»Divji prašiči so se pojavljali že prejšnja leta, v gozdu se je videlo, kako je razrit, a še niso prišli tako blizu naselja,« pravi predsednica Mestne četrti Savinja Zdenka Zdolšek, ki živi v Liscah. Naselje na enem delu meji na mestni gozd, na drugem pa na Savinjo.
»Okrog hiše imamo ograjo in ta prašiče zadrži, da ne pridejo bližje, ponekod pa so ljudje opazili razrite zelenice in predele pod drevjem. Opažajo, da prihajajo vsako noč. Nazadnje je sosed naštel štiri samice in 25 mladičev, domneva pa, da jih je še več.«
Pravi, da je o tem obvestila pristojno Lovsko družino Hum, kjer so ji povedali, da česa posebnega ne morejo storiti, saj ob naselju ne smejo streljati. V enem primeru so lovci poravnali razrit travnik in na novo posejali travo. Po zakonu pa je za škodo divjadi na nelovnih površinah, kot so zelenice, vrtovi, parki..., odgovorna država.
Jože Stropnik živi v Liscah že dve desetletji, in sicer ima hišo v zadnji vrsti naselja blizu gozda. »Sledi divjih prašičev smo opazili v okolici tudi v preteklih letih, a nikoli tako blizu hiš kot letos.« Razrit je zlasti del med gozdom in parcelami hiš. Gre za pas travnika, ki ga stanovalci kosijo, čeprav ni v njihovi lasti, da območje ne bi bilo zaraščeno. Stropnik ima ograjo okrog hiše, tako da do nje živali ne morejo, eden od sosedov pa jih je opazil celo sredi dneva, zato stanovalce skrbi, ker je le nekaj metrov stran od gozda tudi otroško igrišče.
Stropnik meni, da bi se tudi sprehajalci, ki se množično podajajo v bližnji mestni gozd in imajo s seboj pogosto pse, morali zavedati, da previdnost ni odveč. Da je treba imeti v gozdu pse na povodcu, a ne le zaradi divjih prašičev, pač pa tudi zaradi vseh drugih živali, opozarja Zdravko Mastnak, strokovni tajnik Savinjsko-kozjanske zveze lovskih družin Celje. »Prašiči se čez dan po navadi zadržujejo v neprehodnih goščavah in jih je težko srečati, saj so nočne živali. V času, ko imajo samice mladiče, bi te lahko v strahu zanje tudi napadle človeka, če bi jih presenetil, a to je bolj verjetno februarja, ko so mladiči še v gnezdu.«
Prilagodljive živali
Po Mastnakovih besedah je prašičev povsod po Evropi vsako leto več, saj imajo jeseni na voljo dovolj hrane in tudi zime niso več tako hude, da bi vplivale na njihovo naravno selekcijo. Lov na prašiče je dovoljen vse leto, svinj pa od začetka februarja do konca junija ni dovoljeno loviti, ker takrat polegajo mladiče. »Lovci pospešeno izvajamo odstrel in lahko pri tem uporabljamo tudi umetne vire svetlobe, kar je dovolil interventni zakon za preprečevanje širjenja afriške kuge.« A živali ni lahko uloviti, priznava, potrebne so ure potrpežljivega nočnega čakanja. »Od lovcev zahtevajo povečan odstrel. Imamo načrt, ki ga moramo izpolniti, navzgor pa ni omejitev. A več kot loviti ne moremo, saj to počnemo v svojem prostem času,« pravi Mastnak.
Na območju južno od Savinje, kamor spada tudi LD Hum, je prašičev še posebej veliko. »Divji prašič je prilagodljiv in gre tja, kjer ve, da se mu ne bo nič zgodilo. Mamljive so zlasti njive s koruzo, a zanimivo je, da vseh vrst teh posevkov ne je.«
Lovci ponekod ograjujejo njive s koruzo z električnim pastirjem, a včasih živali podrejo tudi tako ograjo. Kot navaja Mastnak, obstajajo tudi kemični odvračevalci, torej posebni preparati, ki divjim prašičem smrdijo. Nanos okrog njiv je treba obnavljati vsakih nekaj dni.
