Morda zveni nenavadno, a svoj prvi, tedaj še otroški gokart je Sara Markučič prejela za svoj tretji rojstni dan. »Tata je kot mehanik spremljal prijatelja Alfreda, ko so bile še dirke v Luciji, z mamo pa sva jih obiskovale kot gledalki. Hitro sem začela z mantro 'jaz bi tudi' in tako se je zgodilo leto 2003,« vrti čas nazaj nasmejana sogovornica, rojena na prelomu tisočletja. Ne spomni se, da bi bil kdorkoli presenečen, ker se je za dirkanje odločila deklica: »Vsaka stvar je lahko primerna za vse, če so le ljudje navdušeni. Ne vem, zakaj bi se pustili omejevati našemu spolu ali čemurkoli drugemu.«
S prvim gokartom se je vozila po domačem dvorišču, po katerem jo je v gokartu, zavezanem s »špago«, za seboj vlekel oče Sandi Markučič. Saro je na prvo pravo dirko prijavil leta 2006, saj pred dopolnjenim petim letom po pravilih ni smela tekmovati. Odtlej je s kartingom skoraj že dvajset polnih let zaznamovano tako Sarino življenje kakor vsakdan staršev. »Prišlo mi je v kri in tam ostalo,« se nasmehne.
Če ne poskusiš, ne veš
Preizkusila se je v več športih: v osnovni šoli je eno leto igrala rokomet, nato košarko, a judo in karting sta jo spremljala najdlje, na situ je na koncu ostal slednji. Želela se je preizkusiti tudi v nogometu, a ni bilo časa za vse. »Starši so mi omogočili, da sem lahko preizkusila čim več – brez tega ne moreš vedeti, ali je nekaj primerno zate,« je prepričana Sara, ki je prve uspehe začela žeti pri desetih letih.
Leta 2010 je zabeležila prvo mesto na državnem prvenstvu v kategoriji mini 60, za otroke od 8 do 12 let. Leta 2011 pa je zasedla skupno 10. mesto na svetovnem prvenstvu Easykart v Italiji, kjer je bilo na startu v njeni kategoriji skoraj sto otrok.
A danes je pomembno, da so uspešne tudi njene zadnje sezone: pred tremi leti je osvojila tretje mesto na državnem prvenstvu, zadnji dve leti pa drugo mesto v kategoriji KZ2, ki je najmočnejša kategorija v kartingu. V tem športu namreč ni ločenega tekmovanja za ženske in moške. »Že tako nas je malo! Vsaj v Sloveniji,« se zasmeji. To, da je punca, so opazili samo na začetku. Spominja se dirke v Italiji leta 2011, kjer so se trije borili za najboljša mesta: »Eden se je jezil name, a ko sem snela čelado, so videli dolge lase, in so se mu mehaniki smejali, ker je končal dirko za menoj.« Ženskih tekmovalk je sicer v vsaki kategoriji le nekaj odstotkov.
V tujini si mnogi vozniki izposodijo vse, vključno z vozilom, in pridejo na progo le s kovčkom. »Mi imamo vse doma, naložimo v kombi in gremo,« pojasni. Člani njene ekipe so kar oče, mama Damjana, »motorist« Massimo, očetov kolega iz Nove Gorice, ki skrbi za motor, in kak prijatelj, ki se jim tu pa tam pridruži. Ti so obenem tudi sponzorji, saj je pri svojih 23 letih za prave sponzorje prestara: poleg staršev jo podpirajo še teta, noni in nonota, pa skrbnik motorja.
Kot v vsakem športu je tudi pri kartingu pomembna telesna pripravljenost. »Karting ne pomeni, da samo sediš in obračaš volan! O, ne! Mnogi krepijo mišice v fitnesu, meni to ni blizu. Svoj program vaj za moč in kondicijo izvajam raje sama doma. Zaradi hitrosti so zlasti v ovinku na udaru vratne mišice. Sedež nudi oporo telesu, vse, kar je nad rameni, je pa obremenjeno. Glavo obteži še čelada,« pojasnjuje voznica, ki poudarja, da je veliko odvisno tudi od proge. Po teh se večinoma vozi v smeri urinega kazalca, zato mora okrepiti zlasti levo stran. A se ji je že zgodilo, da je prišla na tako progo, kjer je bilo treba voziti v nasprotni smeri. Taka je denimo na Ptuju: »In tam ugotoviš, da je tvoja desna stran čisto nemočna, in po 15 krogih umiraš.«
V Sloveniji najbrž nihče ne živi od tekmovanj v kartingu. »Od kartinga živijo bolj tisti, ki posojajo svoja vozila in motorje,« pojasni.
