudi priznam. Mladi cenijo to iskrenost,« razlaga sogovornik, ki se včasih tudi požvižga na učni kurikulum. »Včasih se bolj kot sami teoriji posvečamo praksi, saj to dijaki najbolj pogrešajo,« priznava.
Tehnologija napreduje in neizogibno je, da prihaja tudi v šolske klopi. »Dijakom ne nalagam seminarskih nalog, ker se mi preprosto ne zdi smiselno, saj jih večinoma napišejo s pomočjo umetne inteligence. Kar po eni strani niti ni slabo, saj ta vse bolj postaja del našega vsakdana. Pomembno pa je, da znamo z njo rokovati, jo uporabljati, saj nam bo le tako zares služila,« izpostavi enega od izzivov, s katerim se soočajo učitelji zlasti v bolj tehnično usmerjenih izobraževalnih programih.
»Medtem ko midva klepetava, mi umetna inteligenca odgovarja na elektronsko pošto, sestavlja ponudbe. Z njo si lahko res prihranimo veliko dragocenega časa in energije, ki jo usmerimo drugam, denimo v komunikacijo, odnose z ljudmi. Tega umetna inteligenca ne bo nikoli nadomestila,« meni računalniški programer.
