Znani slovenski podjetnik Joc Pečečnik, ki mu je prodaja igralniške skupine Interblock prinesla več kot 300 milijonov evrov, se loteva novega nepremičninskega projekta, tokrat na Hrvaškem. Skupaj s partnerjem, reško-paškim poslovnežem Eduardom Maržićem, sta kupila zgodovinsko vilo Münz, ki velja za eno najlepših na Opatijski rivieri, vendar je bila vrsto let zapuščena in obsojena na propad. Prejšnja lastnica je imela težave pri pridobivanju dovoljenj in tudi z lokalnim zavodom za spomeniško varstvo. Na koncu ji je zmanjkalo denarja, zato je vila pristala v stečajni masi. Čeprav je nekaj časa kazalo, da je znameniti objekt le dobil lastnike, ki mu bodo vrnili nekdanji blišč, so se za Pečečnika že kmalu začele velike težave. Le mesec dni po nakupu je v vili zagorelo. Konec novembra pa je hrvaški urad za preprečevanje korupcije in organiziranega kriminala (USKOK) aretiral Eduarda Maržića. Kaj vse gre torej narobe pri Pečečnikovem projektu na Hrvaškem? Zakaj preiskujejo njegovega hrvaškega partnerja? In v čem je nakup vile podoben še enemu Pečečnikovemu nepremičninskemu projektu – zastali obnovi bežigrajskega stadiona?
Cena za vilo ob marini: pet milijonov evrov
Pečečnik in Maržić sta vilo v Ičićih kupila avgusta lani - in to prek njunega hrvaškega podjetja Villa Münz, ki je v solastništvu Pečečnikovega Elektrončka. Eden od direktorjev podjetja je tudi Jaka Kavčič, sicer glavni izvršni direktor Elektrončka. Kakšne načrte imata oba partnerja z nepremičnino, koliko sta odštela zanjo, kolikšen lastniški delež ima Pečečnik v hrvaškem podjetju in ali je on zagotovil sredstva za nakup, uradno ni mogoče izvedeti. Na Pečečnikovo podjetje Elektronček so se na spletnem portali necenzurirano.si obrnili z več vprašanji. Odgovore bodo objavili, ko jih prejmejo.
Vila Münz se nahaja tik nad marino v naselju Ičići, nekaj kilometrov južno od Opatije. Gre za secesijsko vilo, zgrajeno davnega leta 1903. Ima deset sob in okoli 1200 kvadratnih metrov površin. Stoji na več kot 4400 kvadratnih metrov velikem zemljišču. Vrsto let je bila del stečajne mase propadlega hrvaškega podjetja Sagitta. Njegov upravitelj jo je večkrat prodajal na javni dražbi, a pri tem ni imel veliko uspeha - tudi zaradi visoke izklicne cene. Vila je bila namreč sprva na prodaj za več kot pet milijonov evrov. Za koliko sta jo kupila Pečečnik in Maržić, ni znano.
Najprej požar, nato aretacija zaradi dovoljenj za kampe
Veliko denarja bo zahtevala tudi obnova. To je na lastni koži spoznala Ljiljana Šegedin, lastnica podjetja Sagitta. Na lokaciji vile je želela zgraditi elitni turistični objekt, a ji tega načrta zaradi strogih kulturnovarstvenih pogojev in visokih stroškov nikoli ni uspelo uresničiti. Od takrat je škoda na objektu še večja. Pred časom sta se zrušila del stolpa in streha, zato je notranjost izpostavljena soncu in dežju. Septembra lani je v vili zagorelo. Četudi je gasilcem uspelo pravočasno pogasiti požar, je policija izključila, da bi bili zanj krivi tehnični vzroki. To zelo verjetno pomeni, da je bil podtaknjen, a policija po dostopnih podatkih do zdaj ni našla osebe, ki bi ga zanetila.
