Novice Svet24

Nada je danes sama svoja šefica, kar si je od nekdaj želela, a je medtem že opustile upe, da ji bo kdaj uspelo. V primerno opremljenih prostorih na Mostu na Soči skupaj s še tremi zaposlenimi ročno izdeluje Nadine domače dobrote. Pod to blagovno znamko so v kar nekaj trgovinah in pri gostincih od Ljubljane do Lucije, pa tudi v zamejstvu, na voljo kobariški štruklji in štruklji z drugimi nadevi, različni njoki, piškoti in torte. Ko pridem na pogovor, je nasmejana in dobre volje, ker dela to, kar ji je všeč in kar najbolje zna. »Štruklji so moja ljubezen,« v kratek stavek strne bistvo vsega skupaj.

A ko je leta 2020, v času covida, ko je bila kot kuharica zaposlena v novogoriški gostilni Pri Hrastu, pri 54 letih ostala brez službe, je bilo v njeni glavi vse polno vprašanj na temo, kaj zdaj, kako naprej, česa naj se loti. Tam se je imela lepo. S kolektivom in vodstvom je bila zadovoljna, a šef je takrat rekel, da žal morajo na zavod, ker nima od kod vzeti za plače, saj je bila gostilna zaradi epidemije zaprta, nihče pa ni vedel, koliko časa bo zaprtje trajalo. Seveda je bila takrat stiska in so bili strahovi. Težko si je predstavljala, kaj pomeni biti doma, brez službe, kako bo, a prav v tistem času je na spletu zaživela Mala tržnica severne Primorske. Ker je že prej za hobi in prijatelje izdelovala svoje štruklje, sta jo začeli hčerki prigovarjati, naj jih ponudi na tržnici.

»Mamma mia, to je bil tak odziv«

»Če ne bi bilo korone, sploh ne bi začela. Takrat pa sem na spletni tržnici ponudila svoje štruklje in ... mamma mia, to je bil tak odziv. Že po prvi objavi so se vsuli pozitivni komentarji. To je bilo marca 2020, dva tedna pred veliko nočjo. In za veliko noč je bilo treba narediti že 8000 štrukljev. V domači kuhinji, z dvema hladilnima skrinjama. Saj ne vem, kako mi je uspelo. Verjetno zaradi zagona in trme, ker ko si rečem, da nekaj mora biti, potem mora biti,« se danes spominja. Brez pomoči drugih članov družine, moža Dragana, hčerk Jasmine in Danice in njenega partnerja Roka, ki še danes pomagajo, ne bi šlo, saj so oni sprejemali naročila in odpisovali, pakirali, nosili in razvažali, medtem ko je bila ona zaposlena s štruklji.

Tako se je začela zgodba o uspehu, ki pa ima korenine že veliko prej, pravzaprav že iz leta 1988, ko se je Nada z možem, prav tako gostincem, iz Banjaluke priselila na Most na Soči. Danes sicer živijo v Selih pri Volčah nedaleč stran, a Most na Soči je bil ljubezen na prvi pogled.

Nace Novak

»Ko sem prišla sem, ko sem zagledala vse to, sem v sebi začutila nekaj posebnega, ne vem, to je zame raj,« pove Nada, ki je začela delati v hotelu na Mostu na Soči. Ko so ga prodali, je šla za nekaj časa delat v tovarno, v tolminski Metalflex, a se je ob vseh vikendih in prostih dnevih prelevila v gostinko. Potem je šla nazaj v gostinstvo, najprej v tolminski Penzion Rutar, pa potem na Robič, kjer je začela izdelovati štruklje.

»Pri izdelovanju štrukljev sem srečna. Ne vem, kako bi to razložila, a še vedno jih delam z veseljem, pa čeprav sem jih izdelala zagotovo že več kot milijon. In še naprej jih izdelujem ročno,« pojasni to svoje poslanstvo in doda, da tudi »njene punce«, kot pravi zaposlenim, ki so se ji pri delu pridružile letos, ker sama preprosto ni več zmogla dohajati naročil, uživajo pri delu in še vedno vse izdelujejo ročno.