V filmu Nika je vozila Sara
S Saro smo se pogovarjali v napetem času pred kolokviji in izpiti, obiskuje namreč drugi letnik magisterija strojništva. Po maturi na koprski tehnični gimnaziji, ki se je spominja kot najlepšega življenjskega obdobja doslej, je diplomirala na razvojno-raziskovalnem programu z mobilno aplikacijo za opazovanje in analizo karting pnevmatik. »Z njo slikaš in skeniraš pnevmatiko, pa ti pove, ali imaš dovolj 'gripa', oprijema cestišča. S svojo zamislijo bi želela pomagati začetnikom v kartingu,« pojasni bodoča magistra strojništva.
Med spomini, ki so jih v minulih letih beležili tudi mediji, so dobri rezultati v Castellettu v Italiji, s katerimi je pri enajstih letih navdušila Francija Jerančiča in začela voziti za njegovo ekipo Lotus. Za nagrado ob zaključku uspešne sezone so jo povabili na ogled kvalifikacij formule 1 v Monzi, kjer je bila posebna gostja ekipe Kimija Räikkönena.
Prav posebno vlogo pa je imela tudi v slovenski mladinski filmski uspešnici Nika iz leta 2016, v kateri je gokart v resnici vozila Sara, in ne igralka Ylenia Mahnič. »Če poznaš slog vožnje, takoj prepoznaš človeka. Mene se v filmu prepozna po iztegnjenih rokah in nogah, saj je bila glavna igralka dvajset centimetrov višja od mene,« se zasmeji, sicer pa upa, da je imel film pozitiven učinek na mlade gledalce.
Avtocesta je glasnejša od karting steze
Na tekmovanja se najraje odpravijo v Italijo, kjer je na startu vselej več tekmovalk in tekmovalcev, kot jih je pri nas. »Vsekakor jih je več kot 15, tako da se med vožnjo lahko vedno s kom pomeriš. Poleg tega v Italiji ni tipične slovenske zavisti, dejansko si med seboj pomagamo, četudi tekmujemo v isti kategoriji,« pove. Obenem pojasni, da je v Sloveniji premalo pravih tekmovalnih karting prog, na Primorskem jih sploh ni. V Luciji so namesto steze uredili park, v Kopru pa so karting progo opustili. »Avtocesta je vendarle glasnejša od karting steze, pa nihče ne protestira!« je prepričana, ko jo spomnimo na proteste, ki so spremljali delovanje koprske karting proge pri železniški in avtobusni postaji.
Take razmere zanjo pomenijo, da se, ko ji čas dopušča, na pravi trening odpelje v Čedad. Edina prava proga pri nas je sicer v Slovenji vasi pri Ptuju, druga možnost pa je AMZS-jev Center varne vožnje na Vranskem. »Dirka za slovensko državno prvenstvo je bila v Jesolu v Italiji, dirke je gostil tudi Čedad, kjer običajno treniram. Optimalno bi se bilo odpraviti na stezo vsaj en dan na vikend, a je zdaj vse pogojeno s kolokviji in izpiti,« pojasni Sara Markučič.
Ker karting, tako kot druge avto-moto discipline, ni olimpijski šport, zanj nobena institucija ne skrbi in se zanje ne zanima, z državo vred. »Vse dokler ni Slovenec v svetovni špici, kakor je recimo uspelo Timu Gajserju,« se grenko nasmehne.
Kaj pa jo vsa ta leta tako privlači, da vztraja? Odgovor izstreli: »Hitrost! Na zelo kratki razdalji dosežeš hitrost, ki je lahko višja od dovoljene na avtocesti. V Slovenji vasi sem dosegla hitrost 138 kilometrov na uro z 52 konji na 175 kilogramov skupne teže. Pa si preračunajte!«
Z žarom opisuje tisti občutek, ko si v ovinku, čutiš gokart, kako se drži cestišča ravno na meji zdrsa. »Iskanje teh limitov iz ovinka v ovinek … To je to.« Kar bi večino prestrašilo, je za sogovornico z eno besedo: »Zakon!« Ob tem poudari, da se vse dogaja v relativno kontroliranem in zato varnem okolju. Ko jo vprašamo, ali se ji je kdaj že kaj zalomilo, v smehu izdavi, da si je pri judu pridelala skorajšnji izpah leve rame, pri kartingu pa so ji povozili desno, zato sta rami nekoliko zdelani, a ji še dobro služita.
Čeprav zadnjih pet let večino časa preživlja v Ljubljani, kjer študira, pravi, da ji je na vasi neprimerno lepše: »Boljši zrak. In ljudje. Upam, da se bom po študiju lahko vrnila domov, čeprav je več priložnosti v večjih mestih. Vse je zame še odprto.«