Dva meseca pozneje, novembra lani, pa je Maržića aretiral USKOK. Ta je zaradi suma zlorabe položaje uvedel preiskavo zoper nekdanjo šibeniško-kninsko županjo Nedo Livljanić, ki jo sumijo izdajanja nezakonitih dovoljenj za kamp na otoku Murter. Maržić, sicer njen partner in nekdanji predsednik hrvaškega združenja kampov, naj bi imel po ugotovitvah preiskovalnih organov vlogo posrednika. To bi lahko bila ovira za Maržića, ki s Pečečnikom že od prej sodeluje pri enem od nepremičninskih projektov. V naselju Ičići, streljaj od njune vile, sta se prek drugega skupnega podjetja lotila gradnje luksuznega letovišča z enajstimi objekti. Projekt ima že dolgo brado. Leta 2008 je bil tako Maržićev partner znani hrvaški podjetnik in nekdanji splitski župan Željko Kerum. V začetku lanskega leta pa se je očitno povezal s Pečečnikom, saj sta skupaj ustanovila podjetje Sealeven Residence.
Že tretji lastnik vile, ki ga je preiskoval USKOK
Vila v Ičićih pa očitno pomeni tudi prekletstvo za njene kupce. Kar trije sedanji in nekdanji lastniki so se namreč na Hrvaškem znašli v policijsko-tožilski preiskavi. Še pred Maržičem sta bila to Josip Galić, sicer eden najbogatejših Hrvatov, in Ljiljana Šegedin.
Galić je bil v začetku lanskega leta nekaj časa lastnik podjetja Sagitta, ki je imelo v rokah vilo v Ičićih. To mu je uspelo, ker je od upnikov odkupil večino terjatev. Toda le nekaj tednov pozneje je županijsko državno tožilstvo v Slavonskem Brodu proti Galiću, ki ga povezujejo z dolgoletno hrvaško vladajočo stranko HDZ, uvedlo preiskavo zaradi suma zlorabe evropskih sredstev v primeru njegove vinske kleti v Kutjevu. Njeno izgradnjo je z 1,3 milijona evrov sofinancirala Evropska unija (EU).
Kmalu zatem se je Galić odločil za prodajo tako podjetja Sagitta kot terjatev, ki so prešle v roke Maržića in Pečečnika. V istem času, marca lani, pa je bila Ljiljana Šegedin pravnomočno obsojena na leto dni pogojne zaporne kazni zaradi mahinacij pri prodaji enega od stanovanj v lasti podjetja Sagitta. Pred njegovim stečajem je namreč sklenila pogodbo o prodaji, 150.000 evrov kupnine pa je prejela v gotovini in jo obdržala zase. Pred sodiščem se je branila, da je to morala storiti, saj bi ji drugače denar zasegle banke.
Pečečnik spet v prenovo spomeniško zaščitenega objekta
Pečečnik, ki je uspel in obogatel z igralništvom, zdaj denar vlaga predvsem v nepremičnine. Pri tem očitno najraje izbira najbolj zahtevne projekte. Najbolj znana je prenova bežigrajskega stadiona, ob katerem bi po napovedih zrasli še hotel, športna klinika, trgovine in niz stolpičev za poslovne prostore in stanovanja. Toda po 15 letih poskusov Pečečnik ni dobil gradbenega dovoljenja za projekt, saj bi ta posegel v spomeniško zaščiten del objekta.
Podobne težave bi lahko imel na Hrvaškem. Nekdanja lastnica vile Ljiljana Šegedin je večkrat izrazila nezadovoljstvo nad hrvaškimi predpisi, ki da so ji onemogočili investicijo. Težava je bila v tem, da so ji postavili stroga določila za obnovo in uporabo vile, ki je del kulturne dediščine. Vse to je močno zvišalo strošek prenove objekta in hkrati zmanjšalo možnosti za ustvarjanje zaslužka z njim. To je Pečečnik spoznal tudi že pri poskusu prenove Plečnikovega objekta v Ljubljani.
