Po eni od definicij, ki jo je v svoji doktorski disertaciji o etiki gostoljubja zapisala Maja Bjelica, gostoljubje pretvori neznance v poznane, sovražnike v prijatelje, prijatelje v najboljše prijatelje, nepripadnike v pripadnike, nesorodstvo v sorodstvo. Pogosto gostoljubje povezujemo s povabilom v svoj dom, pogostitvijo, hrano in pijačo ali pa celo dovoljenjem, da pri nas nekdo prespi kakšno noč.
Z gostoljubjem je povezano veliko različnih dejavnikov in je nadvse težko, če ne skoraj nemogoče, določenemu narodu pripisati takšne ali drugačne lastnosti. Je pa kulturno okolje naroda tisto, ki lahko določa bolj ali manj pogoste navade. Kot pravi Boža Grafenauer z Višje strokovne šole za gostinstvo na Bledu, ki je strokovnjakinja s področja vključevanja in interpretacije dediščine v turizem, je koncept gostoljubja največkrat opaziti ravno v turizmu, v povezavi z zadovoljstvom gostov in preseganjem njihovih pričakovanj. »Pri gostoljubju gre namreč za naš celoten odnos do drugih, v sprejemanju in spoštovanju, ne nujno samo gostov in turistov. Znotraj turizma gostoljubje razumemo kot ustvarjanje izjemno pozitivne izkušnje za goste, ki se bodo pri nas počutil dobro in lepo.«
Slovenci veljamo za gostoljubne do turistov
Po njenem mnenju se pozitivna izkušnja z gostoljubjem začne že pri sprejemu gosta, in ne glede na kvalitete nastanitve, hrane, aktivnosti, lokalnih doživetij, gostje še vedno kot najpomembnejši element gostoljubnosti razumejo odnos drugih do njih. »Pri pregledu knjig vtisov določenih hotelov sem ugotovila, da je bil razlog za vpis mnenja v knjigo skoraj vedno kakšen prijazen uslužbenec ali nekdo, ki je za gosta naredil nekaj lepega. Vse ostalo, lepa narava, dobra hrana, visok nivo namestitve, je načeloma manj pomembno. Iz tega lahko sklepamo, da Slovenci veljamo za gostoljubne oziroma nas drugi vidijo tako.« Dodaja, da se gostoljubja ne da zaigrati z narejenim nasmehom, ampak se ga čuti. Turistični delavec, ki rad opravlja svoje delo in se na delovnem mestu dobro počuti, bo tudi spontano in iskreno gostoljuben.
Gostoljubje pogosto povezujemo z dejstvom, kdaj smo pripravljeni nekomu odpreti vrata svojega doma, ki vsaj pri Slovencih velja za nekakšno zasebno »svetišče« in ga načeloma le stežka odpremo tujcem.
A če vseeno poskušamo vse malce poenostaviti, lahko ugotovimo, da smo Slovenci tudi na tem področju nekako na »prepihu« navad. Kot omenjeno, le stežka spustimo tujca v svoje domovanje, ko pa ga, lahko dobi veliko mero gostoljubja. Spadamo med narode, kjer je velika verjetnost, da boste kot gost tudi postreženi s hrano, v to kategorijo spadajo države srednje Evrope, Francija in južna Nemčija. Kot gost je malo verjetno, da boste na mizo dobili hrano pri Skandinavcih ali v severni Nemčiji, skoraj zagotovo pa od Italije in Balkana navzdol.
Brez copatov ne gre
Slovenci imamo še eno stereotipno značilnost, to je uporaba copatov. To skoraj redno omenjajo tujci, ki pridejo v naše kraje in jim »uspe« priti tudi v naša domovanja. Marsikje namreč niso navajeni copatov, pri nas pa jih pogosto povezujemo s čistočo in dejstvom, da poskušamo skrbeti za svoj dom, ter to pričakujemo tudi od obiskovalcev. Razlogi so povsem praktični, s čevlji hodimo zunaj in tako bi v stanovanjske prostore vnesli nekaj umazanije z ulice, čeprav nekateri zdravniki trdijo, da je celo »v ustni votlini več mikrobov kot na čevljih«. A ne glede na vse, tudi ankete so pokazale, da je za več kot 95 odstotkov Slovencev nošenje copatov del vsakdana in se redno preobuvajo, takšno ravnanje pa večina pričakuje tudi od gostov. Verjetno smo tega že tako vajeni, da o tem niti ne razmišljamo več, ne domači ne obiskovalci. Kajti skoraj prav toliko vprašanih se ne bi počutilo dobro, če bi na obisku ostali obuti v čevlje. Raziskava tudi razkriva, da to sicer ni nekaj novega, a se je navada zares začela uveljavljati šele po drugi svetovni vojni pri ljudeh s podeželja.
Hrana ima tudi velik simbolni pomen
Anekdot o različnem dojemanju gostoljubja je veliko. Na eni strani velja, da bolj se približujete jugu Evrope, prej boste naleteli na odprta vrata in boste postreženi s hrano in pijačo. Profesor politologije in turizma ter komunist Božidar Veljković je navedel primerjavo med jugom Evrope in Švedsko. Nekoč naj bi mu nekje na Balkanu domačin priznal, da mu je bilo ob vseh vojnih grozotah pred nekaj desetletji vseeno najbolj neprijetno, ko je v hišo dobil gosta, a mu ni imel kaj ponuditi. Na drugi strani pa je opisal pripovedovanje enega od otrok, ki je bil na obisku pri vrstniku na Švedskem in je moral, medtem ko je imela družina kosilo, čakati v otroški sobi, da je njegov vrstnik pojedel. Niso se spomnili, da bi kosilo ponudili tudi njemu, ker tega na severu Evrope očitno niti nimajo v svojih navadah. Zato še kako drži njegova trditev, da se gostoljubja ne moreš naučiti, temveč ga imaš pač v sebi oziroma si ga pridobil z vzgojo tako od družine kot od celotne družbe.
Kustosinja Etno muzeja v Ljubljani Tina Palaić pa pravi, da je vseeno težko posploševati. »Na vprašanje, kakšni smo Slovenci, je težko odgovoriti, ne da bi pri tem posploševali ali bili stereotipni. Razlike pri nas lahko opazimo že med mestom in podeželjem, med starejšimi in mlajšimi, med ljudmi z različno stopnjo izobrazbe in tako naprej.«