Ključno vlogo pri uspehu so odigrala družbena omrežja

Zaradi velikega odziva je morala že po štirih mesecih dela doma poiskati večje in primernejše prostore. Najprej se je začasno preselila v kuhinjo hotela na Mostu na Soči, potem pa so uredili zdajšnje prostore v bližini gasilskega doma, kjer imajo vso potrebno opremo. Prva velika stranka, ki je navezala stik z njo, je bila Kmetijska zadruga Idrija, sledili so Kmetijska zadruga Tolmin, Mlekarna Planika, Peloz, Agraria Koper, Mlinotest. Danes so Nadine domače dobrote na voljo tudi v Lidlovih trgovinah, saj so vključene v Lidlovo lojtrico domačih.

Ključno vlogo v času, ko je življenje zaradi covida obstalo, je odigral tudi splet oziroma družbena omrežja, kjer so ljudje opazili izdelke in jih komentirali, kar je sprožilo rast povpraševanja. Na družbenih omrežjih sta imeli pomembno vlogo hčerki, ki znata tudi tako dobro kot mama ročno izdelati štruklje, kar po Nadinih standardih ni enostavno. Mlajša, Danica, kljub temu, da je na porodniškem dopustu, redno ureja računovodske zadeve in bo po tem začela počasi prevzemati posel.

»Do upokojitve mi manjka še nekaj let, a tega dela ne bom kar opustila. Dokler mi bo zdravje dopuščalo, bom še delala, ker me to veseli,« pove Nada. Pohvale in pozitivni odzivi na njene dobrote se še kar vrstijo. Zdaj imajo stojnico tudi na Odprti kuhni, bili so na Jestivalu v Kobaridu in na Frika festu v Tolminu.

Pravo testo in nadev, a brez ljubezni ni pravega okusa

In kaj vse so danes Nadine domače dobrote? Na začetku so bili kobariški štruklji, klasični orehovi štruklji, ki se jih še vedno največ proda in za katere prejemajo tudi največ pohval. Sledili so jabolčni, kostanjevi, pa čokoladni z nutelo, skutni in slani skutni štruklji, veganski kobariški štruklji in bovški krafi, novost pa so premium štruklji z belo čokolado in malinami. Ti so pri gostincih že na voljo, kmalu pa bodo tudi v trgovinah. Za gostince delajo sezonsko tudi češnjeve, marelične in jurčkove štruklje. Na prodajnih policah so na voljo tudi krompirjevi, pesini in špinačni njoki, za gostince pa po naročilu jurčkovi, bučni in skutni. Dobro gredo v promet tudi različne vrste ročno izdelanih piškotov in torte.

zajem zaslona

»Ker gre za ročno delo, pri tem ni velikega zaslužka. Za normalno življenje in plače zaposlenih je, pa da smo vsi zadovoljni,« pove Nada. Pojasni tudi, da nabora izdelkov za zdaj ne namerava širiti, to možnost bo prepustila hčerki. Želja pa je, da bi s kobariškimi štruklji prišli na trgovske police »najboljšega soseda«. »Ker bi res radi, da širša populacija spozna ta naš posoški izdelek, kobariške štruklje,« pojasni. In kakšen mora biti pravi kobariški štrukelj?

»Najprej mora biti pravo testo, iz prave kombinacije mešanice mok, pšenične moke, ostre in gladke moke tipa 500, da dosežemo pravo rahlost testa. To je glavno. Potem so pa različni nadevi. Pri nadevu se mora čutiti cimet, rum in vse, kar je treba začutiti,« pravi. A glede na vse pozitivne odzive – je zraven verjetno še kaj, še kakšna sestavina, skrivnost?

»Samo ljubezen in volja do dela. Saj to velja na splošno v življenju. Vsak štrukelj je moj štrukelj. To preprosto rada delam. Verjamem, da če nekaj delaš s srcem in rad, potem mora iti in bo uspelo. Sama delam s srcem, v to dajem ljubezen,« zaključi.